Jedro

Res je tudi to, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče D. D., ki ji je na glavni obravnavi predočalo vsebino uradnega zaznamka, ki so ga po razgovoru s pričo opravili policisti. To je smelo storiti, kajti uradni zaznamek ni bil sestavljen protipravno, temveč po zbranem obvestilu iz prvega odstavka 148. člena ZKP. Ker je posredi obvestilo, ki ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, ovir za njegovo uporabo v dokazne namene na glavni obravnavi ni bilo. Ključno je, da je bilo uporabljeno kot pomoč pri nastajanju pričine izpovedbe in ne na način, da bi njeno izpovedbo kakorkoli obšlo ali jo celo nadomestilo. Ker obseg dokazovanja ni sestavni del izreka sodbe, v katerem so odločilna dejstva opisana, manjkajoča navedba v razlogih sodbe o zaslišanju priče, za procesno pravilnost sodbe ni pomembna. Sploh tedaj, na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja oškodovančev pooblaščenec, ker v zakonu niti kot sestavina obrazložitve sodbe iz sedmega odstavka 364. člena ZKP ni zahtevana. Pravilno ugotovljena odločilna dejstva in pravilno uporabljeno materialno pravo niso v razmerju vzroka in posledice temveč sta samostojna pogoja, ki vsak zase določata pravilnost sodbe. Pomeni, če niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva ali so bila ugotovljena zmotno, do uporabe prava, pravilne ali nepravilne ne more priti. Pride lahko le po popolno in pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih, ki še vedno niso zagotovilo, da bo v naslednjem koraku tudi pravo pravilno uporabljeno. Da bi sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek upravičencu ni odvisno od obdolženčevega pripoznanja zahtevka temveč od vrste sodbe oziroma, če je obdolženega v sodbi spoznalo za krivega. Sodišče druge stopnje uvodoma opozarja, da je vsebinski pogoj za prisojo premoženjskopravnega zahtevka upravičencu v kazenskem postopku, zadostnost podatkov. Ti prisojo premoženjskopravnega zahtevka omogočajo ali je ne omogočajo in je treba upravičenca napotiti na pravdo. Pomeni, da sodišče v zadnjem primeru ne odloča o neutemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka po sebi, temveč le o zmožnosti prisoje, kar ni isto.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. in pritožba pooblaščenca oškodovanega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 105,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanega B. B. v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 15. 3. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 39,10 EUR, kar skupno znaša 1.173,00 EUR. Obdolženi je dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev. Če se ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanemu B. B. prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 300,00 EUR, s presežkom pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso v višini 240,00 EUR in 18,00 EUR ter na koncu še nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca. To je v odločilnem vsebina razglašenega izreka v sodbi II K 16847/2020. 2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik in oškodovančev pooblaščenec. Prvi se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni (brez nadaljnjega predloga) ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oškodovančev pooblaščenec se je pritožil zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo v tem delu spremeni tako, da oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti prisodi. Pritožnika sta vsak na nasprotno pritožbo odgovorila. V odgovorih navajata, zakaj je katera od pritožb neutemeljena ter predlagata njeno zavrnitev.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obdolženčev zagovornik uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je bilo posredno ugotoviti, da uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na izpovedbo priče C. C., na zaznamek o sprejemu ustne ovadbe in na zapisnik o sprejemu predloga za pregon, saj gre zgolj za zapis dejstev, ki jih je navedel oškodovanec, ki pa je imel interes, da obdolženega očrni. Podobno velja za uradni zaznamek o razgovoru, ki so ga policisti opravili s pričo D. D., in ki ji ga sodišče prve stopnje ne bi smelo predočiti. V smeri druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa gre pritožnik tedaj, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da v razlogih sodbe ni navedeno, da je bila v dokaznem postopku zaslišana še priča E. E., na katerega izpovedbo se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju razlogov sodbe sklicevalo.

5. Kršitvi nista podani. Res je, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče C. C., ki je med drugim opisal nastanek zaznamka o sprejemu ustne ovadbe in zapisnika o sprejemu predloga za pregon. Na dejstva, povzeta v obeh listinah sodba ni oprta, pa je jasno, da zanju bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne pride v poštev, medtem ko protipravne pridobitve izpovedbe priče C. C. pritožnik ne zatrjuje. Le tedaj, ko bi bila izpovedba priče C. C. pridobljena s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na katerega od načinov iz 237. člena ZKP ali na podlagi kakšnega drugega dokaza, ki je bil pridobljen na takšen način, sodba na pričino izpovedbo ne bi smela biti oprta. Če torej pri uradnem zaznamku o sprejemu ustne ovadbe in zapisniku o sprejemu predloga za pregon ni izpolnjena že predpostavka za navedeno kršitev, v primeru same izpovedbe priče C. C. manjka temelji pogoj, brez katerega te kršitve prav tako ne more biti.

