Jedro

Čeprav je tožnik izposloval izjemni vpis v tretji letnik za študijsko leto 2011/12, to še ne pomeni, da nima pravnega interesa za tožbo za ugotovitev nezakonitosti odločbe, s katero ni bilo ugodeno njegovi prošnji za izjemen vpis v višji letnik tudi v študijskem letu 2010/2011. Niti Statut Univerze v Ljubljani niti Pravilnik o dodiplomskem študiju Fakultete za družbene vede ne pogojujeta izjemnega vpisa v višji letnik z določenim obsegom opravljenih obveznosti. Tožnik ima zato prav, ko navaja, da Statut ne določa osnov in meril, torej kriterijev, ki jih mora izpolnjevati študent za izjemni vpis v višji letnik, saj določa le upravičene razloge. Zato so vse navedbe strank, ki se nanašajo na to, kolikšen del obveznosti za prvi in drugi letnik je tožnik izpolnil in kolikšen del mu je še ostal, za ta postopek nerelevantne. Za odločitev o tem, ali dovoliti izjemni vpis v višji letnik, so torej relevantni le razlogi, zaradi katerih študent nima opravljenih vseh obveznosti, ne pa obseg opravljenih obveznosti. Prvostopenjski organ je sicer presodil upravičenost razloga, ki ga uveljavlja tožnik (daljša bolezen), vendar tako pomanjkljivo, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Te pomanjkljivosti niti drugostopenjski organ ni odpravil.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba prodekanje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani z dne 18. 7. 2011 o zavrnitvi prošnje A.A. za izjemni vpis v višji letnik v študijskem letu 2010/11 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 530,60 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zavrnil prošnjo tožnika za izjemni vpis v višji letnik v študijskem letu 2010/11. Tožnik je kot razlog za izjemni vpis navajal zdravstvene razloge, prvostopenjski organ pa v obrazložitvi odločbe navaja, da iz zdravniške dokumentacije, ki jo je tožnik priložil, ne izhaja, da so zdravstvene težave vplivale na njegovo opravljanje študijskih obveznosti do take mere, da zaradi njih ne bi mogel opraviti večjega dela pogojev za napredovanje v višji letnik. V nadaljevanju povzema, kaj piše v zdravniških potrdilih, in zaključuje, da navedbi v zdravniških potrdilih ne predstavljata dovolj tehtnih razlogov, da je tožnik ob podaji prošnje imel opravljen le manjši del študijskih obveznosti, saj mu je za vpis v višji letnik manjkalo 55 kreditnih točk. Obseg in teža neopravljenih študijskih obveznosti sta tako veliki, da izjemni vpis v višji letnik ne bi bil smiseln.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi in številnih pripravljalnih vlogah navaja, da število točk, kot se omenja v izpodbijani odločbi, ni izračunano v skladu z Merili za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS, in to svojo trditev podrobno pojasnjuje. Tožnik se namreč ne strinja z načinom točkovanja, da se kreditne točke dodelijo šele po opravljenem izpitu. Po njegovem mnenju je imel neopravljenih študijskih obveznosti za 34 in ne za 55 kreditnih točk. Iz tožbe tudi izhaja, da po tožnikovem mnenju drugostopenjska odločba ni dovolj obrazložena, saj je drugostopenjski organ le ponovil navedbo prvostopenjskega organa, da iz zdravniške dokumentacije ne izhaja, da so zdravstvene težave vplivale na njegovo opravljanje študijskih obveznosti. V dokumentaciji je navedeno, da je imel zdravstvene težave od 5. 10. 2009 do 17. 5. 2010 zaradi ponavljajočih febrilnih stanj in respiratornih simptomov ter da je moral prejemati peroralno in inhalacijsko terapijo in je bil v času težav nesposoben za udeležbo na predavanjih. Do vsebine tega pa se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila. Njegov pravni interes za tožbo je, ker je upravičen do štipendije. Nadalje tožnik očita, da je v drugostopenjski odločbi napaka, ker je nekje navedeno, da je senat presojal odločbo organa prve stopnje z dne 1. 10. 2010 namesto z dne 18. 7. 