Jedro

Zdravstveno oskrbo zagotavlja zdravstveno osebje, za ravnanje katerega je zdravstvena ustanova objektivno odgovorna. Odgovornost zdravstvene ustanove pa je krivdna - odgovorna je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči njen delavec, ki ne ravna tako kot je treba. Zdravstveni delavec ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Ker gre za poklicno dejavnost, je zahtevana skrbnost dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine po temelju utemeljen.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja dokazno oceno in zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da niso ugotovljene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Opozarja, da odločitev temelji na izpovedbi tožnice, ki je tekom dokaznega postopka spreminjala izpovedbo in navajala dejstva, ki jih do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala. Trditve o prepiru med A. A. in B. B. je tožnica podala šele z vlogo z dne 29. 12. 2018, torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Ko je bila 28. 11. 2016 zaslišana, o tem ni izpovedovala. Ker sodišče ni upoštevalo prekluzije, na katero je tožena stranka opozorila že v teku postopka, sta kršena 286.a in 286.b čl. ZPP ter 2. in 7. čl. ZPP. S kršitvijo postopka ugotovljeno dejstvo sodišče šteje za bistveno in odločilno, zato je storjena bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP. Je pa to dejstvo tudi nepravilno ugotovljeno, ker sodišče ni sledilo prepričljivima izpovedima B. B. in A. A. Oba sta izpovedala, da sta se prepirala šele v začetku leta 2017. Napačen je zato zaključek, da B. B. kritične noči ni bila pri stvari in na tožničin prihod na hodnik ni bila sposobna ustrezno reagirati. Tožnica ni zatrjevala ali izpovedala, da bi B. B. videla govoriti po telefonu. Ker ni upoštevana A. A. izpoved, da se s B. B. kritične noči nista prepirala, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. A. A. izpoved sodišče ocenjuje za prepričljivo, pritožnica pa meni, da je logično, da je priča pred nastopom službe ob 3. uri zjutraj spala. Pritožba opozarja, da se nekritično verjame tožnici, ki je izpovedala, da je kritične noči prišla na hodnik. Njeno soočenje z B. B., ki to zanika, je zavrnjeno. Izpoved B. B. je prezrta. Opozarja na velika nasprotja v tožničinih trditvah. Tožnica je trditve tekom postopka spreminjala. V tožbi zatrjuje, da je ponoči vstala, na hodniku srečala sestro, ji kazala roko, momljala, skušala govoriti, sestra pa ji je rekla, naj gre nazaj v posteljo. V nadaljevanju je trdila, da je videla medicinsko sestro, dvignila roko in sestro s tem opozorila nase, sestra pa se ni odzvala in ni pristopila. Izpovedala pa je, da je sestri pokazala roko, vendar do nje ni prišla; pomahala naj bi ji naj gre nazaj. Iz tožničine izpovedbe z dne 28. 11. 2016 sledi, da se je po prejemu obliža umirila in prešla v stanje polsna. Verjetno je, da je zaspala, kar potrjuje sestrsko poročilo za to noč. Iz sestrskega poročila ni razvidno, da bi tožnica ponoči iskala kakšno pomoč. Tožnica je izpovedala, da je zaznala tudi jutranji prihod sester, iz česar je sklepati, da je ponoči spala. V dodatnem zaslišanju 22. 2. 2018 je tožnica izpovedala, da je po tem, ko je sredi noči prišla nazaj v sobo, zelo jokala. Tega do takrat ni navaja in o tem ni izpovedovala, čeprav gre za zelo pomembno dejstvo. Ker ima tožnica – astrologinja na svoji spletni strani objavljeno telefonsko številko, je A. A. zanjo lahko izvedel. Meni, da bi moralo biti izvedeno soočenje tožnice in priče A. A. Meni, da izpovedbe vseh prič niso upoštevane; izpoved priče B. B. pa je nepravilno ocenjena. Pričina stiska na naroku, ki jo je izrazila z jokom, je posledica zasliševanja o njenih osebnih rečeh, kar je priča tudi povedala in je razvidno iz zapisnika. Priča je začutila stisko, ki jo je povzročila tožničina pooblaščenka z vprašanji, povezanimi z njenim partnerjem, s katerim je sedaj spet čustveno in družinsko povezana. O dogajanju kritične noči priča ni izpovedovala v joku. Zato sodišče iz njenega joka izpelje nesprejemljiv zaključek, da se je bala zaslišanja. Očitno se je priča upravičeno bala zaslišanja, kakršno je bilo izvedeno 7. 