6. Res je tudi to, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče D. D., ki ji je na glavni obravnavi predočalo vsebino uradnega zaznamka, ki so ga po razgovoru s pričo opravili policisti. To je smelo storiti, kajti uradni zaznamek ni bil sestavljen protipravno, temveč po zbranem obvestilu iz prvega odstavka 148. člena ZKP. Ker je posredi obvestilo, ki ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, ovir za njegovo uporabo v dokazne namene na glavni obravnavi ni bilo. Ključno je, da je bilo uporabljeno kot pomoč pri nastajanju pričine izpovedbe in ne na način, da bi njeno izpovedbo kakorkoli obšlo ali jo celo nadomestilo.

7. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se nanašajo na izrek in razloge, ki morajo biti praviloma v vsaki sodbi podani. Razlogi morajo biti jasni in v zvezi z odločilnimi dejstvi. Medsebojno si glede teh dejstev ne smejo nasprotovati, kot ne smejo neskladno ali nasprotujoče povzemati vsebine listin ali zapisnikov prič o izpovedbah v postopkih. Ker obseg dokazovanja ni sestavni del izreka sodbe, v katerem so odločilna dejstva opisana, manjkajoča navedba v razlogih sodbe o zaslišanju priče, za procesno pravilnost sodbe ni pomembna. Sploh tedaj, na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja oškodovančev pooblaščenec, ker v zakonu niti kot sestavina obrazložitve sodbe iz sedmega odstavka 364. člena ZKP ni zahtevana ter je bilo pritožnika še za primer posredno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zavrniti.

8. Neopredeljena kršitev kazenskega zakona je po pritožbeni obrazložitvi uveljavljana kot posledica zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To ne gre. Pravilno ugotovljena odločilna dejstva in pravilno uporabljeno materialno pravo niso v razmerju vzroka in posledice temveč sta samostojna pogoja, ki vsak zase določata pravilnost sodbe. Pomeni, če niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva ali so bila ugotovljena zmotno, do uporabe prava, pravilne ali nepravilne ne more priti. Pride lahko le po popolno in pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih, ki še vedno niso zagotovilo, da bo v naslednjem koraku tudi pravo pravilno uporabljeno.

9. Pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, po kateri ta dejstva temelje zgolj na oškodovančevi izpovedbi, ki je povedal policistu, da mu je obdolženec dejal "lažnivec, svinja, bujen te!", medtem ko druge priče zatrjevanega niso potrdile. Priča F. F., ki je zaznala pogovor med obdolženim in oškodovancem, navedenih besed ni slišala, kar velja še za pričo E. E., ki je slišal le, kako je obdolženi oškodovancu povedal, če mu misli dati nazaj denar. Slednje je tisti pravi razlog, zaradi katerega je obdolženec oškodovanca ogovoril in ki ga je priča F. F. posredno potrdila, ko je povedala, da gre za lažno oškodovančevo prijavo, ki je maščevanje v posledici obdolženčeve prijave oškodovancu zaradi dela na črno. Končno, sodišče prve stopnje je sledilo oškodovančevi izpovedbi, čeprav je v drugi zadevi priznal, da v povezanem postopku o prekršku ni govoril resnice. Pritožnik zato težko verjame, da če se nekdo enkrat zlaže, se drugič ne bi znal zlagati.

10. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v delu, ko je ugotovilo, da je ravno oškodovančeva izpovedba v drugem postopku sprožila pogovor med obdolženim in oškodovancem, v katerem je prvi drugemu izrekel besede iz opisa dejanja in ne, da je obdolženi od oškodovanca zahteval denar. Res je, da je izvedeni dokazni postopek pokazal še na neurejeno civilno pravno razmerje med njima, vendar sta se po oškodovančevi izpovedbi prenehala družiti šele po njegovem pričanju v drugi zadevi, ki za obdolženega zanesljivo ni bilo razbremenilno. Posredi je torej močnejši motiv za to, da je obdolženi oškodovanca ogovoril in hkrati motiv, ki je povsem združljiv z besedami iz opisa dejanja. Še zlasti, ker je obdolženi po njegovem zagovoru in po izpovedbi priče F. F., oškodovanca tako ali tako že prijavil finančni upravi zaradi dela na črno, in ker ni jasno, kaj naj bi potem z besedami iz zagovora sploh še dosegel. Drugače je, ko je ob neurejenem civilno pravnem razmerju v ozadju še oškodovančeva obremenilna izpovedba iz drugega postopka, ki je očitno razdrtemu prijateljstvu dala novo vsebino. Bržkone od tod obdolženčevo predhodno zmerjanje oškodovanca z lažnivcem in svinjo, ki je nato po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje doseglo višek z zagroženim odvzemom življenja.

