Jedro

Pri neodplačnih razpolaganjih v nasprotju z odplačnimi, se ne zahteva, da bi prejemnik koristi kakorkoli vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov, temveč se lahko izpodbijanju upre le z dokazom, da dolžnik ni vedel oz. mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke naj se ugotovi, da darilna pogodba, ki je bila sklenjena dne 31.5.2002 med E.F. kot darovalcem in tožencem S.F. kot obdarjencem za 1/2 dvosobnega stanovanja v 2. nadstropju objekta na S., ki je vknjiženo v podvložku št. 3599/13 k.o. S., proti tožeči stranki ne učinkuje, kolikor je potrebno za izpolnitev njene terjatve do E.F., zaradi česar naj bi bil toženec dolžan dovoliti izvršbo na podarjeno nepremičnino za znesek 8.116,796 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 dalje do plačila. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 1.994,36 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V zvezi s tistim delom obrazložitve sodbe, kjer se sodišče sklicuje na 18. in 82. člen Obligacijskega zakonika, pritožba opozarja, da v obravnavanem primeru ti določili nista pomembni, saj ni dvoma, da pri spornem poslu ni šlo za napake volje in je bila volja izražena svobodno in z vso potrebno skrbnostjo. Bistveno je to, da je bila ta volja uporabljena za oškodovanje upnikovega interesa. Pravno izhodišče za obravnavani spor je 3. odst. 256. člena Obligacijskega zakonika, to je zakonska domneva, da je obdarjenec kot sin dolžnika vedel in mu je bilo znano, da s sprejetim darilom škoduje tožeči stranki kot upnici. Ta zakonska domneva v postopku ni bila ovržena. Sodišče se sicer v obrazložitvi sodbe sklicuje na izjavo toženca in njegove matere, češ da je imel dolžnik namen podariti sinu ob polnoletnosti stvar večje vrednosti. Dejansko pa je sin imel 21. rojstni dan 22.9.2002, darilna pogodba pa je bila sklenjena štiri mesece prej in sicer v maju 2002. Iz vsebine darilne pogodbe pa namen, ki ga zatrjuje tožena stranka niti ni razviden. Poleg tega ne drži ugotovitev sodišča, da se stranke niso pozanimale o tem, na kakšen način se lastništvo pridobi. V darilni pogodbi je zapisano, da stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo, da se darovalec zaveže skleniti aneks k darilni pogodbi, ko bo prišlo do vpisa etažne lastnine ter da bo prenos lastninske pravice izvršen šele z vpisom v zemljiško knjigo. Ne drži torej, da bi šlo za nevednost, kot to argumentira sodišče, glede tega, zakaj stranki nista vpisali lastninske pravice takoj po darilu v zemljiško knjigo. Predlog za vpis je bil posredovan zemljiški knjigi takoj po dolžnikovem prejemu sklepa o izvršbi dne 18.2.2004. Že iz tega izhaja precejšna verjetnost, da je bila darilna pogodba sklenjena z očitnim namenom izigrati upnico. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z dejstvi v spisu tudi v delu, ko sodišče obrazlaga, da naj bi bil dokazni predlog tožeče stranke z imenovanjem izvedenca prepozen. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo le formalno ugovarjala tožbenemu zahtevku, na prvi narok pa prinesla vsebinsko novo obrazloženo pripravljalno vlogo. Sodišče je zato tožeči stranki dalo petnajstdnevni dodatni rok za odgovor na navedbe, kar je tožeča stranka tudi storila in v svoji pripravljalni vlogi za cenitev dolžnikovih kmetijskih zemljišč na postojnskem območju predlagala izvedenca, vse to z namenom, da se ugotovi razlika med višino terjatvije tožeče stranke in vrednostjo dolžnikovih zemljišč. Napačne so tudi ugotovitve sodišča glede datuma nastanka terjatve do dolžnika v povezavi s sklenitvijo darilne pogodbe. Tožeča stranka je namreč pridobila terjatev do E.F. na podlagi Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 19.7.2001, saj je k tej pogodbi E.F. pristopil kot solidarni porok, ko pa je šla kreditojemalka - družba F. d.o.o. v stečaj, je terjatev prevzel E.F. v svojstvu s.p. na podlagi Pogodbe o pristopu k dolgu. Ker dolžnik že od leta 2001 ni poravnaval obveznosti, je bilo dolžnikovo dejanje, ko je sklenil sporno darilno pogodbo, očitno motivirano s tem, da se onemogoči tožeči stranki poplačilo obveznosti. Izjave tožnikove žene in toženca, da nista poznala slabega finančnega stanja dolžnika, so nerelevantne in neverodostojne. Iz določil Obligacijskega zakonika ne izhaja, da bi moralo biti tožencu kot tretjemu znano, da škoduje tožniku kot upniku. Neverodostojna pa je njuna izjava, ker je sam toženec na zaslišanju povedal, da v družini niso ničesar skrivali.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj morata biti izpolnjena dva pogoja, objektivni, to je, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, in subjektivni, to je, da je dolžnik vedel, da z razpolaganjem škoduje upniku in da je bilo tretjemu, v čigar korist je bilo dejanje storjeno, to znano, ali bi mu moralo biti znano. Pri neodplačnih razpolaganjih pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali da bi mu moralo biti znano (3. odst. 256.čl. OZ). V obravnavanem primeru je zato bilo na strani toženca dokazno breme, da dolžnik (toženčev oče) ob sklepanju darilne pogodbe ni vedel za možnost oškodovanja upnikov, medtem ko obstoja subjektivnega pogoja na strani samega toženca zakon zaradi neodplačnosti razpolaganja ne zahteva. Ni torej pomembno, ali je prejemnik koristi vedel oz. ali bi moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov.

