19. 10. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1548/2004 z dne 8. 12. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem št. P 90/2002 z dne 1. 6. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je pritožnik (v pravdi toženec) dolžan dopustiti geometrsko odmero zemljišča, ki je bil predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pritožnikom kot prodajalcem in tožnikoma kot kupcema dne 18. 10. 1977, ter za parcelo, ki bo nastala po geometrski odmeri, izstaviti za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana odločitev sodišča temelji na stališču, da sta tožnika sporno zemljišče pridobila s kupoprodajno pogodbo, ki je bila v celoti realizirana. Ker ni prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, sta po oceni sodišča tožnika postala lastnika spornega zemljišča na podlagi priposestvovanja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Tako sodišču prve stopnje kot tudi Višjemu sodišču očita, da se nista opredelili do bistvenega razloga, s katerim je pritožnik utemeljeval ničnost kupoprodajne pogodbe. Pritožnik se pri tem sklicuje na izjavo tožnice, ki naj bi ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi izpovedala, da je bila dejanska kupnina za polovico višja, kot piše v sami kupoprodajni pogodbi. Po mnenju pritožnika ta izjava kaže, da gre za fiktivni pravni posel, taki posli pa so nični. Pritožnik zatrjuje, da je razlaga pogodbe, ki jo je podalo sodišče, očitno v nasprotju z veljavnim pozitivnim pravom in enotno sodno prakso. Po mnenju pritožnika sta izpodbijani sodbi nezakoniti in kot taki arbitrarni. Zato pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi povečini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, v pravilnost te ocene pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da se niti sodišče prve stopnje niti Višje sodišče nista opredelili do bistvenega razloga, s katerim je pritožnik utemeljeval ničnost kupoprodajne pogodbe. Izpoved tožnice ob zaslišanju na glavni obravnavi naj bi namreč kazala na fiktivnost pravnega posla. V zvezi s tem očitkom je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo je razvidno, da pritožnik argumenta o domnevni fiktivnosti kupoprodajne pogodbe v sodnem postopku ni uveljavljal.[1] Zato tega očitka tudi ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

5.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pritožnik utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da sta izpodbijani sodbi nezakoniti in kot taki arbitrarni. Oceno arbitrarnosti odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta dovolj izčrpno in razumno pojasnili, na kakšni podlagi sta tožnika postala lastnika spornega zemljišča. V samo pravilnost presoje sodišč pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna pravica zagotavlja ustavna procesna jamstva, kršitve teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je pritožnik v odgovoru na tožbo ugovarjal le to, da je tožbeni zahtevek zastaral in da sta tožnika plačala aro, preostalega dela kupnine pa ne, zato ni prišlo do realizacije pogodbe. Iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo pa je razvidno, da se je pritožnik na navedeno izpoved tožnice skliceval v zvezi s pritožbeno navedbo, da plačilo celotne kupnine ni izkazano niti z izjavami tožnikov na glavni obravnavi.