Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 1. odstavku 290. člena ZUP organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, v sklepu o dovolitvi izvršbe sicer res (med drugim) določi način izvršbe, vendar se ta določba smiselno lahko nanaša le na načine izvršbe, ki jih predvideva zakon. V primeru nedenarne obveznosti sta to izvršba po drugih osebah (297. člen ZUP) ali pa izvršba s prisilitvijo (298. člen ZUP), kar izhaja tako iz izvršilnega naslova, kjer je tožeča stranka opozorjena na možnost izvršbe po drugih osebah, kot tudi iz izpodbijanega sklepa, kjer je tožena stranka izvršbo po drugih osebah določila kot način izvršbe.
Tožba se zavrže.
Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je 2. točka izreka odločbe št. 06122-840/2010/23 z dne 31. 5. 2010, s katero je bilo tožečim strankam naloženo, da morajo v 30 dneh po prejemu odločbe odstraniti v nadaljevanju navedene dele objekta in inštalacije, postala dne 7. 7. 2010 izvršljiva ter se dovoljuje njena izvršba. Poleg tega je bil za prostovoljno izvršitev navedene obveznosti postavljen dodatni rok do dne 28. 8. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka povzema podatke o vročitvi inšpekcijske odločbe – izvršilnega naslova ter navaja, da je gradbeni inšpektor po uradni dolžnosti dne 13. 7. 2010 opravil kontrolni ogled obravnavane gradnje in ugotovil, da inšpekcijska odločba še ni izvršena.
Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep in v obrazložitvi navedlo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njegovo izdajo. Pritožbene navedbe, da bi izvršitev inšpekcijske odločbe povzročila nenadomestljivo škodo, je ocenilo kot neutemeljene, saj po njegovem mnenju investitorji nelegalne gradnje trpijo vse posledice, ki nastanejo zaradi take gradnje, torej tudi morebitno škodo, do katere pride zaradi odstranitve nelegalno zgrajenih delov objekta oziroma vzpostavitve objekta v prejšnje stanje. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, glede na izrecno zakonsko določbo 1. odstavka 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni mogoče upoštevati.
Tožeče stranke v tožbi navajajo, da bi izvršitev inšpekcijske odločbe bistveno zmanjšala statično stabilnost celotnega objekta, kar izhaja tudi iz poročila izvedenca gradbene stroke. Vzpostavitev objekta v prvotno stanje ni mogoča, saj bi lahko prišlo do porušenja hiše v celoti in ogrožanja življenja ljudi. Stališče drugostopenjskega upravnega organa, da teh ugovorov v izvršilnem postopku ni mogoče upoštevati, je napačno, saj se v tem postopku presoja predvsem možnost izvršitve odločbe brez posledic za življenje ljudi in premoženja v tistih delih, ki so legalni in nedotakljivi. Poleg tega inšpekcijska odločba ni izvršljiva glede odstranitve enoetažnega prizidka k stanovanju v prvem nadstropju, saj je ta prizidek zgrajen v enakih dimenzijah, kot je bil pred njim obstoječi, dotrajani prizidek. Za nadomestno gradnjo prizidka je inšpekcijska zavezanka tudi pridobila soglasje Občine ... z dne 1. 12. 2008. Pred posegom je na istem mestu obstajal prizidek enakih dimenzij, zato vzpostavitev v prvotno stanje samo z rušitvijo nadomestnega prizidka ni mogoča. Ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča brez nevarnosti porušitve celotnega objekta, bi moral inšpekcijski organ z odločbo odločiti tudi o sanaciji objekta. Ker tega ni storil, je inšpekcijska odločba tako pomanjkljiva, da ni izvršljiva. Poleg tega je izpodbijani sklep pomanjkljiv tudi zato, ker ni določil takega načina izvršitve, s katero bi bilo mogoče doseči vzpostavitev v prvotno stanje. Po 1. odstavku 290. člena ZUP namreč organ, pristojen za izvršbo, določi način izvršbe s sklepom o dovolitvi izvršbe. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker ne določa načina izvršbe, s katero bi bilo mogoče vzpostaviti prvotno stanje.
Tožba ni dovoljena.
Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija s tožbo, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke (2. odstavek 2. člena ZUS-1).
Z izpodbijanim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahtevajo prej navedene določbe ZUS-1. Gre namreč za sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZUP). S tem sklepom se obveznost tožeče stranke le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja, niti se s tem sklepom na drug način ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke. O obveznosti tožečih strank, da odstranijo nelegalno zgrajene dele objekta in instalacije, je bilo v celoti odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 31. 5. 2010, ki ni predmet tega postopka. Prav tako v obravnavani zadevi ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje namreč sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.
Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 20. 2009). Po stališču Vrhovnega sodišča RS, nakazanem v obrazložitvah tovrstnih zadev, je treba tudi pri preizkusu tožb, ki se nanašajo na sklepe o dovolitvi izvršbe, preveriti, ali je s tem sklepom morda poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožeče stranke. Zato je sodišče v obravnavani zadevi opravilo tudi to presojo in ugotovilo, da tožeče stranke v tožbi z eno samo izjemo navajajo zgolj okoliščine, ki se nanašajo na odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Ta odločba je predmet posebnega postopka, zato tožeče stranke s takimi navedbami ne branijo svojega pravnega interesa in ne izkazujejo, da bi izpodbijani sklep posegel v njihov pravni položaj.
Edina tožbena navedba, ki se po vsebini vsaj formalno nanaša na izpodbijani sklep, je, da tožena stranka s tem sklepom ni določila takega načina izvršitve, s katero bi bilo mogoče doseči vzpostavitev v prejšnje stanje, ki je naložena z izvršilnim naslovom. Po 1. odstavku 290. člena ZUP organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, v sklepu o dovolitvi izvršbe sicer res (med drugim) določi način izvršbe, vendar se ta določba smiselno lahko nanaša le na načine izvršbe, ki jih predvideva zakon. V primeru nedenarne obveznosti sta to izvršba po drugih osebah (297. člen ZUP) ali pa izvršba s prisilitvijo (298. člen ZUP), kar izhaja tako iz izvršilnega naslova, kjer je tožeča stranka opozorjena na možnost izvršbe po drugih osebah, kot tudi iz izpodbijanega sklepa, kjer je tožena stranka izvršbo po drugih osebah določila kot način izvršbe. Tudi za odločitev med izvršbo po drugih osebah in izvršbo s prisilitvijo kot načinom izvršbe pa – enako kot je bilo obrazloženo že zgoraj – velja, da v ničemer ne posega v obveznost tožeče stranke, ki je bila vzpostavljena z izvršilnim naslovom, je v ničemer ne spreminja, oziroma ne ustvarja nove, samostojne obveznosti. Česa takega, namreč posega v njene obveznosti oziroma pravne koristi onkraj dosega izvršilnega naslova, pa v okviru te tožbene navedbe ne konkretizira oziroma ne obrazlaga niti tožeča stranka sama.
Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bila tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo