Jedro

Tožnica (prodajalka – namestnica poslovodje) se je do sodelavk v prodajalni ponavljajoče, graje vredno, očitno negativno in žaljivo vedla ter z nezaželenim vedenjem med njimi ustvarjala zastraševalno, sovražno, ponižujoče in žaljivo okolje ter prizadela njihovo dostojanstvo, prav tako pa je pogosto kritično negativno in škodljivo govorila o delodajalcu ter s tem škodovala oziroma utegnila škoditi ugledu in poslovnim interesom delodajalca. S takšnim svojem ravnanjem je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je izredna odpoved tožene stranke z dne 20. 12. 2010 nezakonita; da tožnici dne 28. 12. 2010 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in se nadaljuje tudi po tem datumu z vsemi pravicami iz dela in po delu ter je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu „prodajalka – namestnik poslovodje“, ki jih je opravljala pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja ter ji obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto plač od 28. 12. 2010 dalje ter ji izplačati vsakokratno mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do končnega plačila od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo (I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača stroške priči A.A. v znesku 5,88 EUR, B.B. v znesku 27,30 EUR, C.C. v znesku 36,54 EUR in Č.Č. v znesku 10,50 EUR (III. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. izreka), se pritožuje tožnica in njena pooblaščenka iz razlogov na podlagi 19. člena ZDSS-1 v zvezi s 338. členom ZPP in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnice napačno odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožena stranka odpovedi ni podala pravočasno in je napačno stališče sodišča, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila šele na sestanku oziroma zaslišanju dne 1. 12. 2010 oziroma 3. 12. 2010, ko je komisija tožene stranke sprejela pisni sklep, na podlagi katerega je bila tožnici v nadaljevanju dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved med drugim ne vsebuje obrazloženega odpovednega razloga, tožena stranka ni natančno opisala samih očitanih kršitev, ampak je zgolj podala splošne navedbe, ki niso bile konkretizirane in v izredni odpovedi ni bilo navedeno, kdaj natančno naj bi se te kršitve dogajale in kdaj je tožena stranka izvedela zanje. Vse to z enim samim namenom, da je lahko tožena stranka tekom samega postopka sproti s pričami dokazovala nekaj, kar bi moralo biti eksplicitno navedeno že v sami odpovedi. Odpoved mora biti delavcu vročena osebno in po pravilih pravdnega postopka. Sama odpoved pa mora biti podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Priča D.D., ki je opravljala kadrovske zadeve pri toženi stranki je izpovedala, da so se težave s tožnico začele približno mesec dni po ponovni zaposlitvi, priča E.E., kot vodja maloprodaje pri toženi stranki pa je izpovedal, da je bil po vrnitvi tožnice na delo seznanjen z dogodki s strani zaposlenih in sicer naj bi prvo obvestilo dobil že v začetku avgusta 2010. Nadalje pa je dobil obvestilo 18. 8. 2010, da so se odnosi še poslabšali, 19. 8. 2010 pa naj bi obiskal prodajalno, kjer je delala tožnica in se o nevzdržnosti razmer pogovoril z njenimi sodelavkami. Tožnica je ponovno pričela z delom v prodajalni A. v M. na delovnem mestu prodajalke, dne 6. 7. 2010 in glede na izpoved priče E.E. je očitno, da je bila odpoved tožnici podana prepozno. Prav tako pa sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnice in tudi ni zavzelo stališče, zakaj jih je zavrnilo oziroma zakaj izpovedb prič ni dopustilo. Odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR tudi ni izkazan, saj je sodišče v 21. točki obrazložitve sodbe svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožena stranka d.o.o. tekom postopka ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, ki naj bi ga storila tožnica, zato odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni izkazan. Sodišče pa je nato zaključilo, da je podan odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Vendar so te ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne, saj iz spisa nedvomno izhaja, da nobena od zaslišanih prič ni podala konkretnega primera žaljivega vedenja oziroma njihove izjave niso bile podkrepljene z nobenimi dokazi, razen izjave z dne 2. 12. 2010, ki pa so si med seboj zelo različne in neskladne. Vse zaslišane sodelavke pa so nesporno opisale, da je bila tožnica prestrašena, da je zelo pazila na svoja dejanja in besede. Zato ni logičen zaključek sodišča, da bi naj tožnica po drugi strani svoje sodelavke podcenjevala, za kar pa prav tako ni predložen noben dokaz. Sodišče je s sodbo prekvalificiralo razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče lahko presoja le, ali je dokazan zatrjevan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prekoračilo svoje zakonske pristojnosti. Tožnica pa je vsekakor zgrožena tudi nad lahkotnostjo sprejete odločitve sodišča prve stopnje, ki deluje kot podaljšana pravna služba tožene stranke, ki za njimi sanira njihove pravne napake. Sodišče nekritično povzema, da je tožnica sodelavki Č.