11. Razen izkustvene podprtosti oškodovančeve izpovedbe glede na njuno predhodno razmerje z obdolženim ter glede na vsebino izrečenih besed, je bilo tej izpovedbi tudi po oceni sodišča druge stopnje slediti zaradi njene potrjenosti z izpovedbo priče C. C., ki je podrobno opisal vse okoliščine v zvezi s sestavo uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe ter zapisnika o sprejemu predloga za pregon. Pri tem je pomembno, da se je imenovani spomnil še, da mu je oškodovanec povedal, da ima neko "sodniške zadeve oziroma spore", kar je nedvomno več od neurejenega civilno pravnega razmerja, ko obdolženi niti po zagovoru ni zahteval sodnega varstva z ustrezno tožbo v pravdnem postopku in ko je za postopke, ki jih vodi finančna uprava splošno znano, da ne gre za sodne zadeve. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je po drugi strani izpovedbama prič D. D. in E. E. sledilo le v omejenem obsegu. Še zlasti, ker naj bi obe priči zaznali pogovor med obdolženim in oškodovancem ter hkrati tako, da priča D. D. ni vedela za pričo E. E. in da je slednji pogovor slišal tedaj, ko priče D. D. ni bilo v bližini. Enako velja še za izpovedbo priče F. F., ki pri pogovoru med obdolženim in oškodovancem niti po njeni izpovedbi ni bila navzoča in ki je izpovedovala le o tistem, kar ji je povedal obdolženi. Razmerje med dokazi je skratka takšno, da čeprav oškodovanec v drugih postopkih ni vedno govoril po resnici, je njegova izpovedba v tem postopku v tolikšnem obsegu potrjena, da vanjo niti po presoji sodišča druge stopnje ni bilo dvomiti.

12. Pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji ni obrazložena, vendar je sodišče druge stopnje to odločbo preizkusilo glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in višini ustreza teži kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi (prvi odstavek 49. člena KZ-1). Glede na to, in ker ni drugih ali novih okoliščin, ki bi zahtevale drugačen izbor in odmero izrečene kazni, sodišče druge stopnje navedene odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

13. Obratno kot zgoraj pritožnik odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in odločbi o stroških kazenskega postopka izrecno ali posebej ni nasprotoval, v pritožbeni obrazložitvi pa pravi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi premoženjskopravnega zahtevka saj ga obdolženi ni pripoznal, in da "po vsem obrazloženem" obdolženemu niti vrnitve stroškov kazenskega postopka ne bi smelo naložiti.

14. Pritožbena obrazložitev je za oba primera zmotna. Da bi sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek upravičencu ni odvisno od obdolženčevega pripoznanja zahtevka temveč od vrste sodbe oziroma, če je obdolženega v sodbi spoznalo za krivega. To je glede na besedilo drugega odstavka 105. člena ZKP jasno, kot je obenem jasno, da odločba o stroških kazenskega postopka ne more biti napačna v posledici predhodno uveljavljanih izpodbojnih razlogov. Gre za samostojno odločbo v sodbi, ki prav tako temelji na vrsti sodbe in dodatno na dejanskih okoliščinah, ki jih pritožnik konkretno ne omenja, kaj šele, da bi katero od teh obrazloženo grajal. 15. Oškodovančev pooblaščenec nasprotuje odločbi o premoženjskopravnem zahtevku s sklicevanjem na navedbe v vloženem zahtevku, ki so bile po njegovem z oškodovančevo izpovedbo v celoti potrjene. Oškodovanec je opisal, kdaj vse in zakaj ga je strah, medtem ko je treba njegovo izpovedbo v citiranem delu, "da če se bo zdaj (obdolženec op.sod.) izmuznil, vsaka mu čast, vendar bo enkrat že nasedel, bo fasival, boš enkrat že dobil od zakona, da boš moral nekam iti" razumeti v prenesenem pomenu.

16. Sodišče druge stopnje uvodoma opozarja, da je vsebinski pogoj za prisojo premoženjskopravnega zahtevka upravičencu v kazenskem postopku, zadostnost podatkov. Ti presojo premoženjskopravnega zahtevka omogočajo ali je ne omogočajo in je treba upravičenca napotiti na pravdo. Pomeni, da sodišče v zadnjem primeru ne odloča o neutemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka po sebi, temveč le o zmožnosti prisoje, kar ni isto. Po razumljivih razlogih sodbe je sodišče prve stopnje odločbo o premoženjskopravnem zahtevku oprlo na dele oškodovančeve izpovedbe, ki so prisojo zahtevka omogočali, zaradi citiranega dela oškodovančeve izpovedbe iz pritožbene obrazložitve in zaradi predhodnega prijateljstva med obdolženim in oškodovancem pa je ocenilo, da prisoja premoženjskopravnega zahtevka ni mogoča. Zadnje okoliščine pritožnik ne graja, glede prve pa prezre, da njeno bistvo ni v iskanju pravega pomena citiranih besed, temveč, da oškodovančev strah ni mogel biti tolikšen kot je bilo to v premoženjskopravnem zahtevku navajano oziroma zatrjevano. Podlaga za prisojo celotnega premoženjskopravnega zahtevka se je s tem tudi po oceni sodišča druge stopnje izkazala za nezadostno in je bilo treba po obrazloženem še tega pritožnika zavrniti (391. člen ZKP).

17. Kršitev zakona, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

18. Odločba o obdolženčevi dolžnosti plačila sodne takse ter nagrade in potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih po sodišču prve stopnje. Ker za oškodovanca dolžnost plačila sodne takse v primeru neuspešne pritožbe ni predpisana, sodišče druge stopnje o tej dolžnosti za oškodovanega B. B. ni odločalo.