12. 2014. Sicer pa je vsaka priča zaskrbljena in vznemirjena, saj je zaslišanje izreden dogodek. Ne drži, da priča nima razloga, da bi se obremenjevala pred zaslišanjem. Pred tem je bila B. B. zaslišana že 13. 4. 2017. V predlaganem soočenju bi lahko pojasnila svojo stisko. V ponovljenem postopku naj se pričo ponovno zasliši, postopek pa naj se nadaljuje pred drugim sodnikom. Graja zaključek, da je B. B. kritične noči tožnico videla na hodniku in da bi iz kraja, kjer je sedela, lahko videla znake ishemične možganske kapi. Opozarja na prepričljivo izpoved B. B. in A. A. Tudi če bi B. B. kritične noči govorila z A. A., ni jasno, zakaj naj ne bi videla morebitnih pacientov na bolnišničnem hodniku. Za táko opazovanje in delo je usposobljena. Sicer pa iz tožničine izpovedi, da je sestri pomahala, ne sledi, da bi ustvarjala vtis o potrebnosti pomoči. Tožnica, ki je lahko hodila, bi lahko ponovno prišla na hodnik. Več kot očitno je, da je spala. Ishemična možganska kap pacienta ne prebudi. Deficit prizadeti opazi šele, ko se spontano prebudi. Neverjetna je tožničina izpoved, da je bila na hodniku vsa iz sebe, potem pa šla v posteljo in spala ali ležala do jutra. V takih okoliščinah bi lahko kričala, če govoriti ni mogla. Opozarja na A. A. izpoved: – o karakternih lastnostih B. B.; – o tem, da ga je tožnica nagovarjala k laganju, da je B. B. s strani delodajalca pozvana h krivi izpovedi; – o tem, da je tožnica z izjavo, da lahko preskrbi službo v ..., želela vplivati na izpoved priče. Z A. A. je kontaktirala tudi tožničina pooblaščenka. Ker A. A. izpoved ni ocenjena, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Da tožnica, ki govori o bolečini, ne izpoveduje pravilno, je razvidno tudi iz mnenja izvedenca prof. dr. T., ki je potrdil, da bolečin pri ishemični možganski kapi ni. Sklicuje se na mnenje prof. dr. T., iz katerega izhaja, da je verjetno, da je tožnica kap utrpela v spanju. Dne 3. 11. 2014 ob 20.55 uri tožnica še ni imela znakov nevrološkega primanjkljaja. Če je bila prizadeta pred 1.30, je bilo za trombolizo lahko že takrat prepozno. Kakršnokoli ravnanje po 1. uri ponoči zato ne bi imelo nobene povezave z morebitno škodo. Našteva kontraindikacije za trombolizo. Tromboliza tudi ni vedno uspešna; riziki so hudi. Razlogov o vzročni zvezi ni. Zabuhle veke ima lahko človek že po jutranjem joku, zato ni pravilno sklepanje, da je tožnica noč prejokala. O joku je tožnica izpovedovala šele 22. 2. 2018, zatrjevala pa ga sploh ni. O tem, zakaj ni pritisnila na zvonec, tožnica ni prepričljivo izpovedala. Ni upoštevana medicinska dokumentacija, ki potrjuje, da je tožnica ponoči spala. Če je tožnica spala, posledice kapi navzven niso bile vidne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Razmerje med pacientom in zdravstveno ustanovo, ki pacienta neguje, zdravi ali opravi poseg, je pogodbene narave. Da so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci svojo dejavnost dolžni opravljati v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije oz. z drugimi strokovnimi in etičnimi pravili, predpisuje 45. čl. Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). V praksi je utrjeno stališče, da si konkurirata zahtevka iz pogodbene in deliktne odgovornosti. Zdravstveno oskrbo zagotavlja zdravstveno osebje, za ravnanje katerega je zdravstvena ustanova objektivno odgovorna (prvi odstavek 147. čl. OZ). Odgovornost zdravstvene ustanove pa je krivdna – odgovorna je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči njen delavec, ki ne ravna tako kot je treba (prvi odstavek 131. čl. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zdravstveni delavec ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Ker gre za poklicno dejavnost, je zahtevana skrbnost dobrega strokovnjaka.

