Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je zakonita, ker je tožena stranka tožnici plače za tri mesece izplačala z zamudo. Pri tem ni bistveno, za koliko dni je izplačilo plač zamudilo, in tudi ne, da je bila plača kasneje izplačana

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 5.613,12 EUR (1. točka izreka) in obstoj terjatve tožene stranke do tožnice v višini 8,63 EUR (2. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 5.604,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2007 dalje do plačila (3. točka izreka), ji obračunati odškodnino v višini bruto 701,64 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v višini 496,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2007 dalje do plačila (4. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 505,46 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Tožbeni zahtevek na obračun razlike v plači v višini bruto 142,94 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska 101,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2007 do plačila, je zavrnilo (6. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da po pravnomočnosti sodbe plača sodišču sodno takso za tožbo in sodbo.

Zoper ugodilni del sodbe (1., 3., 4. in 5. točka izreka) se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako ni opredeljena pravna podlaga za odločitev. Tožena stranka se je že konec leta 2005 znašla v likvidnostnih težavah in brez potrebnih poslovnih sredstev, zato je zastala proizvodnja, plače pa so začele zamujati. Obširno pojasnjuje, na kakšen način je uprava začela reševati problematiko insolventnosti in nelikvidnosti ter vodila proces reorganizacije, vključno s prenosom nekaterih dejavnosti, med drugim tudi dejavnost menze. Nadalje podrobno pojasnjuje razloge za prenos te dejavnosti. Po njenem iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnica zavestno odklonila bodoče delo pri novem delodajalcu. Tožnica je odpoved podala nemudoma po tem, ko je prejela obvestilo o prehodu k novemu delodajalcu, in sicer skupaj z ostalimi delavkami v menzi. Tožnica je celo sama izpovedala, da ni imela interesa odpovedi, k njej pa jo je vodilo le to, da ni želela delati pri novem delodajalcu, kar pa ne utemeljuje izredne odpovedi. Pritožba meni, da tožnica ni izkazala obstoja okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Samo dejstvo, da so plače zamujale namreč ni pogoj po 1. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), temveč je to vsebovano v 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR. Razlog odpovedi ne more istočasno predstavljati tudi dodatnega pogoja. Izredne odpovedi tudi ne more opravičevati okoliščina, da je bila pri tožničini družini njena plača edini vir zaslužka, česar pa tožnica tudi ni izkazala, saj ima premoženje. Sodišče prve stopnje tožničine izpovedbe ni preverilo. Navaja, da je tožnica zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostala brez mesečne plače, ki bi jo sicer prejela, čeprav z zamudo, sedaj pa prejema nadomestilo med brezposelnostjo, ki pa je nižje od plače. Zato socialne razmere ne morejo biti takšna okoliščina, da zaradi nje ni možno nadaljevanje delovnega razmerja. Poudarja, da plača ni bila izplačevana s takšno zamudo, da bi za tožnico predstavljala bistveno breme. Pritožuje se tudi zoper sklep, s katerim ji je sodišče naložilo plačilo sodne takse za tožbo in sodbo. Za tožničine trditve, da je upravičena do oprostitve plačila sodnih taks ni v sodbi nobenih razlogov. Navaja, da tožnica ima premoženje, zato niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi razveljavitev sklepa, na podlagi katerega je dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008 - v nadaljevanju: ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Sodbo in sklep je obrazložilo z ustreznimi pravnimi in dejanskimi zaključki, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, glede na pritožbene navedbe pa dodaja naslednje.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna in razumljiva, zato jo je mogoče preizkusiti. Jasen in pravilen je tudi njen izrek.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni pravočasno izplačala plač za mesece januar, februar in marec 2007, zato je tožnica toženo stranko opomnila na navedene kršitve dne 26. 4. 2007 ter istega dne o kršitvah obvestila Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Na podlagi opomina je tožnica skladno z določili 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) podala dne 3. 5. 