Č. neutemeljeno očitala šikaniranje, kljub temu, da je zadeva še v postopku preiskave in kljub dejstvu, da je tožnica pravočasno predložila mnenje izvedenca medicinske stroke, kjer je razvidno, da je tožnica zaradi nastale stresne situacije v delovnem okolju bila prisiljena poiskati ustrezno zdravstveno pomoč. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Tožnica je tudi sama vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in v pritožbi predvsem opozarja na neskladne navedbe sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič. Tožnica navaja, da je bila v bolniškem staležu od 2. 9. 2010 do 30. 11. 2011 ter da se ji očitajo kršitve, ki bi jih naj storila v avgustu oziroma tudi med njeno odsotnostjo v času bolniškega staleža. Tožena stranka je tudi kršila postopek izredne odpovedi, ko tožnici ni omogočila, da bi 1. 12. 2010 bila prisotna pri zaslišanju zaposlenih in takrat tudi ni smela biti prisotna tožničina odvetnica. Sodišče pa sicer samo priznava, da ni bila opozorjena na pravice iz naslova brezposelnosti. Nadlegovanje in trpinčenje nikoli ni bilo dokazano in vse kar bi naj tožnico bremenile so le izjave v nepodpisanem zapisniku z dne 1. 12. 2010, ki pa je bil naknadno prepisan, zato je njegova verodostojnost vprašljiva. Tožnica tudi meni, da ni moralno niti materialno škodovala delodajalcu (35. člen ZDR), saj se zadeva nanaša predvsem na iskanje pomoči pri policiji in inšpektorju, kar pa je njena pravica, za katero ne sme biti sankcionirana. Tožnica opozarja na nasprotja med izpovedbami prič tako E.E., da se je oglasil v poslovalnici 19. 8. 2010 in se pogovoril z zaposlenimi o težavah v trgovini, medtem ko je Č.Č. izpovedala, da so se o zadevah pričeli pogovarjati 1. 12. 2010 na sedežu podjetja. Prav tako je priča Č.Č. izpostavila kot pritisk prijavo inšpekciji in policiji. Prav tako se je priča C.C. določenih stvari zelo dobro spomnila, nekaterih pa zelo slabo. Iz izjav E.E. in D.D. je po mnenju tožnice razvidno, da je prejela opomin pred odpovedjo kljub temu, da je upoštevala vsa pisna in ustna navodila nadrejenih. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedenih nasprotij, med izpovedbami prič in sodišče je tudi izpustilo določene izjave prič, ki so prikazovale drugačen odnos s tožnico, zato je sodišče napačno zaključilo, da je na podlagi vseh pričanj in listin tožena stranka tožnici dokazala očitane kršitve. Takšna odločitev sodišča pa je nerazumljiva, saj so sodelavke izpovedale, da so imele dober odnos s tožnico, da je bila tožnica korektna, „preveč prijazna“ in da so dobro sodelovali, kar je v nasprotju z obtožbami, saj priče trdijo drugače kot delodajalec.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice in njene pooblaščenke v pritožbah in predlagala, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedla je, da je tožnica po vrnitvi na delo dne 6. 7. 2010 bila tudi v bolniškem staležu od 2. 9. 2010 do 30. 11. 2010, vendar je v tem času konstantno izvajala pritisk nad sodelavkami in škodovala delodajalcu na način, da je v trgovino v M., zaradi tožničinih prijav policiji in inšpekcijam konstantno prihajala policija in inšpekcija, zaradi česar so sodelavke bile pod hudim pritiskom, strahu in negotovosti. Tožnica tudi neutemeljeno izpostavlja pričanja F.F. in A.A., češ da sta priči pričali v njeno korist in tega sodišče ni upoštevalo, saj sta priči jasno izpovedali, da sta vodji maloprodaje ob obisku dne 19. 8. 2010 povedali, da se tožnici ne upata upreti in da ji ne upata v ničemer nasprotovati, da pa sta na sodišču priči pričale nekoliko bolj zadržano, pa je le dokaz, da se tožnice še vedno bojita in si pred njo ne upata govoriti. Sicer pa sta priči F.F. in A.A. v kazensko preiskovalni zadevi dne 24. 6. 2011 izpovedali, da so v podjetju podale ustne izjave v zvezi z ravnanjem tožnice dne 1. 12. 2010 in da so prostovoljno podpisale tudi zapisnik o podanih izjavah. Sicer pa so tudi druge priče izpovedale drugače kot v svoji pritožbi skuša prikazati tožnica. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (pritožbi tožnice in pritožbi pooblaščenke tožnice). Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tako glede vsebine in pomena tožnici očitane kršitve, kot glede odgovornosti tožnice za sporna ravnanja. Izpodbijana sodba torej ima razloge in v njej ni nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti, zato smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi, sodišče prve stopnje ni storilo.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvami, ki so očitane tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevalo listine v spisu, predvsem pa izpovedbe prič G.G., B.B., C.C., F.F., A.A., Č.