5. Tožeča stranka toženi stranki (zdravstveni ustanovi) očita neustrezno nego, varstvo in oskrbo v času hospitalizacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zdravstveno osebje pri tožnici znakov ishemične možganske kapi (v nadaljevanju IMK) ni zaznalo v času, ko bi se še lahko opravil postopek razbijanja krvnih strdkov – tromboliza. Intravenska tromboliza je uspešna – kar pomeni, da zmanjša (navadno ne odpravi) posledice kapi – če je izvedena v okviru časovnega okna, ki je tri do štiri in pol ure po nastanku simptomov. Po izteku tega časa je zdravljenje, ki tudi sicer ni vedno učinkovito, zelo tvegano. Določen čas po nastanku IMK, ko je s CT preiskavo ugotovljiva nakazana ali izražena ishemija možganov (nekroza možganskega tkiva), izvedba trombolize ni več možna oziroma dovoljena. Največji rizik trombolitične terapije je krvavitev, ki se lahko pojavi v različnih organih.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica po zaznavi simptomov IMK pojavila na bolnišničnem hodniku, kjer jo je nočna medicinska sestra videla, pa se v nasprotju s standardi skrbnega ukrepanja ni prepričala, ali je z njo kaj narobe. Ugotovljeno je, da se je kritične noči dežurna medicinska sestra po telefonu sprla s partnerjem. S sporom povzročeno razburjenost ter prizadetost nočne medicinske sestre sodišče prve stopnje povezuje z načinom njenega ukrepanja oz. zmanjšano skrbnostjo pri izvajanju delovnih nalog. Očita ji, da se na tožničin dvig roke na hodniku ni odzvala in da nočnih obhodov, ki jih je bila dolžna vršiti vsako uro, ni izvedla tako, da bi opazila tožničin jok in neobičajen položaj v postelji, pri čemer ne pojasni, kakšen naj bi ta položaj bil. 7. Trditve tožene stranke, da znaki IMK do jutra niso bili navzven zaznavni in ugotovljivi, niso argumentirano zavrnjeni. Ker IMK lahko in pogosto nastopi v spanju in ni nujno, da bolnika prebudi (v tem primeru se tudi prizadeti z znaki kapi sooči šele potem, ko se zbudi), je treba natančno proučiti okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, ali je tožnica tekom noči spala ali ne; ali je bila oz. kako je bila tožničina prizadetost navzven zaznavna. Sodišče prve stopnje temu vprašanju ni posvetilo pozornosti. Iz podatka, da je osebje, s katerim je prišla tožnica v kontakt na prvem jutranjem obhodu, ugotovilo, da ima objokane oči, je sklepalo, da je noč prejokala. Pritožba pravilno opozarja, da trditve o tem, da bi ponoči jokala, tožeča stranka ni postavila. Zgolj tožnica v svoji izpovedi (dne 22. 2. 2018) je navedla, da je ponoči jokala. Ko je, zaslišana kot stranka, dne 28. 11. 2016 kronološko opisovala dogajanje kritične noči, joka ni omenila. Na vprašanje, kaj je po prihodu v posteljo delala do jutra, je navedla, da ne ve. Ker gre za okoliščino, na osnovi katere bi bilo mogoče sklepati na zaznavnost simptomov IMK, je zelo nenavadno, da tožnica te okoliščine (jokanja), če bi obstajala, ne bi navedla in da o njej ni izpovedala že na prvem zaslišanju.

