Jedro

Zahtevati izdajo odločbe v roku sedmih dni je bila tožnikova pravica in obenem procesna predpostavka za vložitev nadaljnje tožbe, kot to izhaja iz drugega odstavka 69. člena ZUS-1 v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 65. člena ZUS-1. Tožnikovi zapisi o uveljavljanju odškodninske in kazenske odgovornosti, četudi jih je uradna oseba razumela kot grožnjo in sredstvo pritiska, enako pa tudi navodilo ministra, naj se odločba izda nemudoma, niso utemeljen in zakonit razlog za uporabo skrajšanega postopka 144. člena ZUP. Zato je organ odločitev sprejel s kršenjem procesnih pravil v zvezi z samim postopkom odločanja.

Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena absolutno bistvena kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-5/2018/37 z dne 11. 2. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevek tožnika za izdajo rudarskega koncesijskega akta na podlagi njegove vloge o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit na pridobivalnem prostoru ..., na delu zemljiške parcele št.: ... in ..., obe k.o. ... . V 2. točki izreka je navedeno, da se zahtevek zavrne zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 5. alineje četrtega odstavka 35. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), saj predlagani pridobivalni prostor ... ni v skladu z Državno rudarsko strategijo (v nadaljevanju DRS) zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki veljajo za nove lokacije, namenjene izkoriščanju mineralnih surovin za gradbeništvo. Posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi tožena stranka pojasni, da je bilo ugotovljeno, da ne more predlagati Vladi Republike Slovenije izdaje rudarskega koncesijskega akta za tožnika, saj ni izpolnjen pogoj iz 5. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, ker lokacija novega predlaganega pridobivalnega prostora ... ni v skladu z DRS. Zakon o rudarstvu v 154. členu določa, da se do sprejema DRS kot državna rudarska strategija uporablja splošni načrt gospodarjenja z mineralnimi surovinami iz 6. člena Zakona o rudarstvu1, sprejet s sklepom vlade štev. 36100-5/2009/6 z dne 9. 4. 2009. Državna rudarska strategija z namenom omejevanja izdaje novih koncesij pogoje za nove lokacije določa, da morajo te imeti dovolj zalog (najmanj za 15 let) in zadostno letno proizvodnjo (povprečno najmanj 30.000 m3 raščene mineralne surovine). V primeru tožnika oba pogoja nista izpolnjena, torej ne pogoj glede zadostnosti zalog mineralne surovine ne pogoj glede zadostnosti letne proizvodnje. Glede tožnikove pravice do izjave tožena stranka pojasni, da je 5. 2. 2020 pooblaščenec na upravni organ naslovil vlogo z naslovom Zahteva za izdajo odločbe, ki jo je tožena stranka razumela kot pritisk na uradnika, ki mu je bila zadeva dodeljena v reševanje. Zato se je uradnik odločil za izdajo te odločbe v roku, določenem s strani pooblaščenca, brez posebnega sodelovanja tožnika.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka in kršitve materialnega prava ter sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, podredno pa odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Pojasni, da je v tej zadevi na tukajšnje sodišče že vložil tožbo zaradi molka in je Upravno sodišče s sodbo I U 670/2019-10 z dne 5. 9. 2019 toženi stranki naložilo izdajo odločbe v treh mesecih. Po izteku tega roka je tožnik na podlagi tretjega odstavka 28. člena v povezavi z drugim odstavkom 28. člena in na podlagi drugega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) 4. 2. 2020 na toženo stranko naslovil zahtevo za izdajo odločbe na podlagi vloge v upravni zadevi, št. 0141-5/2018/2 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 670/2019-10. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je tožnik toženo stranko večkrat pozval k izvedbi sestanka, na kateri bi tožnik imel pravico izreči se o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah. S tem je ves čas izkazoval interes in pripravljenost sodelovati v postopku, tožena stranka pa mu tega ni omogočila. Tožnik je bil tako primoran na Upravno sodišče podati tožbo zaradi molka. Tožnik je za predložitev nove tožbe zaradi molka organa na temelju 28. in 65. člena ZUS-1 moral vložiti zahtevo za izdajo odločbe in od tožene stranke zahtevati, da izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh, pri tem pa je tožnik toženo stranko zgolj opozoril na njeno protipravno ravnanje (na škodo, ki mu nastaja, da jo bo primoran uveljavljati od neposredno odgovorne osebe in na znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. in 258. členu Kazenskega zakonika), zato tožniku ni mogoče očitati nikakršnega pritiska na uradnika, ki mu je bila zadeva dodeljena v reševanje. S tem ko tožniku ni bila dana možnost podati izjavo v postopku, je skladno z drugim odstavkom 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka.

