Jedro

Čeprav načeloma lahko sodišče v predhodnem stečajnem postopku odloča tudi o predhodnih vprašanjih, za katera je sicer matičen pravdni postopek, pa to vendarle ni neomejeno. Tu pa bi se kot o predhodnem vprašanju odločalo o veljavnosti (ničnosti) neposredno izvršljivega notarskega zapisa, torej listine, ki predstavlja izvršilni naslov, o tem pa po oceni višjega sodišča ni primerno odločanje kot o predhodnem vprašanju. Gre za močnejše učinkovanje listine, katere veljavnost je zato treba izpodbijati s tožbo, kar je dolžnik tudi storil. Ob tem pa se lahko izkaže, da je poroštvena izjava dolžnika resnično nična, posledic postopka osebnega stečaja nad dolžnikom pa ne bi bilo mogoče več odpraviti. V tem konkretnem primeru in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, dodatno pa jih je podalo še višje sodišče, ni mogoče trditi, da bi naj načelo hitrosti stečajnega postopka prevladalo na račun zakonitosti in pravilnosti sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek z dnem 13.3.2018 do pravnomočnega končanja postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 112/2018. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je bila pogodba sklenjena 12. 4. 2010, tožba vložena šele leta 2018, upnik je še niti ni prejel, vložena pa je z namenom zavlačevanja, saj je odločanje v predhodnem stečajnem postopku bistveno hitrejše kot v pravdnem in hitre rešitve v matičnem postopku ni pričakovati. Dokazni standard prepričanja pa ne nalaga prekinitve postopka. V tem postopku je treba tehtati med načeli stečajnega postopka in načeli pravdnega postopka, prednostno je treba zasledovati načela, ki veljajo v postopkih zaradi insolventnosti (tako sklep Višjega sodišča v Celju I Cpg 386/2010). Kadar je matični postopek kompleksen in dolgotrajen, je treba dati prednost pravici do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Tožba je bila vložena po prvem naroku v tem postopku, rok za predložitev dokumentacije je potekel 15. 2. 2018, skoraj mesec dni kasneje pa je sodišče izdalo izpodbijani sklep in preklicalo že razpisani narok, kar ni v skladu z načelom hitrosti postopka. Ničnost poroštvene izjave se že obravnava v insolvenčnem postopku, tožbe upnik še ni prejel, vložena je bila pri nepristojnem sodišču, saj je bila dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani. Ni pa zagotovljeno, da bo v matičnem postopku odločeno tako hitro kot v tem postopku. Gre za očitno zlorabo pravic in zavlačevanje postopka.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da upnik ni navedel nikakršnega argumenta, zakaj naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Pomembno je, da je bila tožba vložena, ne pa vročitev upniku. Zanika očitke o zavlačevanju postopka. Sodišče je pretehtalo tudi posledice obeh postopkov. V pravdnem postopku bo odločanje trajalo toliko časa, kot bi ga terjalo reševanje v stečajnem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je vprašanje, ali je poroštvena izjava nična ali veljavna, predhodno vprašanje za odločitev tako o legitimaciji upnika kot tudi o insolventnosti dolžnika, čemur upnik niti ne nasprotuje.