2011. Tožnik namreč meni, da ni bil uporabljen 223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o popravljanju pomot. Nadalje tožnik opozarja tudi na to, da niti Statut Univerze v Ljubljani niti Pravilnik o dodiplomskem študiju Fakultete za družbene vede ne določata posebnih pogojev za izjemni vpis v višji letnik. V statutu je v 153. členu določeno, da se lahko študent izjemoma vpiše v višji letnik, tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom, kadar ima za to opravičene razloge, ki so primeroma našteti. Ne določa pa osnov in meril, torej kriterijev, ki jih mora izpolnjevati študent za izjemni vpis v višji letnik, saj določa le opravičene razloge. V povezavi in v skladu z določbo 153. člena Statuta Univerze v Ljubljani povzema 15. člen Pravilnika o dodiplomskem študiju Fakultete za družbene vede v celoti njegovo vsebino. Nadalje tožnik navaja, da se tožena stranka ni argumentirano izjasnila o tem, zakaj meni, da je predložena zdravniška dokumentacija pavšalna, oziroma zakaj je presodila tako, kot je. Nadalje tožnik še navaja, da v študijskem letu 2010/11 končnih ocen pri štirih od petih predmetov iz prvega in drugega letnika ni pridobil zaradi nepristopa k izpitom pri teh predmetih iz razloga protipravne blokade spletnega referata v spomladanskem izpitnem obdobju ter s tem povezane nezmožnosti prijave na izpite. Tožnik predlaga, naj sodišče drugostopenjsko odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah pojasnjuje, da je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe prišlo zgolj do administrativne napake, ko je bil enkrat napačno naveden datum prvostopenjske odločbe (namesto datuma 18. 7. 2011 je bil napisan datum 1. 10. 2010). Tudi če bi se kreditne točke štele z upoštevanjem Meril za vrednotenje študijskih programov po ECTS, bi bila tudi v tem primeru izdana enaka odločba. Zmotno je stališče tožnika, da lahko študent napreduje v višji letnik le na podlagi delno opravljenih študijskih obveznosti znotraj posameznega predmeta brez zaključnega izpita. Tako bi lahko prišel do zadnjega letnika študija, brez da bi si pridobil končno oceno pri enem samem predmetu. Tudi v primeru, če se sledi njegovim navedbam, da mu je manjkalo 34 kreditnih točk, je to še vedno tako malo, da je napredovanje v višji letnik nesmotrno. Glede zdravniških opravičil pa tožena stranka meni, da sta zelo pavšalni. Specialist je v enem od njih navedel, naj se njegovo zdravstveno stanje upošteva kot opravičilo za odsotnost pri predavanjih, vendar podlaga za neodobritev prošnje ni bila neprisotnost na predavanjih, ampak neopravljeni izpiti pri predmetih prvega in drugega letnika. Tožena stranka je svojo odločitev v odločbi primerno obrazložila. Škoda, ki jo tožnik uveljavlja v zvezi s štipendijo, pa po mnenju tožene stranke ni realna. Diskrecijska pravica tožene stranke je, da preceni, ali so študijske obveznosti opravljene v taki meri, da se prosilcu odobri izjemni vpis v višji letnik ali ne. Navedbe, da tožnik končnih ocen pri štirih predmetih iz prvega in drugega letnika v letu 2010/11 ni mogel pridobiti zaradi protipravne blokade spletnega referata, pa so irelevantne za ta postopek. Zaradi tega se ni mogel prijaviti zgolj na izpit „Temelji ekonomije“. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Sodišče je s sklepom opr. št. I U 1925/2011-35 z dne 18. 4. 2013 tožbo zavrglo, ker je prvostopenjski organ dne 20. 10. 2011 odločil, da prošnji tožnika za izjemni vpis v tretji letnik v študijskem letu 2011/2012 ugodi, kar po mnenju sodišča pomeni, da izpodbijana odločba ne posega več v njegovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Tožnik se je zoper navedeni sklep upravnega sodišča pritožil, vrhovno sodišče pa je s sklepom opr. št. I Up 247/2013 z dne 26. 9. 2013 pritožbi ugodilo in sklep upravnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo upravnemu sodišču v nov postopek. Zavzelo je stališče, da čeprav je tožnik dosegel izjemen vpis v tretji letnik za študijsko leto 2011/12, to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da nima pravnega interesa za tožbo za ugotovitev nezakonitosti odločbe, s katero ni bilo ugodeno njegovi prošnji za izjemen vpis v višji letnik tudi v študijskem letu 2010/2011. V tem primeru bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnika pozvati, da se glede na konkretno situacijo izjasni, ali vztraja pri izpodbojni tožbi ali pa zahteva ugotovitev nezakonitosti prvostopenjske odločbe.

