Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, če jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Pravica do direktne tožbe iz 941. člena ZOR je kogentnega značaja, saj je z zakonom priznana, zato ne more biti v dispoziciji strank zavarovalne pogodbe.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati: prvemu tožniku 932.800,00 SIT, drugemu tožniku 650.000,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh. Odločilo je tudi, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.07.2004 dalje do plačila.
Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka ter navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ima oškodovanec pri zavarovanju odgovornosti lastno pravico direktne tožbe za povrnitev škode zoper zavarovalnico po 941. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje je kljub temu zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem je svojo odločitev oprlo na določilo 3. točke 16. člena Splošnih pogojev tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke je tak zaključek zmoten, saj s pogoji zavarovanja ni mogoče ukiniti pravico oškodovanca do direktne tožbe, ki mu jo podeljuje zakon. Izplačilo zavarovalne vsote more zavarovalnico razbremeniti odgovornosti do oškodovanca. Takšno stališče sodišča prve stopnje bi odpiralo vrata zlorabam, saj namesto da bi se oškodovanec poplačal od finančno trdne zavarovalnice, bi se moral "bosti" z zavarovancem, kar v primeru pravne osebe pomeni, da bi ta prejela celotno zavarovalno vsoto in poskrbela za ukinitev družbe in oškodovanec bi ostal brez odškodnine. Določilo pogojev je v nasprotju z določbami ZOR, saj po nastanku zavarovalnega primera neposredno spreminja pravice zavarovanca nasproti zavarovalnici, oškodovanca pa spravlja v slabši položaj. Takšno določilo je v nasprotju z namenom instituta direktne tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.
Pritožba je utemeljena.
Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožena stranka in Javni vzgojno izobraževalni zavod V. kot zavarovanec sklenila zavarovalno pogodbo, s katero je zavarovanec pri toženi stranki prostovoljno zavaroval svojo odgovornost. Tožeča stranka zatrjuje, da sta se tožnika dne 16.11.2000 pri zavarovancu tožene stranke okužila z bakterijo salmonele in uveljavljata odškodnino za materialno in nematerialno škodo. Temu se tožena stranka upira, tožbenemu zahtevku ugovarja tako po temelju kot po višini, poleg tega trdi, da je odpadla njena obveznost plačila odškodnine, ker je že pred vložitvijo tožbe izplačala zavarovancu celotno zavarovalno vsoto, v skladu s 3. točko 16. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so veljali pri sklenjeni zavarovalni pogodbi. Sodišče prve stopnje je slednjemu ugovoru tožene stranke sledilo, pri čemer je izhajalo iz materialno pravnega izhodišča, da 941. člen ZOR (ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. člena OZ), ki določa pravico oškodovanca do direktne tožbe, ni kogentnega značaja in ta velja le za primere, ko ta pravica v pogodbi o sklenitvi prostovoljnega zavarovanja pred odgovornostjo ni izključena. Tako materialno pravno izhodišče pa je napačno. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec (v obravnavanem primeru tožeča stranka) zahteva neposredno od zavarovalnice (v obravnavanem primeru tožena stranka) povrnitev škode, če jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (v obravnavanem primeru Javno vzgojno izobraževalni zavod V.), toda največ do zneska njene obveznosti (v obravnavanem primeru do z zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote). Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da ima oškodovanec od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in neposredni zahtevek do zavarovalnice za povrnitev škode (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR), kot tudi to, da oškodovancu daje lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice zakon, vendar le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Ravno tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da oškodovanec nima pravice uveljavljati odškodnino neposredno od zavarovalnice, če pogodba o prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo (pri kateri oškodovanec ni pogodbena stranka) ni sklenjena, je pa iz tega izpeljalo napačno razlago (zaključek), da oškodovanec