Jedro

Ker je upnik dokazal, da je za sestavo predloga potreboval podatke o dolžnikovem premoženju in je zato najel zasebnega detektiva, ki je izstavil upniku račun, gre za potrebne stroške v zvezi z izvršbo.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se sklep v 1. tč. izreka spremeni tako, da sklep o izvršilnih stroških namesto 30.620,00 SIT pravilno glasi: "55.471,00 SIT." Preostali del sklepa o izvršbi ostane nespremenjen. Ugovor dolžnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe zaradi izostanka Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 178/95, z dne 10.12.1996. Pri tem je kot stroške izvršilnega postopka med drugim priglasil račun zasebnega detektiva, ki je opravil delo kot po stroškovniku in specifikaciji (račun v prilogi A/1 in specifikacija v prilogi A/2). Sodišče prve stopnje je upnikovim stroškom delno ugodilo, zavrnilo pa je stroške detektivske agencije. Sodišče prve stopnje je pri tem obrazložilo svojo odločitev tako, da to ni strošek izvršilnega postopka. Proti zavrnilnemu delu sklepa o stroških vlaga pritožbo upnik in se sklicuje na 15. čl. ZIZ-a v zvezi s 155. čl. ZPP. Le s pomočjo zasebnega detektiva je uspešno izvedel, katero premoženje ima dolžnik in zato so ti stroški v zvezi s predlagano izvršbo. Proti sklepu o izvršbi vlaga ugovor dolžnik. Obrazlaga ozadje razmerij lastnikov podjetja, ki so na surov način zaključili z njim delovno razmerje, čeprav se je izkazalo, da je imel prav. Ko je bil zaposlen, ni bil podpisnik akceptnih nalogov, v kar so ga zavedli. Vse pogodbe so bile narejene pri njih doma. Vse pogodbe je sestavila S.G., lastnica podjetja. Vsa pridobljena sredstva je dostavljal lastnikom podjetja na dom. Nato pa teh sredstev niso dostavljali strankam. Upniku je v začetku leta vrnil 1.100 DEM in v Celju pod fizično prisilo še 500 DEM, kar je izročil izterjevalskemu podjetju. V letu 1996 je bil v tako težkem položaju, da ni imel niti za življenje. Dne 4.8.2000 je na sodišče prispela vloga dolžnika naslovljena "dopis vezan na ugovor". Dolžnik navaja, da rubež osebnega avtomobila ne more biti uspešen, saj ne da bi vedel za sklep o izvršbi je prodal vozilo. Vozilo je prodal preko interneta in o tem prilaga domačo pogodbo z dne 4.7.2000. Pritožba upnika je utemeljna, ugovor dolžnika pa ni utemeljen. Pravna podlaga za odločitev o stroškovnem delu predloga za izvršbo je določba 38. čl. ZIZ in subsidiarno, če ZIZ posebej ne ureja, še dodatno 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. V konkretnem primeru je upnik zahteval kot izvršilne stroške še stroške, ki jih je založil za zasebnega detektiva, ki je opravil poizvedbe in ugotovil tožnikovo prebivališče, vozilo, zaposlitev. Ta je izstavil račun za poizvedbe in kilometrino, skupaj 24.851,00 SIT. Po 1. odst. 38. čl. ZIZ izvršilne stroške plača najprej upnik. Kaj so stroški postopka pove subsidiarni zakon in sicer 155. čl. ZPP za sestavo predloga je upnik zatrjeval, da je moral naročiti poizvedbe pri zasebnem detektivu. Pritožbeno sodišče se strinja, da so bili ti stroški v konkretnem primeru potrebni. Predloženo izvršilno sredstvo je sodba zaradi izostanka, zato iz pravdnega spisa upnik ni mogel ugotoviti vseh potrebnih podatkov. Ker so bili predloženi stroški potrebni za sestavo predloga, jih je bilo treba priznati. V mejah pooblastila določbe 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ je pritožbeno sodišče sklep o stroških spremenilo tako, da je priznalo še stroške v znesku 24.851,00 SIT. V postopku namreč ni bilo zaslediti tistih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni pa mogoče pritrditi dolžniku, ki v ugovoru izpodbija izvršilni naslov. Ko je podlaga za izvršbo pravnomočna sodna odločba, v postopku izvršitve ni mogoče odpirati tistih vprašanj, ki bi jih moral dolžnik uveljavljati v pravdi. Dolžnikovi ugovori niso ugovori, ki jih zakon dopušča v 55. čl. ZIZ. Dolžnik še smiselno zatrjuje, da je upniku plačal 1.100 DEM in nato še 500 DEm izterjevalskemu podjetju. Za te svoje trditve ne ponuja dokazov. Zato jih sodišče ne more upoštevati (53. čl. ZIZ). V vlogi z dne 4.8.2000 pa je dolžnik navajal, da je avtomobil prodal. Teh navedb pa pritožbeno sodišče po preteku 8 dnevnega ugovornega roka ne more več upoštevati (9. čl. ZIZ). Vsebina ugovora pa tudi ne pomeni dejstva, ki se nanaša na terjatev, pa bi to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova (56. čl. ZIZ). Zato dolžnikovih navedb z vloge z dne 4.8.2000 ni bilo mogoče presojati v ugovornem postopku. Izrek o stroških pritožbenega in ugovornega postopka je odpadel, ker stranke v tej fazi postopka stroškov nista priglasili.