4. V zvezi s kršitvijo materialnega prava tožnik ugotavlja, da je bil njegov zahtevek zavrnjen zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 5. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1. Dokument urejanja prostora, na katerem temelji odločitev, je DRS - gospodarjenje z mineralnimi surovinami, ki je bila sprejeta 18. 10. 2018. Pred tem je to področje urejal Državni program gospodarjenja z mineralnimi snovmi – splošni načrt, sprejet s Sklepom Vlade Republike Slovenije št. 36100-5/2009/6 z dne 9. 4. 2009. 5. Občinski podrobni prostorski načrt Občine ... je bil sprejet 3. 11. 2017. Rudarski projekt ... je bil sprejet februarja 2018. Tožena stranka pa je odločila zgolj na podlagi DRS z dne 18. 10. 2018. Če bi veljalo stališče tožene stranke, bi bila prvo omenjena akta sprejeta na podlagi nečesa, kar sploh ni obstajalo in bi bila posledično brez pravne veljave.

6. Tožnik je vlogo vložil 31. 5. 2018, torej več kot štiri mesece pred sprejemom DRS iz oktobra 2018. Tožnik oporeka pristopu tožene stranke, ki izpolnjevanje pogoja po peti alineji četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 presoja na temelju akta, ki v času vložitve vloge sploh še ni obstajal, in meni, da je bila zanj DRS uporabljena retroaktivno. Vse izračune k vlogi in ostale pogoje je tožnik pripravil in izpolnjeval skladno s predpisi, ki so veljali v času, ko je bila vložena vloga, in ti predpisi (splošni načrt gospodarjenja, sprejet s sklepom Vlade št. 36100-5/2009/6 z dne 9. 4. 2009) bi se morali uporabiti pri odločanju o njegovi zadevi. Odločitev v izpodbijani odločbi temelji na dokumentu, ki je bil sprejet po tem, ko je tožnik vložil svojo vlogo.

7. Tožnik tako izpolnjuje tudi pogoj skladnosti predlaganega pridobivalnega prostora in njegove uporabe z dokumentom urejanja prostora, kot je veljal ob vložitvi vloge. S tem tožnik izpolnjuje vse pogoje in zato sodišču predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije. Odprava izpodbijanega upravnega akta in ponovni postopek pri toženi stranki bi namreč prizadela tožniku težko popravljivo škodo (do sedaj so mu nastali stroški najmanj v višini 93.280,00 EUR). Tožena stranka je s svojo odločitvijo, utemeljeno na nedovoljeni retroaktivni uporabi dokumenta o urejanju prostora, kršila tožnikovo ustavno pravico po 74. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS).

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasni, da je v predmetni zadevi predhodno že tekel postopek, v zvezi s katerim se je (posredno) na koncu izreklo celo Ustavno sodišče RS, in sicer z odločbo št. U-I-302/08-20 z dne 23. 9. 2010. Pobudnik je bil A. A., ki je družbenik tožnika. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bil pobudnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine ter kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja in prostora na območju Kamnoloma ... . Tožnik zavaja, ko pravi, da je bila njegova vloga vložena 31. 5. 2018, saj je tožnik tožnik tekom postopka zahtevek spreminjal. Prvotna vloga tožnika je bila vložena 1. 6. 2018, kasneje pa je bila spremenjena dne 13. 8. 2018 z dopolnitvijo vloge, katera je prvotni zahtevek tožeče stranke spremenila v bistveni točki za podelitev rudarske pravice za izkoriščanje, to je glede predlaganega časa trajanja koncesije, kot to določa 10. točka petega odstavka 35. člena ZRud-1. Po načelu zakonitosti je organ uporabil predpise, veljavne v trenutku odločanja.