nima pravice do direktne tožbe tudi v primeru, da je pogodba o prostovoljnem zavarovanju sklenjena, če je ta pravica izključena v Splošnih pogojih zavarovanja. Pravica do direktne tožbe iz 941. člena ZOR je kogentnega značaja, saj je z zakonom priznana, zato ne more biti v dispoziciji strank zavarovalne pogodbe (in Splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti kot njenem sestavnem delu), da navedeno pravico oškodovanca omeji ali jo izključi. Pogodbene stranke ne morejo prosto oblikovati zavarovalne pogodbe in je za pravno naravo pravil, ki to pogodbo urejajo značilno, da so v zelo širokem obsegu kogentna. To izhaja iz 900. člena ZOR, ki določa, da se sme zavarovalna pogodba odmakniti le od tistih določb poglavja ZOR, ki ureja zavarovalno pogodbo, v katerih je to izrecno dopustno ter v tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako kakor hočejo. Direktna tožba omogoči oškodovancu, da hitreje pride do odškodnine, z vzpostavitvijo direktnega razmerja med zavarovalnico in oškodovancem je, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, preprečena možnost zlonamernih sporazumov med zavarovalnico in zavarovancem. Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno in samostojno pravico do odškodnine iz zavarovanja. Samostojnost oškodovančevega zahtevka proti zavarovalnici se kaže skozi določbe 4. odseka XXVII. poglavja ZOR, ki ureja obveznosti zavarovalnice. Ta odsek ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe (sklenitelju zavarovanja in zavarovancu), temveč tudi o "upravičencu" (920. člen), "prinosniku police", "zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje", "zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo" itd. (921. člen). To pa pomeni, da določbe 4. odseka ZOR (919. do 921. člen) veljajo tako za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe, kot tudi za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec (ki sicer ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe) na podlagi z zakonom priznane lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (941. člen ZOR). Samostojnost oškodovančevega zahtevka proti zavarovalnici se nadalje kaže tudi skozi opredelitev zastaralnega roka za ta zahtevek, ko v 5. odstavku 380. člena ZOR za neposredni zahtevek oškodovanca določa zastaralni rok, ki je enak zastaralnemu roku za odškodninski zahtevek, to je za zahtevek, ki ga ima proti odgovornemu zavarovancu in ne gre za zastaralni rok iz zavarovalne pogodbe. Ta določila pa ne bi imela nobenega smisla, če bi stranki zavarovalne pogodbe (ki se nanaša na prostovoljno zavarovanje odgovornosti) lahko izključili pravico oškodovanca do direktne tožbe. Lastna pravica oškodovanca do poplačila škode iz naslova zavarovanja odgovornosti vpliva tudi na razmerje med zavarovalnico in zavarovancem in se zavarovalnica ne more razbremeniti svojih obveznosti do oškodovanca tako, da izplača zavarovalno vsoto zavarovancu, kot je to storila tožena stranka v obravnavanem primeru. Interesi zavarovalnice so zavarovani s tem, da svojih izpolnitev ni dolžna nasproti oškodovancu, če jih ni dolžna nasproti zavarovancu oziroma, tiste ovire, ki nastopijo nasproti zavarovancu, učinkujejo tudi nasproti oškodovancu. Pri tem pa ima le ugovore iz prvotnega razmerja (zlasti iz predpostavk veljavnost pogodbe, dogovorjenih omejitev, ipd.), nima pa ugovora, da je zavarovalno vsoto že izplačala zavarovancu.
Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da določilu 3. točke 16. člena Splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti tožene stranke, ki z izplačilom (pologom) zavarovalne vsote zavarovancu izključujejo pravico do direktne tožbe, tudi če je bilo dogovorjeno pred nastopom zavarovalnega primera, ni mogoče nuditi pravnega varstva ter na mesto tega določila stopi zakonsko določilo 941. člena ZOR. Položaj, ko je z zakonom predpisana obvezna vsebina pogodbe, pogodba pa temu nasprotuje, je namreč potrebno razlagati ob uporabi 2. odstavka 27. člena ZOR, ki določa, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodbe, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.
Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo mora odločiti, ali je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju in po višini (355. člen ZPP).
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.