2007 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer iz razloga, določenega v 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR. Po tej določbi lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu (ob zahtevku na plačilo neizplačanih ur, ki ni predmet pritožbenega postopka) tako uveljavlja izplačilo odpravnine in odškodnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca. Delavec je namreč v primeru odpovedi zaradi ravnanj delodajalca iz 1. odstavka 112. člena ZDR po 2. odstavku 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno (2. odstavek 110. člena ZDR) in iz utemeljenega razloga, je pravno pravilna. Ob nedvomni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici z zamudo izplačala plače za mesece januar, februar in marec 2007, pri čemer ni pomembno, za koliko dni je zaostajalo izplačilo plač in tudi ne, da je bila plača kasneje izplačana, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podan zakonit razlog, da delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na določbo 2. odstavka 134. člena ZDR, ki določa, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, ki ne sme biti daljše od 1 meseca (1. odstavek 134. člena ZDR). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je njegova pravica, ki jo pridobi, če delodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti. Delodajalec kršitve svojih obveznosti ne sanira s tem, da plače kasneje izplača. Če je plača trikrat zaporedoma izplačana z zamudo, kot v konkretnem primeru, je obveznost delodajalca kršena, s tem pa je podan tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ali se bo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavec odločil ali ne, pa je stvar njegove odločitve. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica izredno odpoved podala zaradi zamude tožene stranke pri izplačilu plače. Tožnica je sicer izpovedala, da se s prehodom k novemu delodajalcu ni strinjala (73. člen ZDR). Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da delavec v smislu 73. člena ZDR ni dolžan preiti k novemu delodajalcu. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica izredno odpoved podala zato, ker ni želela preiti k novemu delodajalcu, pa tudi pritožbene navedbe, da bi pri tem delodajalcu tožnica prejemala redno plačo, ki bi bila višja od nadomestila za brezposelnost, ki ga tožnica prejema na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje tudi glede tega, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kot okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so se zamude pri izplačevanju plač občasno pojavljale že dlje časa in ne le tri mesece, kar je bil sicer zakonit razlog za izredno odpoved. Pri tem je izhajalo iz tožničine izpovedi, da ni imela več interesa za delo pri toženi stranki in da so bile okoliščine takšne, da delovnega razmerja ni bilo več mogoče nadaljevati, in upoštevalo tudi njeno izpoved glede premoženjskega stanja. V primeru, ko delodajalec krši osnovne pravice iz delovnega razmerja, ena od teh pa je redno izplačevanje plače v zakonsko določenih rokih, je tako ugotoviti, da je obstoj okoliščin in interesov iz 1. odstavka 110. člena ZDR nedvomno podan in v obravnavanem primeru tudi dokazan.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po 2. odstavku 109. člena ZDR pripada delavcu odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri delodajalcu zaposlen več kot 15 let. Tožnici je tako pravilno prisodilo odpravnino v znesku 5.613,12 EUR (ob povprečni mesečni plači, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo v znesku 701,44 EUR, ter 24 letih delovne dobe), ki jo je ob pobotnem ugovoru tožene stranke in ob tožničinem priznanju te terjatev pobotalo z zneskom 8,63 EUR, in odškodnino za čas odpovednega roka v znesku bruto 701,64 EUR oziroma neto 496,48 EUR, saj je tožnica uveljavljala le odškodnino v višini ene plače (92. člen ZDR), skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitve o stroških postopka tožena stranka ne izpodbija izrecno, ob materialnopravnem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški na podlagi predloženega stroškovnika in po veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju: OT) pravilno odmerjeni.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo sodne takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 142,03 EUR na račun sodišča prve stopnje. V 1. odstavku 17. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/04 – v nadaljevanju: ZST-UPB-1), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 39. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS. št. 37/2008 – v nadaljevanju: ZST-1), je določeno, da je, če v pravdnem postopku oproščena stranka uspe, dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. Tožnica je v tem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 22. 10. 2007 oproščena plačila sodnih taks. Tožena stranka je tako dolžna plačati sorazmerni del, torej 97,78 % sodnih taks za tožbo in za sodbo.

Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedbse pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj v tej zadevi niso odločilnega pomena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in jo v tem delu potrdilo. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pa je zavrnilo pritožbo zoper sklep in izpodbijani sklep potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.