Obrazložitev izpodbijane sodbe ni dala jasnega odgovora glede nobenega od zahtevanih pogojev. V zvezi z dokazovanjem objektivnega pogoja pritožba utemeljeno opozarja, da je toženec šele v pripravljalni vlogi, izročeni na naroku dne 30.11.2006, postavil trditev, da ima dolžnik na voljo tudi drugo premoženje, iz katerega bi si tožeča stranka lahko poplačala svojo terjatev. Sodišče je tožeči stranki na naroku odobrilo petnajstdnevni rok za odgovor na to pripravljalno vlogo, in tožeča stranka je nato v vlogi z dne 15.12.2006 to možnost zanikala, češ da je dolžnik lastnik manjših idealnih deležev na kmetijskih površinah, ki da nimajo praktično nobene uporabne vrednosti. Hkrati je predlagala imenovanje izvedenca, ki naj oceni tržno vrednost dolžnikovih deležev pri zemljiščih s konkretnimi parcelnimi številkami. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je bil predlagani dokaz z izvedencem prepozen, ter da tožeča stranka ni ustrezno substancirala tega svojega dokaznega predloga in le pavšalno zatrjevala, da dolžnikove nepremičnine nimajo nobene vrednosti, je zato v nasprotju s spisovnimi podatki.

Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, se pri neodplačnih razpolaganjih v nasprotju z odplačnimi, ne zahteva, da bi prejemnik koristi kakorkoli vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov, temveč se lahko izpodbijanju upre le z dokazom, da dolžnik ni vedel oz. mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče zaključilo, da je bil namen sklenjene darilne pogodbe v tem, da pokojni E.F. (dolžnik) tožencu podari nepremičnino za 21. rojstni dan. Ni pa sodišče odgovorilo na vprašanje, ali je toženec uspel izpodbiti domnevo, da je njegov oče vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnici. V zvezi s tem so, kot ponovno utemeljeno opozarja pritožba, pomembni datumi sklenitve pogodb, iz katerih izvira terjatev tožeče stranke do toženčevega očeta in njihova povezava s sklenjeno darilno pogodbo in predlogom za vpis v zemljiško knjigo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila darilna pogodba sklenjena pred zapadlostjo terjatve tožeče stranke ne temelji na celoviti dokazni oceni, temveč zgolj na datumu sklenitve Pogodbe o pristopu k dolgu. Dejansko pa so pomembne še naslednje okoliščine tega spora: Iz vsebine Pogodbe o kratkoročnem kreditu, sklenjene že 19.7.2001 med tožečo stranko in družbo toženčevega očeta F. d.o.o. izhaja, da je že pri njej E.F. sodeloval kot solidarni porok, kar pomeni, da je odgovarjal upnici kot glavni dolžnik za celo obveznost. Poleg tega se Pogodba o pristopu k dolgu, sklenjena 24.4.2003, nanaša na isto terjatev kot pogodba iz leta 2001. Terjatev iz prvonavedene pogodbe je zapadla v dokončno plačilo 25.6.2002, darilna pogodba pa je bila sklenjena tik pred tem in sicer 31.5.2002. Terjatev iz Pogodbe o pristopu k dolgu, s katero je bil datum plačila obveznosti podaljšan, je zapadla v celoti 23.4.2004, predlog za vpis sporne darilne pogodbe v zemljiško knjigo pa je bil vložen malo pred tem, in sicer 18.2.2004. Toženec je imel 21. rojstni dan šele v drugi polovici septembra 2002, darilna pogodba pa je bila sklenjena že 31.5.2002. Vpis v zemljiško knjigo je bil predlagan takoj po dovolitvi izvršbe, ki jo je tožeča stranka predlagala, ker dolžnik obveznosti ni izpolnjeval in ker menice, s katerim je bila terjatev po drugi pogodbi zavarovana, ni bilo mogoče vnovčiti. Vseh teh okoliščin prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo, je pa od njih odvisna pravilna odločitev v zadevi.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. čl. ZPP). Pri ponovnem odločanju v zadevi bo torej moralo sodišče prve stopnje izhajati iz pravilne razlage materialnega prava ter napraviti celovito in analitično dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, da bo lahko zanesljivo odgovorilo na vprašanje, ali so pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v obravnavanem primeru izpolnjeni.