Jedro

Tožnik ni izkazal pravnega interesa udeleževati se postopka v zvezi s pritožbo oziroma ni izkazal neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Tožnik namreč ni izkazal, v čem se bo njegov pravni položaj z meritorno odločitvijo o njegovi pritožbi izboljšal. Tudi po mnenju sodišča gre za osebo, ki si z vstopom v postopek ne more izboljšati svojega pravnega položaja, tega pa tudi v tožbi ni izkazal. Tožnik v konkretni zadevi ni carinski dolžnik, saj je kot carinski dolžnik določen le deklarant, zato tudi njegovo sklicevanje na posredno zastopanje in tretji odstavek 201. člena CZS, glede na odmerno odločbo, ne pride v poštev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Carinski urad Koper je z odločbo z dne 19. 4. 2010 naložil carinskemu deklarantu, družbi A. d.o.o., plačilo carine s pripadajočimi obrestmi za kolesa, sproščena v prost promet s carinskimi deklaracijami Izpostave Luka Koper št. 17212, 17217 in 17300, vse z dne 10. 5. 2007 v skupnem znesku 16.035,06 EUR. Odmerna odločba je bila izdana po izvedenem postopku naknadnega preverjanja sprejetih carinskih deklaracij, opravljenim v skladu s pooblastili iz 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe, v nadaljevanju CZS). V dokazni postopek je bila z vročitvijo zapisnika pritegnjena družba A. d.o.o., ki je bila v vlogi carinskega deklaranta predmetnega blaga določena kot dolžnik in ji je bilo tudi naloženo plačilo carinskega dolga. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil ter je tožena stranka njegovo pritožbo zavrgla. Sklicuje se na prvi odstavek 246. člena, 49. člen in prvi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jih citira. Z izpodbijano odločbo je plačilo carinskega dolga naloženo carinskemu deklarantu, družbi A. d.o.o. Iz podatkov o carinskih deklaracijah izhaja, da je deklarant deklariral blago zaradi sprostitve v prost promet za račun tožnika, vendar carinski organ obveznost plačila carinskega dolga ni solidarno naložil tožniku kot prejemniku blaga. Tožnik izkazuje dejanski interes. Po mnenju tožene stranke si tožnik z meritorno odločitvijo o pritožbi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Dejanski interes pa ni pravno relevanten. Notranja razmerja med tožnikom in carinskim deklarantom, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, so stvar njunih medsebojnih obligacijskih razmerij.

2. Tožnik v tožbi navaja, da mu je kot uvozniku Carinski urad (CU) Koper vročil odločbo št. DT 4242-346/2010-1 z dne 19. 4. 2010, izdano v postopku naknadnega preverjanja EUL, s katero je bila kot carinski zavezanec določena le družba A. d.o.o. Slednja je nastopala v vlogi posrednega zastopnika tožnika, carinski organ pa je mu je s tem, ko mu je vročil odločbo, priznal položaj stranskega udeleženca v postopku, ki mu ga praviloma ni mogoče vzeti (Sodba Upravnega sodišča RS U 817/97). Ni jasno na kakšni podlagi je lahko tožena stranka tožniku odvzela položaj stranskega udeleženca. Carinski dolžnik se zoper odločbo prvostopenjskega organa ni želel pritožiti, zato je kot stranski udeleženec tožnik pravočasno vložil pritožbo. Tožnik je brez dvoma izkazal, da je njegova pravna korist, zaradi varstva katere se ima pravico udeleževati postopka kot stranski udeleženec, oprta na tretji odstavek 201. člena CZS, ki ga citira. Tako prvostopenjski organ kot tožena stranka ne oporekata, da je bil tožnik uvoznik obravnavanega blaga. Tožena stranka tudi priznava, da je tožnik, ker je carinski deklarant njegov posredni zastopnik, kot oseba, za račun katero so bile izdane predmetne carinske deklaracije, v skladu s tretjim odstavkom 201. člena CZS res dolžnik za nastali carinski dolg. Zaključek, da gre, ker obveznost plačila nastalega carinskega dolga ni bila solidarno naložena tožniku kot prejemniku blaga, za notranje razmerje med tožnikom in carinskim dolžnikom, ki ne sodijo v upravno pristojnost, nima pravne podlage. Je tudi nasprotju z dosedanjo prakso carinskih organov, ki so prejemniku kljub dejstvu, da v izreku odločbe ni bil določen kot carinski dolžnik, priznavali status stranskega udeleženca. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da si tožnik z meritorno odločitvijo o njegovi pritožbi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. V pripravljalni vlogi in dopolnitvi tožbe tožnik vsebinsko pojasni svoje stališče in navedbe glede odmerne odločbe. Prvostopenjskemu organu očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP) in da se ni opredelil do tožnikovih pripomb ter poenostavljeno zaključil na podlagi sporočila kamboškega organa, da blago ni (vedno) izpolnjevalo pogojev za preferencialno obravnavo v smislu EU pravil o poreklu. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi v celoti odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno ali ima tožnik procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bila naložena obveznost plačila carinskega dolga družbi A. d.o.o. V zadevi sicer ni sporno, da je tožnik v obravnavanem primeru posrednega zastopanja po deklarantu lahko tudi dolžnik po tretjem odstavek 203. člen CZS, vendar ga carinski organ z odločbo ni določil za carinskega dolžnika. Navedeno pa pomeni, da tožnik ni bil stranka v postopku (42. člena ZUP) in se postopka tudi ni udeleževal kot stranski udeleženec (43. člen ZUP). Zoper odločbo izdano na prvi stopnji ima stranka pravico pritožbe, ki jo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne korist, in sicer v roku, ki je določen za stranko (prvi odstavek 229. člena ZUP). Nima prav tožnik ko meni, da mu je z vročitvijo odločbe prvostopenjski organ tak status že priznal. Tožnik je namreč vložil pritožbo očitno v roku, ki je predvidena za stranko, saj mu je bila odločba s strani prvostopenjskega organa očitno vročena (to izhaja tudi iz upravnih spisov). Navedeno po mnenju sodišča ne pomeni, da je s tem tožnik izkazal pravni interes za sodelovanje v postopku. Sklicevanje na sodbo U 817/97 v obravnavanem primeru ni primerljivo, saj ne gre za takšno situacijo, kot je tam navedena.

