Jedro

Na podlagi navedene pravnomočne sodbe o obstoju služnostne pravice oziroma poti je prvostopno sodišče v predmetni zadevi pravilno presodilo, da tožene stranke navedene poti niso uporabljale nedopustno oziroma protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške in je toženi stranki dolžna plačati 741,03 EUR stroškov odgovora za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo stvarnopravni zahtevek tožeče stranke, in sicer, da je tožena stranka protipravno vznemirjala tožečo stranko v lastninski pravici na nepremičnini parc. št. 695/5 k.o. S. z vožnjo z osebnimi vozili, gospodarskimi vozili, traktorji in gradbenimi stroji ter drugimi vozili ter hojo preko navedene nepremičnine, kar vse je dolžna opustiti in se v bodoče vzdržati vsakršnega nadaljnjega vznemirjanja oziroma poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi obligacijski zahtevek, da ji je tožena stranka iz naslova protipravne uporabe poti preko navedene nepremičnine dolžna plačati 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od 15. 11. 2008 do 15. 10. 2013 ter vse nadaljnje mesečne uporabnine v znesku 80,00 EUR mesečno. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.229,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Osrednji pritožbeni ugovor v izjemno obširni pritožbi je ta, da prvostopno sodišče ni presojalo oziroma je zmotno presojalo vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke na trasi poti, ki presega pot v širini 2,65 metra. Tožena stranka je namreč v pravdi za ugotovitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja uveljavljala služnostno pot v višini 3,5 metra, uspela pa je z zahtevkom za služnostno pot v širini 2,65 metra. Tako pa je tožena stranka neutemeljeno in brez pravne podlage uporabljala sporno pot v širini 0,85 metra in v tem obsegu vznemirjala lastninsko pravico tožeče stranke in ker je ta del uporabljala brez pravne podlage, je dolžna tožeči stranki plačati odmeno oziroma uporabnino za uporabo tega dela poti. V tej smeri prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja (pri tem tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka) in v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče pa tako tudi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve zahtevka in tudi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve po tožeči stranki predlaganih dokazov, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja stvarnopravni zahtevek na zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice po določbi prvega odstavka 99. člena SPZ1. Tožena stranka po zatrjevanju tožeče stranke vznemirja lastninsko pravico tožnice s tem, da preko njene nepremičnine parc. št. 695/5 k.o. S. protipravno in nedopustno uporablja pot za hojo in vožnjo z osebnimi vozili, gospodarskimi vozili, traktorji in drugimi vozili do svojih nepremičnin. Po nepremičnini tožnice tako nedopustno in protipravno uporablja pot, jo s tem vznemirja v lastninski pravici in je zato dolžna opustiti uporabo poti. Tožeča stranka nadalje uveljavlja obligacijski zahtevek, in sicer da je v posledici protipravne uporabe navedene poti tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odmeno za uporabo poti, to je uporabnino v znesku 80,00 EUR mesečno od 15. 11. 2008 dalje. Do vložitve tožbe to predstavlja znesek 4.800,00 EUR in navedeno uporabnino je dolžna plačati tudi v bodoče. 6. Ni sporno, da je vzporedno s predmetno pravdo pred sodiščem tekel pravdni postopek o pridobitvi služnostne poti preko služečega zemljišča parc. št. 695/5 k.o. S. v lasti tožnice za potrebe gospodujočih zemljišč v lasti prvo in tretje tožencev ter hčere drugo toženca. S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 387/2013 z dne 13. 7. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 901/2017 z dne 16. 1. 2018 je pravnomočno razsojeno, da v korist gospodujočega zemljišča v lasti prvotoženke in tretjetoženca ter hčere drugotoženca na podlagi priposestvovanja obstaja služnostna pot, ki poteka preko služečega zemljišča parc. št. 695/5 k.o. S. v dolžini 22,9 metra in širini 2,65 metra. Iz razlogov citiranih sodb izhaja, da so toženci oziroma njihovi pravdni predniki navedeno pot v navedenem obsegu uporabljali za hojo in vožnjo z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo, ki je potrebna za obdelavo kmetijskih zemljišč, to je gospodujočih zemljišč.

7. Na podlagi navedene pravnomočne sodbe o obstoju služnostne pravice oziroma poti je prvostopno sodišče v predmetni zadevi pravilno presodilo, da tožene stranke navedene poti niso uporabljale nedopustno oziroma protipravno. Protipravnost vznemirjanja lastnika stvari pa je osnovna predpostavka uspešnosti zahtevka na vznemirjanje lastninske pravice po določbi prvega odstavka 99. člena SPZ in ker ta ni podana, je prvostopno sodišče že iz navedenega razloga odločilo pravilno, ko je zavrglo obravnavani zahtevek na vznemirjanje lastninske pravice. Pri tem je prvostopno sodišče tudi pravilno presodilo, da toženci sporne poti niso uporabljali v večjem obsegu kot v širini 2,65 metra, ker so se toženci s kmetijsko mehanizacijo na navedeno pot pripeljali iz javne asfaltirane ceste, katere širina pa znaša 2,65 metra. Iz tega dejstva izhaja lahko le zaključek, da toženci služnostne poti tudi pri uporabi kmetijske mehanizacije niso izvrševali v večjem obsegu (širini) kot pri vožnji po javni cesti navedene širine. Zraven tega pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica ni navedla nobenih konkretnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti vznemirjanje služnosti v obsegu oziroma širini nad 2,65 metra služnostne poti.

8. Prvostopno sodišče je tako že na podlagi citiranih sodb prvostopnega in drugostopnega sodišča, s katerimi je na sporni poti ugotovljena služnostna pot (trasa le te je enaka dejanski uporabi poti) v korist gospodujočih zemljišč v lasti tožencev oziroma njihovih ožjih sorodnikov, ob dejstvu, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena o vznemirjanju lastninske pravice izven trase služnostne poti, imela vso podlago za razsojo glede obsega uporabe poti. Glede obsega uporabe poti tako ni potrebe v dokazne namene zaslišati še tožnice, priče, vpogledati v listinsko dokumentacijo in pritegniti izvedenca, kot zatrjuje pritožba.

9. V posledici zavrnitve stvarnopravnega zahtevka je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno zavrnilo obligacijski zahtevek na plačilo uporabnine, ker tožena stranka sporne poti ni uporabljala protipravno oziroma brez veljavne pravne podlage. S hojo in vožnjo po navedeni poti je izvrševala s priposestvovanjem pridobljeno služnostno pravico.

10. Prvostopnemu sodišču tudi ni očitati, da ni opravilo dokazne ocene, kot to določa 8. člen ZPP, ker je presojo o zavrnitvi zahtevka sprejelo na relevantnih dokazih ter te tudi pravilno presodilo. Prvostopno sodišče je tudi navedlo razloge (točka 3.) obrazložitve, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za pritegnitev izvedencev gradbene in geodetske stroke. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

11. V zvezi s smiselnimi pritožbenimi izvajanji o neobstoju služnostne poti pa velja le dodati, da je s sodbo sodišča že pravnomočno ugotovljeno (ta sodba dejansko predstavlja predhodno vprašanje v obravnavani zadevi), da ta obstaja in so jo lastniki gospodujočih zemljišč pridobili s priposestvovanjem.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki, ki je vložila obrazložen odgovor na pritožbo, povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki v skladu z Odvetniško tarifo znašajo 741,03 EUR, kot jih je tudi priglasila tožena stranka.

1 Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnina ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.