9. Glede kršitve pravice do izjave tožena stranka pojasni, da je bilo tekom postopka opravljenih več telefonskih pogovorov z odvetniškim pripravnikom iz pisarne pooblaščenca tožnika, pri čemer je bilo uradni osebi rečeno, da odvetnik ne komunicira z uradnikom. Odvetniškemu pripravniku je bilo pojasnjeno, zakaj, glede na naravo postopka, postopki v zvezi s podelitvijo rudarske pravice za izkoriščanje ne morejo potekati v skladu z roki po ZUP. Po urgenci odvetnika v kabinetu ministrice je bilo uradni osebi naloženo, da o vlogi nemudoma odloči. Tožena stranka je tudi tožniku predlagala več terminov za sestanek, nazadnje v mesecu decembru 2019 in januarju 2020, pa jih tožnik iz razlogov na njegovi strani ni sprejel. 10. V zvezi z zatrjevano škodo je bila investicija v pripravo dokumentacije lastna odločitev tožnika, njegova vloga še ne pomeni, da bo pravica podeljena. Glede nakupa zemljišča pred pridobitvijo rudarske pravice pojasni, da lastništvo zemljišča po tretjem odstavku 44. člena ZRud-1 ni pogoj za koncesijo, zadostuje ustrezen pravni posel z lastnikom zemljišča. 11. V pripravljalni vlogi tožnik opozarja, da gre pri navajanju kaznovanosti za novoto. V tem konkretnem postopku je vlogo za izdajo rudarskega koncesijskega akta podala pravna oseba preko svoje zakonite zastopnice, ki je druga oseba. Če bi tožena stranka odločila v roku po ZUP, bi odločila še v času pred sprejemom DRS. Če je trajanje postopka nerazumno dolgo, je Ustavno sodišče RS v več primerih presodilo, da se v takem položaju uporabi materialno pravo, ki je veljalo v času izteka predpisanega instrukcijskega roka za odločitev, čeprav v času dejanskega odločanja ne velja več (odločba Ustavnega sodišča RS Up-304/01 z dne 20. 5. 2004). Vabilo na dopolnitev vloge je tožena stranka posredovala tožniku 12. 7. 2019, skladno s tem vabilom je tožnik vlogo dopolnil, ni pa je spreminjal. Vse izračune, priloge k vlogi in ostale pogoje je tožnik pripravil in izpolnjeval skladno s predpisi, ki so veljali v času vložitve vloge. Tožnik je torej izpolnjeval pogoje, skladno z državnim programom gospodarjenja z mineralnimi surovinami - splošnim načrtom, sprejetim s sklepom Vlade Republike Slovenije št. 36100-5/2009/6 z dne 9. 4. 2009. 12. V pripravljalni vlogi tožena stranka pojasni še, da je DRS glede vsebine pogojev za podelitev rudarske pravice za izkoriščanje določila enake pogoje, ki so bili predhodno določeni z državnim programom gospodarjenja z mineralnimi surovinami - splošnim načrtom, sprejetim s sklepom Vlade Republike Slovenije št. 36100-5/2009/6 z dne 9. 4. 2009. 13. V drugi pripravljalni vlogi tožnik zatrjuje, da četudi bi držale navedbe tožene stranke, bi šlo za primer neprave retroaktivnosti, kar bi toženo stranko spravilo v še slabši položaj, saj bi morala plačati kompenzacijo zaradi posega v pričakovano pravico.

14. Tožba je utemeljena.

15. V postopku za izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka odločala po ZUP (izhaja že iz uvoda izpodbijane odločbe in tudi ZRud-1 s tem v zvezi ne določa posebnega upravnega postopka). Skladno s 145. členom ZUP se v postopku izdaje odločbe vselej izvede poseben ugotovitveni postopek, razen v primerih iz 144. člena tega zakona. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Stranka postopka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

16. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka o tožnikovi vlogi odločila zgolj na podlagi njegove vloge in pisnih dopolnil k tej vlogi, torej brez posebnega ugotovitvenega postopka, kot ga določa 145. člen ZUP. Kot razlog za takšno postopanje tožena stranka ne navaja pogojev iz 144. člena ZUP, temveč dejstvo, da je tožnik 4. 2. 2020 toženi stranki poslal zahtevo za izdajo odločbe na podlagi vloge v upravni zadevi v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 670/2019-10 z dne 5. 9. 2019. S to sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da v zadevi tožnika odloči v roku treh mesecev. Sodba je postala pravnomočna 5. 9. 2019. Tožena stranka v tem roku o zadevi ni odločila.