6. Tožnik v tem sporu izpodbija sklep tožene stranke o zavrženju njegove pritožbe zoper odločitev v postopku, ki se je vodil zoper deklaranta, družbo A. d.o.o., kateremu je prvostopenjski organ z odločbo št. DT 4242-346/2010-1 z dne 19. 4. 2010 naložil v plačilo carinski dolg. V obravnavani zadevi torej ni sporno, da je odločba, s katero je bilo meritorno odločeno, naslovljena na A. d.o.o. in ne na tožnika. Kot rečeno tožnik ni stranka v postopku po 42. člen ZUP, po katerem je lahko stranka vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katero zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, kar pravilno ugotavlja tožena stranka. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes (43. člen ZUP). Pravni interes izkaže tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi kot stranski udeleženec. Pravna korist je neposredna in na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Upravni organ pa mora ves čas med postopkom in po uradni dolžnosti skrbeti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP).

7. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP). V obravnavanem primeru po mnenju sodišča tožnik ni izkazal pravni interes udeleževati se postopka v zvezi s pritožbo oziroma ni izkazal neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik ni izkazal, v čem se bo njegov pravni položaj z meritorno odločitvijo o njegovi pritožbi izboljšal. Tudi po mnenju sodišča gre za osebo, ki si z vstopom v postopek ne more izboljšati svojega pravnega položaja, tega pa tudi v tožbi ni izkazal. Okoliščine, ki jih navaja v zvezi z odločbo, ki jo izpodbija s pritožbo, ne glede na dejstvo, da je prejemnik spornega blaga, ki ga je zanj uvozil deklarant kot posredni zastopnik, na drugačno odločitev ne vpliva. Tožnik v konkretni zadevi ni carinski dolžnik, saj je kot carinski dolžnik določen le deklarant, zato tudi sklicevanje tožnika na posredno zastopanje in tretji odstavek 201. člena CZS, glede na odmerno odločbo, ne pride v poštev. Res je dolžnik tudi oseba za račun, katere je bila izdelana carinska deklaracija po določbi tretjega odstavka 201. člena CZS, vendar pa je stvar carinskega organa ali ga bo zavezal k plačilu kot dolžnika. V obravnavanem primeru je carinski organ zavezal kot dolžnika le deklaranta in ne tudi dolžnika.

8. Ker po povedanem tožnik ni stranka v postopku in tudi v pritožbi ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek kot stranski udeleženec, kot je pravilno ugotovila tožena stranka in se s tem strinja tudi sodišče, je odločitev tožene stranke pravilna. Njegov dejanski interes v tem postopku pa ni relevanten. Medsebojno (notranje) razmerje med tožnikom in deklarantom je civilnopravne narave in ni stvar tega upravnega postopka, zato tožnik svojih civilnopravnih interesov ne more uspešno uveljavljati v upravnem postopku, v katerem je določen carinski dolg in druga oseba kot carinski dolžnik.

9. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.