Jedro

Zmotno prepričanje o višini odškodnine lahko pomeni bistveno zmoto. Za nesporazum po čl. 63 ZOR v tem primeru ne gre, ker sta bili stranki o vseh drugih elementih dogovora soglasni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti izvensodne poravnave z dne 29.6.1990 in podredni zahtevek na razveljavitev te poravnave. Ugotovilo je, da tožnik pri podpisu poravnave ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, zato se ne more sklicevati na zmoto. Zavzelo je stališče, da ni šlo za nesporazum v smislu 63.čl. ZOR.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri trditvi, da je prišlo pri podpisu poravnave do nesporazuma, ker je bil prepričan, da se dogovarja o akontaciji, tožena stranka pa, da gre za dokončno odškodnino. Navaja, da podpis ni dokaz o skladnosti volj pogodbenih strank o bistvenih okoliščinah. Ponavlja okoliščine, v katerih je prišlo do podpisa poravnave. Navaja razloge, s katerimi dokazuje, da je bil utemeljeno prepričan, da gre za akontacijo.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemljena.

Tožnikove navedbe o tem, da je bil prepričan, da sklepa dogovor o plačilu akontacije na odškodnino, pomenijo zatrjevanje bistvene zmote v smislu 61.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Med tožnikom in toženo stranko namreč po tožnikovih navedbah in po ugotovitvah v izpodbijanih sodbah ni bilo nobenega nesoglasja o tem, da gre za odškodnino za poškodbe, ki jih je tožniku povzročil drugi toženec A.Š. v prometni nesreči dne 17.10.1989. Nesoglasje zatrjuje tožnik samo o tem, ali je dogovorjeni znesek 250.000,00 Sit predstavljal akontacijo na odškodnino ali pa celotno odškodnino. Tožnikovo prepričanje, da sklepa dogovor o akontaciji, pomeni bistveno zmoto, ki se nanaša na višino odškodnine, ne pomeni pa nesporazuma v smislu 63.čl. ZOR, zaradi katerega pogodba sploh ne nastane. Razlikovanje med bistveno zmoto po 61.čl. ZOR in nesporazumom po 63.čl. ZOR je pomembno, ker so pravne posledice v vsakem primeru drugačne. V tej zadevi sta se tožnik in prvotožena stranka sporazumela, da tožena stranka kot odgovorna oseba za škodo, ki jo je tožniku povzročil drugi toženec A.Š., plača odškodnino. Pravdni stranki sta se torej sporazumeli o vseh bistvenih elementih, ki jih mora vsebovati dogovor o plačilu odškodnine, razen glede zneska odškodnine. Razlika med akontacijo in dokončno odškodnino je namreč le o višini odškodnine. Zmotno prepričanje o višini odškodnine, ki ga zatrjuje tožnik, lahko pomeni bistveno zmoto. Za nesporazum po 63.čl. ZOR, zaradi katerega pogodba sploh ne nastane, v tem primeru ne gre, ker sta bili stranki o vseh drugih elementih dogovora soglasni. Glede na to je stališče, ki sta ga sprejeli izpodbijani sodbi o tem vprašanju, pravno pravilno. Pravilno pa je tudi nadaljnje stališče, da tožnik zatrjevane bistvene zmote ne more uspešno uveljavljati, ker pri sklenitvi poravnave ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Ugotovljeno je, da tožnik zapisa poravnave pred podpisom ni prebral in da se ni posvetoval z odvetnikom, ki mu je sicer pomagal pri sestavljanju odškodninskega zahtevka.