8. Tožnica tega, kako je po vrnitvi v posteljo prebila ostanek noči – v budnem ali spečem stanju - ni navedla. Zaslišana kot stranka, svojega počutja do jutra ni mogla opisati. Če je bila tožnica tekom noči budna, je nenavadno, da svojih občutkov in počutja tekom noči ter zaznavanja dogodkov okrog sebe ni opisala. Pozornosti ni posvetila niti zadnjemu nočnemu obhodu, ko ji je nočna medicinska sestra na nočno omarico prinesla zdravilo in ji izmerila telesno temperaturo. Neodgovorjeno je vprašanje, zakaj tožnica nočne sestre, katere zadnji nočni obhod z deljenjem zdravil in merjenjem telesne temperature naj bi zaznala, na svoje stanje ni opozorila. Tožeča stranka je opisovala zgolj način, na katerega nočne sestre običajno opravljajo nočne obhode (oprejo vrata in pogledajo v sobo), ne pa postopanja nočne sestre v kritični noči in kako je te stike z nočno sestro kritične noči doživljala. Ker nočnih obhodov (prihodov nočne sestre v sobo) tožnica ni niti opisala niti ni o njih izpovedovala, ni mogoče nekritično zavreči pritožbenega sklepanja, da je spala ali vsaj dajala videz, da spi. Ker je osebje jutranje izmene na tožničino prizadetost posumilo šele, ko je zaznalo njeno gibalno in govorno prizadetost, se zastavlja vprašanje, ali je bil tožničin položaj v postelji takó nenavaden, da bi ob običajnem nočnem ogledu lahko vzbudil pozornost. 9. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na odsotnost ugotovitve o obsegu – s telefonskim razgovorom povzročene – prizadetosti nočne medicinske sestre. Medicinska sestra je strokovno usposobljena oseba, zato je težko predstavljivo, da prepir povzroči njeno apatičnost in neupoštevanje delovnih nalog. Sicer pa sta nočna medicinske sestra in njen partner skladno izpovedala, da sta bila v kritičnem času šele v fazi spoznavanja in se nista prepirala. Sodba ne pojasni zakaj tej skladni izpovedi ne sledi; ne opredeli se do A. A. izpovedi, da je tožnico klical, ker je partnerki takrat želel škodovati. A. A. namen partnerki škodovati, je v telefonskem razgovoru zaznala tudi tožnica.

10. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na neskladnost tožbenih navedb o tožničinem srečanju z nočno medicinsko sestro. O tožničinem odhodu na hodnik, ki naj bi ga dežurna medicinska sestra zaznala, v tožbi obstaja dvoje različnih trditev. V I. točki tožbe je tožnica navedla, da je na hodniku srečala medicinsko sestro, ji kazala svojo roko, ki je bila v zelo čudnem položaju, pri tem momljala čudne zvoke. Medicinska sestra naj bi ji – kljub temu, da se je komaj premikala – rekla naj gre nazaj v posteljo. V II. točki tožbe je opis tožničinega nočnega srečanja z nočno medicinsko sestro povsem drugačen. Tu navaja, da je na hodniku zgolj dvignila roko, medicinska sestra, ki je to videla, pa se na njeno kretnjo ni odzvala. V svoji izpovedi je tožnica potrdila drugo navedeni opis in ga nadgradila s podatkom, da ji je sestra z roko pokazala, naj gre nazaj v sobo (izpoved 28. 11. 2016 in 22. 2. 2018) in da je sestra sedela (izpoved 28. 11. 2016). Ta različnost trditev o stiku z nočno medicinsko sestro kaže na to, da je tožeča stranka opisala dva načina srečanja, ki kažeta na različno stopnjo neskrbnosti ravnanja nočne sestre. Prvo opisan način srečanja kaže na stopnjo neskrbnosti, ki je skoraj neverjetna, saj strokovno usposobljen zdravstveni delavec takó očitnih znakov prizadetosti ne more spregledati. V drugi točki tožbe opisan dogodek je bolj verjeten, pa še vedno tak, da ravnanje nočne sestre nasprotuje profesionalni skrbnosti zdravstvenega osebja. Glede na to, da sta oba opisa vsebovana v tožbi (v I. in II. točki), se zastavlja vprašanje, ali je tožeča stranka iskala ustrezno verzijo dogodka, pa je prva pomotoma ostala v tožbi.

11. Tudi glede uporabe zvonca za klic v sili trditve nasprotujejo tožničini izpovedbi. V tožbi (stran 4 in 8) je tožnica zapisala, da na možnost uporabe zvonca ni bila opozorjena, saj bi zvonec sicer uporabila in ne bi čakala do jutra, do prihoda prvih medicinskih sester, ki bi slučajno vstopile v sobo, da bi jo pospravile. Po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je vsak pacient ob sprejemu z uporabo zvonca seznanjen1, je tožeča stranka svoje navedbe spremenila. V VI. točki vloge z dne 29. 8. 2016 je tožnica neuporabo zvonca pojasnila s svojo hudo življenjsko stisko, nagonsko reakcijo z odhodom na hodnik. Zaslišana kot stranka pa je izpovedala, da možnost uporabe zvonca ni bila v njenih možganih. To je sicer verjetno, vendar je - zaradi različnih trditev – kljub temu ustvarjen vtis, da tožeča stranka trditve prilagaja potrebam postopka.

