Jedro

Ker se davčna obveznost ugotavlja za vsakega zavezanca posebej, se tudi pogoji za priznanje olajšave ugotavljajo za vsakega posebej.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 21.4.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke Izpostave K. z dne 3.11.1994, s katero je tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1993 ugotovljen davek v znesku 1.828.988,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da tožniku ni bila priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti, ker je pred ustanovitvijo skupne obratovalnice s H. in H.G., H.G. že opravljal gradbeno dejavnost. Pri pregledu poslovne dokumentacije je bilo še ugotovljeno, da niso bili predloženi vsi izstavljeni računi za opravljene gradbene storitve. Na podlagi knjigovodske kartice podjetja H. iz K. in poslovne dokumentacije skupne obratovalnice je bilo ugotovljeno, da je znašal promet skupne obratovalnice 28.089.334,00 SIT. Nadalje je davčni organ pri pregledu poslovanja ugotovil, da je kot strošek pod postavko pomožni material, drobni inventar in embalaža na podlagi bremepisov, izdanih od podjetja H.K. , knjiženo 10.010.795,00 SIT kot strošek porabe betona, opažnih elementov ter izgubljenega orodja po gradbiščih. Ker je iz pogodbe, sklenjene med skupno obratovalnico in podjetjem H.K. razvidno, da je skupna obratovalnica opravljala le gradbene storitve brez materiala, stroški v zvezi z materialom niso priznani med odhodki. Ugotovljeno je tudi, da je pod postavko zakupnine in najemnine knjižen znesek 1.543.077,00 SIT kot strošek, ki se nanaša na prenočevanje delavcev. Glede na to, da stroške nastanitve delavcev ne nosi delodajalec, ti stroški niso bili priznani med odhodki.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega zakona. Navaja, da je H.G. res že opravljal dejavnost, vendar na Kosovu, tam pa mu ni bila s takrat veljavnimi predpisi priznana nobena olajšava za pričetek dejavnosti. Ko je H.G. prekinil z opravljanjem dejavnosti na Kosovu, je povsem na novo registriral dejavnost v Sloveniji. Gre torej za osebo, ki je sicer prej opravljala dejavnost, za katero pa ji niso bile priznane nobene olajšave, ki je nato z dejavnostjo prekinila in jo pričela na novo opravljati. Tožnik meni, da bi v skladu z 48. členom Zakona o dohodnini moral biti kot zavezanec uvrščen v krog upravičencev do olajšave zaradi novo pričete dejavnosti. Dejansko stanje je tudi napačno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na bremepise podjetja H.K., v skupnem znesku 10.10795,00 SIT, saj je bil ta znesek H. fakturiran, vendar nikoli plačan, oz. so bili zanj izdani bremepisi. Za ta znesek torej tožnik ne bi smel biti obdavčen. Prav tako velja glede zneska 1.543.077,00 SIT, ki je bil dejansko strošek. V dogovoru z zaposlenimi, so se jim plačevale prenočitve namesto dnevnic. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe zaradi razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je H.G. (torej ne tožnik) pred ustanovitvijo skupne obratovalnice, že opravljal gradbeno dejavnost. Na tej podlagi tožniku, olajšava za začetek opravljanja dejavnosti ni bila priznana. Po presoji sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni ugotovljeno, ali je tožnik na novo pričel opravljati dejavnost. Ker se tudi v primeru, če več zasebnikov dosega dobiček s skupnim opravljanjem dejavnosti, davčna obveznost ugotavlja za vsakega zavezanca posebej (1. odstavek 34. člena Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 14/92 p.b) se tudi pogoji za priznanje olajšave, ugotavljajo za vsakega posebej.

Ugotovitev, da je nekdo drug, čeprav kasnejši soustanovitelj skupne obratovalnice, že opravljal dejavnost, v postopku odmere davka od dejavnosti za tožnika ni bistvena.

Glede stroškov, ki jih davčni organ zavezancu ni priznal, tožnik pa temu v tožbi ugovarja, sodišče ne more opraviti kontrole zakonitosti. Tožena stranka se namreč pri tem sklicuje na dokaze (knjigovodsko kartico in sklenjeno pogodbo s podjetjem H. iz K.), ki jih ni v upravnih spisih. Zato sodišče le na podlagi zapisnika o kontroli poslovanja ne more presoditi tožbenih navedb, kolikor se te nanašajo na nepriznanje stroškov.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97).