Jedro

Ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška, je Občini ... kot investitorki izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje za gradnjo vrtca, kot dozidave k obstoječi osnovni šoli ..., pod v izreku navedenimi pogoji. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve med drugim navaja, da je bil tožnici v postopku priznan položaj stranke, ker se njeno zemljišče nahaja v območju za določitev strank in da se je ustne obravnave udeležil njen pooblaščenec, ki je zahteval betonsko ograjo zaradi omejitve vpliva vrtca (npr. metanje žog) in zaradi preprečitve morebitne nenamerne poškodbe otrok ob košnji trave oziroma obdelavi zemljišča. Upravni organ je to zahtevo zavrnil, ker stranka za svoje trditve ni predložila dokazov.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Zavrnil je tožničine pritožbene trditve o travniku kot nevarnem območju zaradi košnje in gnojenja. Pojasnil je, da stranski udeleženec, kot je tožnica v tem postopku, v postopku lahko varuje le tiste interese, ki so pravno varovani, obveznost postavitve ograje, kot jo želi tožnica (2 m visoka betonska ograja na meji z zemljiščem v tožničini lasti), pa iz predpisov ne izhaja. Pojasnil je tudi, da sta z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem predvidena tip in višina ograje skladno z 12. členom Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (Uradni list RS, št.73/2000 – v nadaljevanju Pravilnik), ki določa tip in vrsto ograje za tovrstne objekte.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. Meni, da je njena zahteva po postavitvi betonske ograje utemeljena, saj je njena parc. št. 167 k. o. ... kmetijsko zemljišče, ki ga brez take ograje ne bo mogla obdelovati po svoji volji. Navaja, da bo prizadeta v uporabi in izrabi svoje parcele, ki jo 3x na leto kosi in gnoji, to pa naj bi bilo škodljivo za zdravje otrok. Obstajala naj bi tudi potencialna nevarnost, da ob košnji trave otroke zadanejo drobci kamenja in drugih trdih snovi, ki jih odnaša izpod kosilnice. Zaradi potencialnih nevarnosti svojega travnika ne bo upala obdelovati, zato v tem vidi omejitev svoje lastninske pravice. Navaja tudi možnost prehajanja oziroma uhajanja otrok iz šolskega dvorišča v delovno območje kmetijskih strojev, ki bi bila s postavitvijo betonske ograje minimalizirana. Sklicuje se na obveznost projektanta iz 7. točke 48. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1) in na 12. člen Pravilnika. Meni, da upravni organ ni obrazložil, zakaj v konkretnem primeru ne gre za nevarno območje. Glede na to, da je šolsko dvorišče zavarovano z betonsko ograjo, pa bi po njenem mnenju moralo biti igrišče za majhne otroke, ki obiskujejo vrtec, zavarovano še toliko bolj.

Sodišču predlaga, naj investitorju naloži postavitev 2 m visoke betonske ograje na meji med zemljiščem parc. št. 160 k. o. ... in njenim zemljiščem parc. št. 167 k. o. ... in povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Zato gre za poseg v lastninsko pravico lahko le, če so omejitve lastninske pravice prekomerne. Vsebina lastninske pravice namreč zagotavlja uživanje lastninske pravice ob upoštevanju njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen Ustave). To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren. Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja upošteval tako določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – ZGO-1) kot tudi določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto S9 Medvode in Pravilnika, ki se nanašajo na predpisane odmike objekta in ograje ter na tip in višino ograje.

Že upravna organa sta pravilno pojasnila, da tožničina zahteva nima pravne podlage, ker noben predpis ne predpisuje obveznosti postavitve 2 m visoke betonske ograje, kot jo želi tožnica. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti tožničine trditve, da bo brez take ograje omejena njena lastninska pravica na zemljišču, ki meji na zemljišče predvidene gradnje vrtca. Po presoji sodišča namreč tožbene navedbe prekomernega posega ne utemeljujejo.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je v obravnavanem primeru bil upoštevan 12. člen Pravilnika, na katerega se sklicuje tudi tožnica. Tako je v tretji alineji II. 3. točke izreka izpodbijane odločbe določeno, da bo igrišče, kot tudi celotno območje vrtca ograjeno z ograjo iz žičnega plastificiranega pletiva z vmesnimi kovinskimi stebrički, v skupni dolžini 93,00 m in da bo višina ograje 1,50 m. Iz II.4. točke izreka pa je razvidno, da bo ograja od zemljišča s parc. št. 167 k. o. ..., tj. od tožničinega zemljišča, oddaljena minimalno 0,50 m. Tožničine trditve o prehajanju oziroma o uhajanju otrok na njeno zemljišče so pavšalne, saj tožnica ne navaja, kako naj bi otroci iz vrtca zahajali na njeno zemljišča kljub predvideni ograji. Prav tako so pavšalne njene trditve o nevarnosti uporabe oziroma obdelovanja travnika. Travnik sam po sebi ni nevarna stvar. Tožničina zahteva, da mora druga oseba poskrbeti za zaščito pred nevarnostjo, ki bi jo sama povzročala, pa nima podlage v predpisih.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).