Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 377.749 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 300.000 SIT tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, od preostalega zneska pa od zapadlosti njegovih sestavnih delov. V presežku za 1,445.000 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeni znesek zvišalo za 84.000 SIT. V ostalem delu je tudi to pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi spornega zneska 1.361.000 SIT, kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo vlaga tudi zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, torej tudi zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18.7.1997 dalje do plačila. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za novo, dodatno škodo, zaradi posledic delovne nesreče z dne 5.3.1992. Čeprav dejanske ugotovitve podpirajo nastanek te škode in njen obseg, je izpodbijana sodba kljub izvedenskemu mnenju, ki je novo škodo dovolj konkretiziralo, prisodila le odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 300.000 SIT in za strah v znesku 84.000 SIT, zavrnila pa je celotno zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Revizija navaja dejstva, ki slede iz izvedenskega mnenja, posebej poudarja številne dodatne nevšečnosti zaradi hospitalizacije, opisuje tožnikove telesne bolečine, predvsem pa se sklicuje na izvedensko mnenje o obsegu dodatne škode zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki je dokazana najmanj z odločbo z dne 18.7.1996, ko je bil tožnik kategoriziran kot invalid tretje kategorije, čeprav je pred letom 1996 še vedno opravljal svoje prejšnje delo. Tudi za strah, ki je nastal zaradi zapletov ob zdravljenju, bi bilo tožniku treba prisoditi vso zahtevano odškodnino. Revident tudi obširno graja odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Odločitev v izpodbijani sodbi ne temelji na določbi 277. člena, niti na določbi 919. člena ZOR. Nasprotuje pa tudi splošnim določbam v 12. in 17. členu ZOR. Obresti so sankcija za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti. Ta pravna narava obresti je v izpodbijani sodbi zanemarjena. Sklicevanje na sodno prakso, po kateri naj bi zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo tekle od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje dalje, je v nasprotju z ustavo in zakonom. Ekonomske in gospodarske razmere v RS so se spremenile, zaradi česar je treba jasna določila ZOR glede plačevanje zakonskih zamudnih obresti v celoti upoštevati. Neustrezno sodno prakso bi bilo treba takoj spremeniti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Artroskopija levega kolena, opravljena v bolnišnici s šestdnevno hospitalizacijo dne 19.3.1996, je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom dne 5.3.1992 in vsekakor predstavlja novo škodo. Vendar pa je sodišče druge stopnje utemeljeno zapisalo, da ni šlo za operativen poseg z eventualno odstranitvijo meniskusa. Telesne bolečine zaradi artroskopije so po ugotovitvah izvedenca ortopeda obstajale v času bolnišničnega zdravljenja in so postopno pojenjevale. Nevšečnosti, ki jih v reviziji podrobno navaja tožnik, so pri opredelitvi višine odškodnine iz tega naslova v celoti upoštevane (kolenska ortoza, mirovanje, hlajenje kolena z ledenimi obkladki, razgibavanje, fizioterapevtske vaje, kontrolni pregledi). Vendar pa ni mogoče pritrditi revizijskemu predlogu, po katerem naj bi bila primerna satisfakcija za navedene bolečine in nevšenosti v vtoževanem znesku 550.000 SIT. Revizijsko sodišče se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, ki dosojeno odškodnino v znesku 300.000 SIT štejejo za primerno. V zadostni meri so bile pretehtane vse okoliščine, ki so vplivale na obseg telesnih bolečin in nevšečnosti (subjetivno merilo), kot tudi sodna praksa o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo).

Za strah pred operativnim posegom je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 120.000 SIT. Ne glede na to, da strah ni bil hudo stresen in zastrašujoč, kakor to ugotavlja sodišče druge stopnje - pa je objektivno izkazan, zaradi česar je izpodbijana sodba odškodnino iz tega naslova tudi priznala. Ob primerjavi odškodnin za strah, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih, pa odškodnine v znesku 84.000 SIT ni mogoče zviševati (in sicer ne glede na to, da je sodišče druge stopnje zahtevano odškodnino v znesku 120.000 SIT znižalo z upoštevanjem posledic poškodbe kolena v letu 1991, torej pred škodnim dogodkom).

Glede zahtevane odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejela izpodbijana sodba. Te pa slone v glavnem na mnenju izvedenca ortopeda, po katerem "sta življenjska ter delovna sposobnost tožnika prizadeti v enaki meri, kot je to že opredelila medicinska ekspertiza", da je torej že ob sojenju 10.10.1994 odškodnina za to škodo bila upoštevana. Dne 18.7.1996 je tožnik res bil uvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti z napotitvijo na drugo delo brez poklekanja in dvigovanja bremen, vendar s posegom dne 19.3.1996 nista bili spremenjeni niti stabilnost, niti degenerativna okvara hrustanca, ki omejujeta funkcionalnost kolenskega sklepa. Po opisanih dejanskih ugotovitvah je torej stanje glede zmanjšanja življenjske aktivnosti nespremenjeno, zaradi česar tožnik iz tega naslova ne trpi nove škode. Posledice artroskopije, opravljene dne 19.3.1996, so opisane v postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in so trajale le krajši čas.

V izpodbijani sodbi je tudi pravilno odločeno o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Te tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Po 189. členu ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Samo tako lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Zamudne obresti po zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožnici prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, to pa bi pomenilo dvakratno valorizacijo. Ustaljena sodna praksa veže revizijsko sodišče, zaradi česar priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabilnim gospodarskim razmeram ni mogoče, saj bi to porušilo enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo obligacijski zakonik in novela prej omenjenega zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri. Dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, saj se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno. Gre namreč za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko-pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR), ne pa za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).