12. Sodišče prve stopnje je vse te, za odločitev pomembne okoliščine, zanemarilo. Nekritično je sledilo tožničini izpovedbi, da je odšla na hodnik in s tem opozorila nočno medicinsko sestro na svoje stanje, ostalih dokazov pa ni ocenilo. Podana je kršitev 8. čl. ZPP, ki terja analitično sintetično dokazno oceno vseh dokazov. Zaradi te procesne kršitve obstaja dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje je tudi pomanjkljivo ugotovljeno. Sodba je zaradi procesne kršitve in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena (355. čl. ZPP). Ker je razpravljajoča sodnica do odločilnega dejstva seznanjenosti s posledicami IMK že zavzela stališče, je primerno, da novo glavno obravnavo opravi drug sodnik, ki bo neobremenjeno pristopil k obravnavanju in odločanju (356. čl. ZPP). V ponovljenem postopku je pri ugotavljanju dejstva, ali je nočna medicinska sestra pri tožnici lahko zaznala znake IMK, treba upoštevati vse zatrjevane okoliščine; pa tudi dejstvo, da tožeča stranka svoje počutje in svoje sposobnosti do prihoda jutranjih sester zelo pomanjkljivo in tudi različno opisuje.

13. Ker je opisana opustitev dolžne skrbnosti pri ukrepanju nočne dežurne sestre samó ena od očitanih kršitev pri tožničini oskrbi in zdravljenju, se pritožbeno sodišče ni odločilo, da bi na pritožbeni obravnavi dejanske ugotovitve sámo dopolnjevalo. Če bi se izkazalo, da nočna medicinska sestra ni mogla zaznati znakov IMK, je treba raziskati tudi druge toženi stranki očitane nepravilnosti pri tožničini oskrbi in zdravljenju. Tožnica že v tožbi (na četrti in osmi strani) navaja, da je že dan pred nastopom IMK zdravstveno osebje opozorila na težje požiranje hrane, kar šteje za znak grozečega nastopa IMK; očita ji opustitev preventivnega ukrepanja, torej medicinsko napako. Naslednji očitek, ki ga sodišče prve stopnje doslej še ni obravnavalo, je neustrezno zdravljenje po tem, ko so bili znaki IMK ugotovljeni. V vlogi z dne 29. 8. 2016 tožeča stranka na toženo stranko naslavlja očitek, da ukrepanje ni bilo urgentno; da je bil CT glave izveden šele po 9. uri, pregled nevrologa pa ob 11. uri; da je bila tožnica na nevrološki oddelek premeščena šele 5. 11. 2014, kar je prepozno; da je bila obravnava na oddelku za kardiologijo do premestitve na nevrologijo nestrokovna in nepopolna. S temi kršitvami strokovnih pravil tožnica utemeljuje nastanek škode, ali vsaj njeno povečanje. V vlogi z dne 28.11.2016 navaja, da se ni strinjala z načinom dela logopedinje dr. K. K. Ker je možno, da bi se pritožbeno sodišče do teh očitkov moralo izrekati prvič, pogojev za obravnavanje zadeve na pritožbeni obravnavi ni.

14. Pritožbeni očitek kršitve 286.a in 286.b ter 2. in 7. člena ZPP pa ni utemeljen. Zaslišanje A. A. je tožeča stranka predlagala v vlogi z dne 17. 10. 2017; takoj, ko je bila z dopisom sodišča z dne 29. 9. 2017 – v okviru izvajanja materialno procesnega vodstva - seznanjena, da vsebino A. A. telefonskega razgovora s takratno partnerko (nočno medicinsko sestro) sodišče šteje za pravno pomembno dejstvo. Ker je tožeča stranka zaslišanje priče predlagala takoj, ko je bila seznanjena, da vsebino razgovora sodišče šteje za pravno pomembno dejstvo, je bilo A. A. zaslišanje pravočasno predlagano. V vlogi z dne 28. 12. 2017 tožeča stranka ni navajala novih dejstev ali predlagala dokazov. V vlogi je navajala, da se je z zaslišanjem A. A. izkazal vzrok neodzivnosti medicinske sestre; neodzivnost je pravočasno zatrjevala. S komentiranjem pričine izpovedbe je tožeča stranka iskala razlago za ravnanje medicinske sestre. Ker trditveno breme obsega le odločilna (konstitutivna) dejstva, očitana kršitev ni bila storjena.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zaradi tožničinih prejšnjih izkušenj (pred obravnavano hospitalizacijo je bila že večkrat hospitalizirana), je zelo neverjetno, da tožnica funkcije in delovanja zvonca ne bi poznala.