17. Tožnik je v zahtevi z dne 4.2.2020 navedel, da mu v posledici neodločitve nastaja materialna škoda, da bo njeno povračilo na temelju odškodninske odgovornosti zahteval od odgovorne osebe in da je ta oseba storilec kaznivega dejanja nevestnega dela po Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Uradna oseba je to vlogo razumela kot pritisk in je zato odločbo izdala v roku sedmih dni, kot je bilo z vlogo zahtevano.

18. Sodišče ugotavlja, da vloga tožnika z dne 4.2.2020 ter zapisi v njej niso utemeljen razlog za odločanje po skrajšanem postopku iz 144. člena ZUP. V tej zadevi je tukajšnje sodišče že odločalo o tožbi zaradi molka in z zgoraj navedeno sodbo toženi stranki naložilo sprejem odločitve v roku treh mesecev. Tožena stranka odločitve v tem roku ni sprejela, kar med strankama ni sporno. Zahtevati izdajo odločbe v roku sedmih dni je bila tožnikova pravica in obenem procesna predpostavka za vložitev nadaljnje tožbe, kot to izhaja iz drugega odstavka 69. člena ZUS-1 v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 65. člena ZUS-1. Tožnikovi zapisi o uveljavljanju odškodninske in kazenske odgovornosti, četudi jih je uradna oseba razumela kot grožnjo in sredstvo pritiska, enako pa tudi navodilo ministra, naj se odločba izda nemudoma, niso utemeljen in zakonit razlog za uporabo skrajšanega postopka 144. člena ZUP. Zato je organ odločitev sprejel s kršenjem procesnih pravil v zvezi s samim postopkom odločanja.

19. Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena absolutno bistvena kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUS in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti. Tožnik je zahteval, da sodišče v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, čemur sodišče ni sledilo, saj narava zadeve tega ne dopušča (z odločanjem o izpolnjevanju pogojev za izdajo rudarskega koncesijskega akta po 35. členu ZRud-1 bi sodišče neutemeljeno poseglo v avtonomijo izvršilne veje oblasti), posledično niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 65. člena. V zadevi tožnika tudi ne gre za to, da tožena stranka po navedeni sodbi tukajšnjega sodišča sploh ne bi sprejela odločitve in bi šlo za procesno situacijo iz drugega odstavka 69. člena ZUS-1. 20. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz razloga absolutno bistvene kršitve postopka, sodišče drugih tožbenih ugovorov ni obravnavalo. V zvezi s tem opozarja še na protispisnost vlog tožene stranke glede na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Iz slednje namreč izhaja, da je tožena stranka pogoja iz 5. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 ( to je pogoj, da sta predlagani pridobivalni prostor in njegova raba v skladu z dokumenti urejanja prostora) presojala na podlagi dokumenta iz drugega odstavka 154. člena, torej na podlagi splošnega načrta gospodarjenja z mineralnimi surovinami iz 6. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo in 68/08), sprejetega s sklepom vlade štev. 36100‑5/2009/6 z dne 9. 4. 2009. Drugače trdi tožnik v tožbi in tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. V pisnih vlogah v tem upravnem sporu obe stranki navajata, da se je pogoja presojalo po DRS - gospodarjenje z mineralnimi surovinami z dne 18. 10. 2018. V ponovljenem postopku mora organ to neskladje odpraviti in jasno pojasniti, kateri predpis je uporabil. 21. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že na podlagi tožbe ter upravnega spisa ter izpodbijani akt odpraviti po prvem odstavku 64. člena ZUS-1, je sodišče skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odločati tako, da ne bo kršena tožnikova pravica do sodelovanja in do izjave, kot to pravico določa 9. člen ZUP.

22. Glede na ugoditev tožbi je tožnik upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR, s pripadki.

1 Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo in 68/08