Upravno sodišče je v skladu z navodili sklepa vrhovnega sodišča tožečo stranko pozvalo, naj sporoči, ali vztraja pri izpodbojni tožbi ali pa zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe organa prve stopnje. Tožeča stranka je na navedeni poziv odgovorila, da zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe organa prve stopnje v zvezi s prošnjo za izjemni vpis v višji letnik za študijsko leto 2010/11. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Statut Univerze v Ljubljani v 153. členu določa, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, kadar ima za to opravičene razloge, kot je na primer: materinstvo, daljša bolezen, izjemne družinske in socialne okoliščine, priznan status osebe s posebnimi potrebami, aktivno sodelovanje na vrhunskih strokovnih, kulturnih in športnih prireditvah, aktivno sodelovanje v organih univerze. Pravilnik o dodiplomskem študiju Fakultete za družbene vede pa v 15. členu določa, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, kadar ima za to opravičene razloge, nakar je v nadaljevanju našteto, kateri razlogi se štejejo za upravičene. Iz citiranih določil statuta in pravilnika torej izhaja, da niti statut niti pravilnik ne pogojujeta izjemnega vpisa v višji letnik z določenim obsegom opravljenih obveznosti. Ker pa gre za izjemni vpis, je nesporno, da tisti, ki prosi za izjemni vpis, nima opravljenih vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik. Tožnik ima zato prav, ko navaja, da statut ne določa osnov in meril, torej kriterijev, ki jih mora izpolnjevati študent za izjemni vpis v višji letnik, saj določa le upravičene razloge. Iz navedenega razloga so vse tiste navedbe strank v postopku, ki se nanašajo na to, kolikšen del obveznosti za prvi in drugi letnik je tožnik izpolnil in kolikšen del mu je še ostal, za ta postopek nerelevantne in se zato sodišče do njih ne opredeljuje. Iz istega razloga prvostopenjski organ svoje odločitve tudi ne bi smel utemeljiti na tem, koliko kreditnih točk je tožnik zbral in koliko mu jih je še ostalo. Za tovrstno odločitev, torej za odločitev o tem, ali dovoliti izjemni vpis v višji letnik, so relevantni le razlogi, zaradi katerih študent nima opravljenih vseh obveznosti, ne pa obseg obveznosti, ki je bil do sedaj opravljen. Vendar pa je prvostopenjski organ opravil tudi presojo upravičenosti razloga, ki ga tožnik uveljavlja, toda po mnenju sodišča v tako pomanjkljivem obsegu, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je sodišče iz tega razloga ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik je uveljavljal razlog daljše bolezni. Predložil je dve zdravniški potrdili, pri čemer je prvostopenjski organ v tretjem odstavku obrazložitve povzel, kaj v teh potrdilih piše, nato pa je navedel, da navedbi v zdravniških potrdilih ne predstavljata dovolj tehtnih razlogov, da je tožnik ob podaji prošnje imel opravljen le manjši del študijskih obveznosti. Drugostopenjski organ bi sicer lahko obrazložitev v tem delu tudi dopolnil, vendar tudi obrazložitev drugostopenjskega organa ni taka, da bi se dalo odločbo preizkusiti. Tudi drugostopenjski organ povzema vsebino obeh zdravniških potrdil, nato pa zaključuje, da gre za dve zelo pavšalni navedbi v zdravniških potrdilih, iz katerih senat ne zaključuje, da je tožnik imel tako dolgo in hudo bolezen, da je ob podaji pritožbe imel opravljen le manjši del študijskih obveznosti. Niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi ni navedeno, zakaj navedbe v zdravniških potrdilih ne predstavljajo tehtnih razlogov, da tožnik ni imel opravljenih vseh obveznosti. Iz zdravniškega potrdila Internistične in pulmološke ambulante B. z dne 23. 9. 2010 izhaja, da je imel tožnik zdravstvene težave v času od 5. 10. 2009 do 17. 5. 2010 zaradi ponavljajočih febrilnih stanj in respiratornih simptomov. Tako potrdilo pa po mnenju sodišča kaže na daljšo bolezen, kljub temu pa je v drugostopenjski odločbi navedeno, da senat ne zaključuje, da je tožnik imel tako dolgo in hudo bolezen, da je ob podaji pritožbe imel opravljen le manjši del študijskih obveznosti. Iz istega potrdila je tudi razvidno, da je bil tožnik v času težav nesposoben za udeležbo pri predavanjih na fakulteti. Po mnenju sodišča pa nesposobnost udeležbe pri predavanjih lahko vpliva tudi na nezmožnost opravljanja drugih obveznosti. Prvostopenjski organ (oz. posledično drugostopenjski organ) bi se morala do tega opredeliti, ker pa se nista, je obrazložitev tako pomanjkljiva, da se prvostopenjske odločbe ne da preizkusiti. Ker se izpodbijanega akta ne da preizkusiti, je s tem podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Odločba mora biti obrazložena do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar velja tako za prvostopenjski kot tudi za drugostopenjski akt. To pa je lahko zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP, sicer je poseženo v pravico do pravnega varstva. Zaradi navedenih procesnih kršitev je sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožena stranka s predlogom za zaslišanje nekaterih prič, ker je ocenilo, da je bilo dejansko stanje sicer popolno ugotovljeno, vendar pa je prišlo do kršitve postopka, ki je bila take narave, da bi lahko imela vpliv na končno odločitev. Ker je sodišče ugotovilo nezakonitost odločbe že iz zgoraj navedene kršitve določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki 2. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. To določilo določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR. Tožnik je v ponovljenem postopku imel odvetnika. K tem stroškom pa je potrebno prišteti še stroške pritožbe zoper prvoten sklep upravnega sodišča, s katerim je bila tožba zavržena, saj je tožnik tedaj s pritožbo uspel, vrhovno sodišče pa je v sklepu navedlo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo. Ker je tožnik uspel, je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 priznalo tožniku stroške pritožbe zoper sklep v višini 225,60 EUR (Tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi ob upoštevanju vrednosti spora 3500 EUR - drugi odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi). Poleg tega zneska je priznalo še pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 EUR.

K točki 3. izreka: V tem upravnem sporu je tudi tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, da sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali če ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, pripadajo le tožniku stroški postopka, zaradi česar je sodišče v tem delu zahtevek tožene stranke zavrnilo.