Jedro

Če oseba uveljavlja vračilo premoženja po ZDen, mora izkazati, da je upravičenec. To pa so le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, če izpolnjujejo tudi druge predpisane pogoje. Tega pa tožnik v tem primeru ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2002, s katero je ta ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 4.12.2001, izrek te odločbe dopolnila tako, da se glasi "Zahteva B.R. za denacionalizacijo - vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini Ž. v L., v izmeri 30 m2, ki v naravi predstavlja parcelo na pokopališču "s." Ž., na parceli, št. 682/1 vl. št. 104 k.o. B., na kateri stoji grobnica družine K. - B., se zavrne". V ostalem pa je pritožbo zavrnila. Za svojo odločitev je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla druge razloge, kot jih je navedel prvostopni organ v svoji odločbi. Celotno območje ljubljanskega pokopališča Žale je bilo nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 (ZNNZ), pri čemer pa ni izkazano, da bi bilo zemljišče nacionalizirano vlagatelju oziroma njegovim pravnim prednikom. Tudi vlagatelj zahteve je obstoj lastninske pravice dokazoval s posrednimi dokazi, in sicer z dokumentom z naslovom Pokopališki svet z dne 24.9.1914, obračunom prispevkov za grobnico, računom za plačilo najemnine in najemno pogodbo. Lastninska pravica pa se namreč dokazuje z ustrezno listino. Glede na to, ker vlagatelj ni izkazal lastninske pravice na navedeni parceli in podržavljenja v smislu ZDen, ni podlage za denacionalizacijo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tudi samo je menilo, da za odločanje o stvari ni pristojno Ministrstvo za kulturo, ker pokopališče Žale v času odločanja upravnega organa prve stopnje ni bilo razglašeno za kulturni spomenik, saj začasna razglasitev za kulturni spomenik v obdobju od 22.9.1994 do 22.9.1995 ter od 22.9.1995 do 22.9.1996 v času odločanja ni veljala. Pritrdilo je tudi ugotovitvi tožene stranke, da vlagatelj ni izkazal lastninske pravice na grobnem zemljišču, česar po presoji prvostopnega sodišča niti ni mogel, kajti na podlagi ZNNZ je bilo pokopališče Žale podržavljeno Pokopališkemu skladu. Po predvojni jugoslovanski pravni teoriji je bilo pokopališče javno dobro, kar izhaja iz del avtorja Kostića: Administrativno pravo Kraljevine Jugoslavije, Beograd 1936, in avtorja Pantelića: Privatno-pravni položaj grobov in nagrobnih spomenikov, Beograd 1939) zato so imeli pravni predniki tožnika po predvojnih predpisih (Obči državljanski zakonik, ODZ) le pravico uporabe na grobni parceli. Ta pa ni predmet vračanja po ZDen, saj ne sodi v premoženje iz 1. odstavka 8. člena ZDen. Ker torej ni podlage za denacionalizacijo, se sodišče prve stopnje niti ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov v zvezi z uporabo 19. člena ZDen, ki ga je v svoji odločbi napačno uporabil prvostopni organ.

Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ponavlja, da je obstoj lastninske pravice na grobni parceli dokazoval s posrednimi dokazi v skladu s 63. členom ZDen, in sicer iz dokumenta Pokopališki svet z dne 24.9.1914. Tudi dopis direktorja Komunalnega podjetja Žale z dne 18.2.1972 pritrjuje njegovim navedbam, da je bilo območje Pokopališča Žale podržavljeno z ZNNZ, ki je po 9. točki 3. člena ZDen predpis, ki omogoča denacionalizacijo, pri čemer se posamezne odločbe o nacionalizaciji niso izdajale. Grobni prostori se niso vpisovali v zemljiško knjigo. Zato meni, da so pravni temelj za denacionalizacijo v 3., 18., 31. in 32. členu ZDen. Pri tem se sklicuje tudi na navedbe v tožbi. Meni, da iz predvojnih predpisov Kraljevine Jugoslavije pa tudi iz ODZ ni mogoče skleniti, da pokopališče in grobni prostori niso bili v zasebni lastnini in da bi bili javno dobro, kot to zatrjuje prvostopno sodišče. Poleg tega pa je ODZ dopuščal lastninsko pravico tudi na javnem dobru, čeprav z določenimi omejitvami. Tudi sedanja Ustava Republike Slovenije dopušča lastninsko pravico na javnem dobru. Kronološko povzema ureditev grobov, odkar je njegova družina v Avstroogrski monarhiji grobni prostor kupila, pa do sedanjega časa ter se pri tem sklicuje na pokopališke rede, ki so dostopni v arhivu, pa vse do ZNNZ, ki pa po mnenju nekaterih ni podržavil pokopališč. Po letu 1972 so se položnice za plačilo grobnih prostorov spremenile, ni se več priznala lastninska pravica, temveč so bili prejšnji lastniki izenačeni s položajem najemnikov. To se je zgodilo brez sprejetja kakršnegakoli novega zakona. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/02). Ne drži niti navedba prvostopnega sodišča, da ima tožnik enako pravico do uporabe groba, kot jo je imel njegov pravni prednik po predvojnih predpisih. Še iz dopisa direktorja Žal iz leta 1972 izhaja, da so oni kot lastniki plačevali le odškodnino za uporabo grobnega prostora, medtem ko so najemniki plačevali tudi najemnino, zdaj pa tega razlikovanja ni več in tudi on plačuje najemnino, kot da bi bil najemnik. Grobne parcele tudi ni mogoče prodati, medtem ko je bilo to v času Avstroogrske monarhije in tudi v Kraljevini Jugoslaviji npr. leta 1938 možno. Ker meni, da so podani pogoji za denacionalizacijo, predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in odločbi prvostopnega in drugostopnega upravnega organa ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje z navodilom, da se njegovemu denacionalizacijskemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V postopku denacionalizacije se po ZDen vrača premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah ter drugimi predpisi na način, naveden v ZDen (1. člen ZDen). Za podržavljeno premoženje se v smislu 2. odstavka 8. člena šteje zasebno premoženje (nepremičnine in premičnine, podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb, 1. odstavek 8. člena ZDen) ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. V 3. odstavku 8. člena ZDen je določeno, da so z aktom o podržavljenju mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali, ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo zasebno premoženje podržavljeno.

Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pred njim že tožena stranka v obravnavanem primeru vlagatelj denacionalizacijske zahteve ni izkazal, da bi bila obravnavana grobna parcela pred uveljavitvijo ZNNZ njegova last oziroma last njegovih pravnih prednikov. Hkrati pa je mogoče iz prvostopne sodbe, kar potrjujejo listine v upravnih spisih (Poročilo o premoženjskopravnem sporu med Pokopališkim skladom in Komunalnim podjetjem Žale, Ljubljana), ugotoviti, da je bilo pokopališče nacionalizirano na podlagi ZNNZ, vendar ne posameznikom, temveč Pokopališkemu skladu. Ker torej ni izkazano, da bi obravnavana pokopališka parcela postala splošno ljudsko premoženje, državna oziroma družbena lastnina na podlagi ZNNZ, kot zatrjuje tožnik, tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo, saj ni izkazano podržavljenje v smislu 3. oziroma 4. člena ZDen v povezavi s 1. in 2. odstavkom 8. člena ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.