Jedro

Tožeča stranka kot upravnik je na eni strani zagotavljala lastnikom stanovanj opravljanje storitev, na drugi strani pa tudi poravnavanje stroškov lastnikov oziroma plačilo storitev tretjim osebam, morda tudi s tem, da je sredstva lastnikov, ki so jih ti zbirali na določenem računu, zalagala za poravnavanje obveznosti neplačnikov. Res je, kot navaja pritožba, da bi bilo nelogično, da bi lastniki - plačniki nastopali proti lastniku - neplačniku, na obeh straneh pa bi jih zastopal upravnik. Če je upravnik stroške upravljanja in vzdrževanja hiše poravnal oziroma zagotovil sredstva za njihovo poravnanje, je upravičen tudi do njihove povrnitve oziroma do tega, da lastnik - neplačnik prevzame nase obveznosti, ki jih je zanj prevzel in že izvršil (plačal) upravnik (prim. 759. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. tč. izreka odločbe prve stopnje) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izdani sklep o izvršbi in postopek za znesek 2.355,00 SIT končalo zaradi umika tožbe (1. tč. izreka), v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka). Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi in so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje zaključuje, da pogodbeno razmerje med strankama ni sporno. Povsem v nasprotju s tako trditvijo sodbe je njen izrek in njena nadaljnja ugotovitev, da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana za izterjavo stroškov v svojem imenu, ampak v imenu lastnikov stanovanj. Ob ugotovitvi, da je bila tožeča stranka upravnik objekta in ob zakonski podlagi, ki upravnika zavezuje k izterjavi stroškov, je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana nelogičen in materialnopravno nepravilen. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 29. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Na podlagi 24. čl. SZ upravljanje obsega tudi vzdrževanje in obratovanje stanovanjske hiše, ti stroški pa po 33. čl. SZ bremenijo lastnike. Smisel obveznega imenovanja upravnika (27. čl. SZ) in njegove naloge, med katerimi je v 28. čl. SZ opredeljena tudi izterjava prispevkov, daje dodatno podlago zaključku, da je za izterjavo stroškov legitimiran upravnik. Določbo 29. čl. SZ, ki upravnika opredeljuje kot zakonitega zastopnika lastnikov, je v tem smislu razlagati tako, da upravnik lastnike zastopa kot njihov zastopnik pred sodnimi in drugimi organi, kadar le ti uveljavljajo pravice napram tretjim osebam in ne tako, da so za izterjavo stroškov legitimirani lastniki po svojem upravniku. Ne samo, da je tako stališče neživljenjsko, temveč tudi v zakonu nima nikakršne podlage, saj ne gre spregledati, da ob restriktivnem tolmačenju 29. čl. SZ, upravnik v imenu lastnikov stanovanj kot njihov zastopnik sploh ne bi mogel tožiti enega od lastnikov zaradi plačila stroškov, ker bi bil glede zastopanja v koliziji (je namreč zakoniti zastopnik tako rednih plačnikov kot neplačnikov). V konkretnem primeru gre za razmerje med upravnikom in enim izmed lastnikov, torej njuno medsebojno razmerje. Sodišče prve stopnje pa je zavzelo tudi napačno stališče do trditve tožeče stranke, da gre za verzijski zahtevek. Tožeča stranka je predložila obširno dokumentacijo, ki izkazuje to dejstvo, tako da so zaključki sodišča, da te svoje navedbe ni zatrjevala oziroma dokazala povsem protispisni. Tožeča stranka prav gotovo ne bi razpolagala z vsemi dokumenti (računi) niti jih ne bi predložila sodišču, če ne bi z njimi želela dokazati ravno tega, da so stroški za opravljene storitve v korist tožene stranke, poravnani s strani tožeče stranke. Materialnopravna podlaga za vtoževano terjatev je torej lahko tudi ZOR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja določila sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99), ker pa je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred njegovo uveljavitvijo, pritožbeno sodišče v skladu z njegovim 1. odst. 498. čl. uporablja določila prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe oziroma mad samimi razlogi ni. Samo dejstvo, da je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka s hišo upravljala, namreč še ne narekuje nujno ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je kljub temu tožbeni zahtevek zavrnilo (ker je upravnik po zakonu le zakoniti zastopnik lastnikov stanovanj in ker ni poravnal stroškov iz lastnih sredstev), med temi razlogi pa tudi ni nasprotja. Ob nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v mejah iz 2. odst. 365. čl. ZPP/77 pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Pač pa sta po oceni pritožbenega sodišča podana preostala dva uveljavljana pritožbena razloga. Res je sicer upravnik po določilih SZ (28. in 29. čl. SZ) zastopnik lastnikov stanovanj, kar pomeni nastopanje v njihovem imenu in za njihov račun v mejah danih pooblastil (1. odst. 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) in je drugačno tolmačenje določb SZ, ki ga v pritožbi ponuja tožeča stranka nepravilno. Na podlagi zakonskih določil je namreč tožeča stranka pridobila le pravico, da stroške izterjuje v imenu in za lastnika. Pač pa je sodišče prve stopnje kljub drugačnim trditvam tožeče stranke štelo, da tožeča stranka ni plačala računov tretjim osebam (dobaviteljem, izvajalcem), ki jih je predložila in zato tudi ne more zahtevati povrnitve plačanih denarnih sredstev na podlagi določil ZOR o neupravičeni obogatitvi, ker naj bi sredstva plačala iz sredstev hiše, torej je štelo, da je upravnik upravičen do vrnitve denarnih sredstev le v primeru, ko zagotovi lastna sredstva. Tožeča stranka kot upravnik je očitno na eni strani zagotavljala lastnikom stanovanj opravljanje storitev, na drugi strani pa tudi poravnavanje stroškov lastnikov oziroma plačilo storitev tretjim osebam, morda (tega sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo kljub temu, da je na naroku dne 9.7.2000 tožeča stranka navedla, da je račune poravnavala delno iz lastnih sredstev) tudi s tem, da je sredstva lastnikov, ki so jih ti zbirali na določenem računu, zalagala za poravnavanje obveznosti neplačnikov. Res je, kot navaja pritožba, da bi bilo nelogično, da bi lastniki - plačniki nastopali proti lastniku - neplačniku, na obeh straneh pa bi jih zastopal upravnik. Če je upravnik stroške upravljanja in vzdrževanja hiše poravnal oziroma zagotovil sredstva za njihovo poravnanje, je upravičen tudi do njihove povrnitve oziroma do tega, da lastnik - neplačnik prevzame nase obveznosti, ki jih je zanj prevzel in že izvršil (plačal) upravnik (prim. 759. čl. ZOR). Takšno določbo ima tudi kasneje sklenjena pogodba o opravljanju storitev z dne 29.1.1999, iz katere izhaja, da upravnik lahko zagotavlja manjkajoča sredstva za nemoteno dobavo storitev in je neplačnik seveda ta sredstva dolžan povrniti z obrestmi in stroški (8. čl. omenjene pogodbe). Zmotno je torej materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje glede legitimacije upravnika, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 370. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izhaja iz doslej obrazloženega ter v tej smeri dopolni dokazni postopek tako, da ugotovi, ali je tožeča stranka plačala obvezosti tožene stranke po računih, ki jih je predložila in v kakšni višini ter na ta način zalagala sredstva zanjo. Nato naj ponovno odloči o utemeljnosti tožbenega zahtevka. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.