Č., E.E. in D.D.. Sodišče je pričam utemeljeno verjelo, saj so bile njihove izpovedbe skladne, priče pa so bile pred zaslišanjem tudi opomnjene, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, ter opozorjene na posledice krive izpovedbe, kot določa drugi odstavek 238. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge in prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, razlog za izredno odpoved pa je bil, da se je tožnica do sodelavk v prodajalni v M. ponavljajoče, graje vredno, očitno negativno in žaljivo vedla ter z nezaželenim vedenjem med njimi ustvarjala zastraševalno, sovražno, ponižujoče in žaljivo okolje ter prizadela njihovo dostojanstvo, prav tako pa je pogosto kritično negativno in škodljivo govorila o delodajalcu ter s tem škodovala oziroma utegnila škoditi ugledu in poslovnim interesom delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič F.F., A.A. in Č.Č., ki jih je v celoti ocenilo kot skladne in prepričljive, zaključilo, da so se delavne razmere pri toženi stranki, po vrnitvi tožnice na delo poslabšale, in so med zaposlenimi začela nastajati nesoglasja. Tožnica je ustvarjala napetost in psihični pritisk, ko je sodelavkam govorila, kakšna krivica se ji je godila in z njenim poveličevanjem svojega dela so dobivale občutek manjvrednosti.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb tožnice in da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje res ni izvedlo zaslišanja odvetnice H.H. in se ni opredelilo do izpisa SMS sporočil med tožnico in njenimi sodelavkami, kar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Dejansko tožnica ni pridobila dovoljenja oseb za objavo zasebnih sporočil, na način, da jih bere sodišče in tožena stranka. Sodišče s tem, ko o predlaganem dokazu ni odločilo z dokaznim sklepom, ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Pravilno bi sicer bilo, če bi s sklepom zavrnilo dokazni predlog in obrazložilo svojo odločitev, vendar pa gre v tem primeru le za relativno bistveno kršitev, ki pa na samo zakonitost odločitve ne vpliva.

Sicer pa je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče upoštevalo samo dokaze, ki jih je predlagala tožena strankam, med tem ko dokazov, ki jih je predlagala tožnica ni izvedlo. Dejansko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke in sicer ni zaslišalo predsednice komisije I.I., vročevalca J.J. in tudi ni vpogledalo strokovnega članka, ki ga je predlagala tožena stranka. Sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločitev, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnice, da je sodišče povzelo izpovedi prič v nasprotju z vsebino, kot to izhaja iz zapisnikov o zaslišanju prič. Podano nasprotje med zapisnikom in izpovedbami prič in povzetkom teh izpovedi v razlogih sodbe glede pravnoodločilnih dejstev ni podano, zato tudi ni podana smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere bi moralo pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločitev sodišča prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno in je iz tega razloga odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka 7. obrazložitve) in z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato jih ne ponavlja. Pravilno je sodišče prve stopnje torej zaključilo, da je tožena stranka podala odpoved pravočasno in pri tem še pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka tožnici očitala ponavljajočo se kršitev, kar pa tudi vpliva na začetek teka odpovednega roka.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnice, da naj bi sodišče prekvalificiralo razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz odpovednega razloga po prvi alineji, za odpovedni razlog po drugi alineji, s sklicevanjem na sodno prakso (Pdp 925/2004 z dne 9. 6. 2005 v zvezi s VIII Ips 359/2005). Tožena stranka je izredno odpoved o zaposlitvi tožnici podala tako na podlagi prve kot druge alineje 111. člena ZDR in navedla je očitke in kršitve oziroma utemeljitve na obeh podlagah. Četudi je sodišče prve stopnje zaključilo, da po prvi alineji tožena strank ni dovolj utemeljila odpovednega razloga, je še vedno povsem materialnopravno pravilno, brez vsakršne prekvalifikacije ugotovilo, da je nedvomno podan razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 925/2004 z dne 9. 6. 2005 in Vrhovnega sodišča VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006, na katera se sklicuje tožnica v pritožbi, se dejansko nanašata na drugačno dejansko stanje, v katerem je res prišlo do prekvalifikacije odpovednega razloga. V konkretnem primeru pa do tega ni prišlo, saj je tožena stranka izredno odpoved podala tako na podlagi prve kot druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter tudi ne pavšalno navedene bistvene kršitve postopka, ki jih uveljavlja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).