6. Pritožbeno stališče, da je treba tehtati med načeli stečajnega postopka in načeli pravdnega postopka, je pravilno. Vendar pa je sodišče prve stopnje to tehtanje opravilo, pri čemer pa je pravilno upoštevalo, da gre pri odločanju o ničnosti poroštvene izjave za občutljiva osebna vprašanja, potreben bo pregled s strani izvedenca, pri čemer bi v stečajnem postopku sodišče lahko odločilo le z veljavnostjo odločitve za stečajni postopek, vsekakor pa bi bila potrebna tudi izvedba pravdnega postopka, iste dokaze bi bilo potrebno izvesti dvakrat. Višje sodišče še poudarja, da čeprav načeloma lahko sodišče v predhodnem stečajnem postopku odloča tudi o predhodnih vprašanjih (13. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), za katera je sicer matičen pravdni postopek, pa to vendarle ni neomejeno. Pri tem višje sodišče poudarja, da sodna praksa iz sklepa Višjega sodišča v Celju I Cpg 386/2010 za obravnavano zadevo ni primerna. Tam se je namreč obravnavalo skupno premoženje zakoncev. Tu pa bi se kot o predhodnem vprašanju odločalo o veljavnosti (ničnosti) neposredno izvršljivega notarskega zapisa, torej listine, ki predstavlja izvršilni naslov, o tem pa po oceni višjega sodišča ni primerno odločanje kot o predhodnem vprašanju. Gre za močnejše učinkovanje listine, katere veljavnost je zato treba izpodbijati s tožbo, kar je dolžnik tudi storil. 7. Upnik ima sicer prav, da je dolžnik tožbo vložil šele v času predhodnega stečajnega postopka. Vendar pa zgolj to dejstvo še ne kaže na to, da naj bi bila tožba vložena zgolj zaradi zavlačevanja postopka ali bi predstavljala celo zlorabo. Ob tem je dolžnik tudi verjetno izkazal utemeljenost svojega ugovora. Upoštevati je treba tudi, da niti upnik ni pokazal upoštevnih aktivnosti s svoje strani. Kot dokazilo o obveščanju dolžnika je predložil le štiri obvestila poroku oziroma opomine iz maja in junija 2012, sicer pa ni ukrenil prav ničesar za poplačilo dolga (zadnji obrok po pogodbi je zapadel v letu 2015). Šele v letu 2017 so se na njegov predlog začeli stečajni postopki nad glavnim dolžnikom in drugima dvema porokoma. Res je stvar izbire upnika, v katerem postopku bo prišel do poplačila terjatve, vendar pa to ne velja neomejeno. Upnik ima namreč za svojo terjatev izvršljiv notarski zapis, po neprerekanih trditvah dolžnika ima tudi hipoteko na nepremičninah glavnega dolžnika. Vendar pa v vseh teh letih ni niti poskušal priti do poplačila svoje terjatve kako drugače. Ob tem pa se lahko izkaže, da je poroštvena izjava dolžnika resnično nična, posledic postopka osebnega stečaja nad dolžnikom pa ne bi bilo mogoče več odpraviti. V tem konkretnem primeru in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, dodatno pa jih je podalo še višje sodišče, ni mogoče trditi, da bi naj načelo hitrosti stečajnega postopka prevladalo na račun zakonitosti in pravilnosti sodnega varstva. Tako izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 913/2017. Ob tem je dvakratno izvajanje istih dokazov tudi neekonomično in stečajni postopek niti ni namenjen reševanju tako zapletenih dejanskih vprašanj, posledice postopka osebnega stečaja so tudi ireverzibilne. Pomembno je tudi, da dolžnik drugih upnikov nima (tako je sam trdil, upnik pa tega ni izpodbijal). Glede na vse okoliščine obravnavane zadeve se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba postopek prekiniti do odločitve o že vloženi tožbi.

8. Višje sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ima pravdna zadeva vpliv na potek stečajnega postopka, saj je od nje odvisno nadaljevanje predhodnega stečajnega postopka. Za take primere pa 2. odstavek 48. člena ZFPPIPP določa, da jih morajo sodišča prednostno obravnavati. Upnik bo lahko zato uporabil tudi sredstva za pospešitev postopka, ki so mu na voljo, pa tudi sredstva zavarovanja, ki jih dajeta ZIZ ali ZFPPIPP.

9. Upnik je v pritožbi sicer uveljavljal, da naj bi se v tem postopku že začela obravnava ničnosti poroštvene izjave, zaradi česar naj bi se obravnava tega vprašanja nadaljevala v stečajnem postopku. Višje sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v vsebinsko obravnavo ničnosti poroštvene izjave še v ničemer ni spustilo in tudi še ni izvajalo dokazov.

10. Glede na navedeno, še posebej ob upoštevanju že izpostavljenega dejstva, da vprašanje ničnosti poroštvene izjave, vsebovane v izvršljivem notarskem zapisu ni primerno za obravnavo kot predhodno vprašanje, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP stroškov odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločitvi višje sodišča, ni mogoče šteti za potrebne, zato je višje sodišče odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.