Jedro

Navedbe obrambe, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca, predstavljajo izražanje mnenja, ne pa nedvoumnega in obrazloženega dokaznega predloga.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kopru spoznalo Š. P. za krivo storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena tega zakona ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba eno leto. Višje sodišče je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ji naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka tega člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve tretjega odstavka 6. člena in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Z ugovorom o neizvedbi predlaganih dokazov namreč vložnik ne more očitati sodišču kršitve ZKP, saj pregled sodb pokaže, da je sodišče obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, ostale navedbe vložnika v zahtevi pa pomenijo zgolj izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik obsojenca vztraja na navedbah zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker je zavrnilo dodatne dokazne predloge po opravi rekonstrukcije dejanja in ogleda ter posledično, da ni postavilo sodnega izvedenca s področja fizikalnih znanosti ali s področja sodne medicine. Meni namreč, da postavljeni izvedenec splošne kirurgije ni strokovnjak za vzrok padca oškodovanca ter da posledično tudi ni mogel odgovoriti na zastavljeno vprašanje, ali je možno zadobiti poškodbe, kot jih je utrpel oškodovanec, tudi na način kot ga je opisala obsojenka. Pri tem sicer opozarja na mnenje tega – postavljenega izvedenca, ki je celo dopustil tak način nastanka poškodb, kot ga je opisala obsojenka, vendar ga je ocenil kot manj verjeten, kar vse bi po stališču vložnika moralo vnesti dvom v očitek obtožbe. Prav tako pa meni, da so bili predlagani dokazi zavrnjeni preveč pavšalno.

7. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe za ogled kraja dejanja ter rekonstrukcijo dogodka z obrazložitvijo, da je na podlagi drugih izvedenih dokazov z gotovostjo ugotovilo dejansko stanje in izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo, da je takšna obrazložitev sodišča prve stopnje sicer kratka, vendar povsem jasna in razumljiva. Glede pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu obrambe glede izvedenca fizikalne znanosti sploh ni izreklo, pa je višje sodišče po pregledu spisa ugotovilo, da pritožnik takšnega dokaznega predloga ni podal. Res je sicer, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, zagovornik v pripravljalnih vlogah z dne 7. 4. 2011 (listovna št. 67) in z dne 18. 4. 2011 (listovna št. 70) navajal, da meni, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca s področja fizikalnih znanosti, vendar je povsem logično, da sodišče takšnega mnenja ni štelo za ustrezno podan in argumentiran dokazni predlog, kar bi moralo biti vložniku, kot prava uki stranki, tudi poznano. Zato zatrjevane kršitve po stališču pritožbenega sodišča niso utemeljene.

8. Takšni presoji uveljavljanih kršitev se pridružuje tudi Vrhovno sodišče, ki je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da lahko sodišče dokazne predloge zavrne, če ima za to sprejemljive (tudi ustavno dopustne) razloge. Ali takšni razlogi obstajajo ali ne, pa je odvisno seveda od konkretnega primera. Tako bo sodišče zavrnilo dokazne predloge, ko bo ocenilo, da niso pravno relevantni, da ni izkazana stopnja verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost določenega dokaza, da gre za očitno neprimeren dokaz (torej dokaz, s katerim se ne da dokazati določenega dejstva), za dokazni predlog za dokazovanje notornih dejstev ipd. Prav tako sodišče ne bo izvajalo dokazov, če stranka ne bo obrazložila svojega dokaznega predloga.

9. V konkretni kazenski zadevi je sodišče, kot izhaja iz razlogov sodbe, oprlo krivdorek na izpovedbo oškodovanca, ki jo je ocenilo kot izrazito prepričljivo in verodostojno, za razliko od zagovora obsojenke, ki je svoje navedbe zaslišana pred sodiščem spreminjala. Kot nadalje izhaja iz dokazne ocene, je sodišče pri dokaznem zaključku upoštevalo še izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je način nastanka poškodb, kot jih je opisal oškodovanec, ocenil za najbolj verjetnega. Zagovornik pa se s takšno presojo izvedenih dokazov ni strinjal (in se ne strinja), saj meni, da je zagovor obsojenke prepričljiv in skladen in bi z izvedbo predlaganih dokazov lahko bila po njegovem stališču potrjena teza, ki jo kot način nastanka poškodbe oškodovanca opisuje obsojenka. Sodišče prve stopnje tako z zavrnitvijo dokaznih predlogov tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni kršilo obsojenki pravice do obrambe, saj izhajajo dokazni predlogi iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče. Tudi če bi ogled kraja dejanja in opravljena rekonstrukcija ter posledično postavitev izvedenca fizikalnih znanosti potrdili tezo oškodovanke o nastanku poškodbe, to namreč ne bi ovrglo razumni in logični presoji sodišča, ki je glede poteka dogodkov v celoti sledilo izpovedbi oškodovanca. Drugače povedano, tudi če bi dokazi, ki jih predlaga obramba, uspeli, to ne bi vneslo dvoma v izrek obsodilne sodbe. Tak dvom bi bil edino podan v primeru, če bi obramba uspela vnesti dvom v nastanek posledic oziroma poškodb, kot jih je utrpel oškodovanec na način, kot ga je sam opisal in kot ga je sprejelo tudi sodišče. Tega pa zagovornik ni navajal ne v postopku niti v zahtevi za varstvo zakonitosti. To se pravi, da so bili dokazni predlogi po ogledu in opravi rekonstrukcije zavrnjeni iz razloga, ker obrambi ni uspelo izkazati verjetnosti v pravno relevantnost predlaganega dokaza. Glede postavitve izvedenca fizikalne znanosti pa je odgovorilo že pritožbeno sodišče, da gre v vlogah, ki jih je posredovala obramba sodišču, le za izražanje mnenja ne pa za nedvoumen in obrazložen dokazni predlog.

10. Ostala navajanja v zahtevi, kjer zagovornik ocenjuje izpovedbo oškodovanca kot nelogično in neprepričljivo, da je šlo v konkretni situaciji za dejanje storjeno v okoliščinah silobrana, da ni dokazov na podlagi katerih bi bilo moč prepričljivo zaključiti, da je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje ipd., pa pomenijo le njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa skladno z določilom drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti.

11. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zahteva pa je v pretežni meri vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.