Jedro

Položaj tožnice, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo, v postopku poprave zemljiške knjige pa je iz nje izpadla, je po vsebini primerljiv položaju nevknjiženega imetnika originarno pridobljene lastninske pravice. Zato lahko tožnica svoj položaj varuje z izbrisno tožbo ali s tožbo na ugotovitev lastninske pravice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi po nasprotni tožbi spremenita tako, da se zavrne zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Nepremičnini parc. št. 1955 in 3567, k.o. ..., sta bili predmet dedovanja po pokojnem I. L., dedu toženke (tožnice po nasprotni tožbi; v nadaljevanju tožnica) oziroma očetu tožnikov (tožencev po nasprotni tožbi; v nadaljevanju toženca). Iz sklepa o dedovanju D 6/79 z dne 26. 12. 1986 izhaja, da so sporni nepremičnini dedovali tožnica do 1/2 in toženca vsak do 1/4. V postopku popravljanja zemljiške knjige za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru se je na podlagi poizvedovalnega zapisnika Rz 240/83 z dne 23. 10. 1985 pri spornih nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist A. L. (brat tožencev, v nadaljevanju A. L.) in F. L. (sin K. L. – brata tožencev, v nadaljevanju F. L.), vsakega do 1/2. Toženca sta 14. 12. 1993 vložila izbrisno tožbo ter zahtevala od A. L. in F. L. tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče je s sodbo P 657/93 z dne 25. 2. 2000 A. L. in F. L. naložilo, da tožencema izstavita zemljiškoknjižno dovolilo, izbrisno tožbo pa je zavrglo, ker je bila vložena po preteku triletnega prekluzivnega roka.(1) Na podlagi te sodbe sta se toženca na spornih nepremičninah uspela vpisati v zemljiško knjigo do celote (sklep Dn 1892/2000 z dne 15. 3. 2001).

2. Tožnica v tej pravdi po nasprotni tožbi toži na ugotovitev njene lastninske pravice do 1/2 na istih nepremičninah in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od tožencev. Sodišče prve stopnje je zahtevkom tožnice v celoti ugodilo. Presodilo je, da ima tožnica na spornih nepremičninah močnejšo pravico kot toženca. Tožnica zgolj na podlagi poizvedovalnega zapisnika ni mogla izgubiti lastninske pravice. Prav tako sta bila toženca v slabi veri. Posledično je sodišče zavrnilo tudi zahtevek tožencev zaradi prepovedi vznemirjanja in plačila odškodnine.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da odločanje o zahtevku tožnice ne pomeni odločanja o že razsojeni stvari. Tožnica je namreč v prejšnji pravdi (P 585/2001) z izbrisno tožbo zahtevala neveljavnost vknjižbe tožencev, sedaj pa zahteva ugotovitev lastninske pravice. Dodalo je še, da je napačno stališče tožencev, da je tožnica zamudila roke, v katerih bi lahko uveljavljala svojo lastninsko pravico. Stvarnopravni zahtevki namreč ne zastarajo, prav tako pa ta rok velja le za izbrisno tožbo, ne pa tudi za zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ki ga tožnica uveljavlja v tej pravdi. Pritožbena trditev, da je tožnica soglašala s poizvedovalnim zapisnikom, na podlagi katerega sta se vknjižila A. L. in F. L. ter da sporne parcele samo v delu odgovarjajo staremu zapisu v zemljiški knjigi, pa naj bi predstavljala pritožbeno novoto.

4. Revizijo vlagata toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlagata spremembo izpodbijanih sodb.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da se ni ukvarjalo s pravilnostjo stališča sodišča druge stopnje glede toženčevega pritožbenega očitka, da je bilo v obravnavani zadevi že pravnomočno razsojeno. Toženca namreč tega očitka v reviziji ne uveljavljata več, revizijsko sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

Glede materialnega prava

8. Nesporno je, da so bili v postopku popravljanja zemljiške knjige za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru na podlagi poizvedovalnega zapisnika Rz 240/83 z dne 23. 10. 1985 tožnica in oba toženca oškodovani v svojih knjižnih pravicah. Sodišče je namreč pri spornih parcelah nepravilno vknjižilo lastninsko pravico v korist A. L. in F. L., vsakega do 1/2. Toženca sta zoper njiju vložila izbrisno tožbo in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče je izbrisno tožbo zavrglo, ugodilo pa je dajatvenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Na podlagi te sodbe sta se toženca na spornih nepremičninah vpisala v zemljiški knjigi kot lastnika do celote (sodba P 657/93 z dne 25. 2. 2000).

9. Tožnica v tej pravdi, sicer z oblikovno drugačnim zahtevkom, želi doseči po vsebini enako pravno varstvo kot v pravdi P 585/2001, kjer je poskušala svoj položaj zavarovati z izbrisno tožbo, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen (sodba P 585/2001 z dne 22. 9. 2003). Tožnica je v tisti zadevi vložila tudi revizijo, ki je bila zavrnjena (sodba II Ips 503/2005 z dne 31. 1. 2008). Ključni razlog za zavrnitev revizije je bil, da tožnica ne more v postopku zoper toženca odpraviti nepravilne vknjižbe A. L. in F. L., do katere je prišlo v postopku poprave zemljiške knjige oziroma da je tožnica zamudila triletni rok za vložitev izbrisne tožbe v postopku poprave zemljiške knjige.(2) Podrejeno pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je izbrisna tožba namenjena odpravi materialno napačnih vknjižb, vknjižba tožencev pa ne more biti materialnopravno napačna, saj temelji na pravnomočni sodbi, ki nalaga izstavitev dovolila. To bi sicer govorilo v prid temu, da je treba odločitev sodišč v obravnavani zadevi spremeniti in iz teh razlogov (enako kot v zadevi II Ips 503/2005 z dne 31. 1. 2008) zahtevek zavrniti tudi v tej zadevi. Vendar pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, navedeni roki za izbrisno tožbo za odločitev v tej zadevi niso pomembni.

10. Po presoji revizijskega sodišča je mogoče šteti, da je bila nepravilna vknjižba lastninske pravice A. L. in F. L. v postopku poprave zemljiške knjige dejansko odpravljena tudi za tožnico, in sicer s tem, ko je sodišče v pravdi tožencev zoper A. L. in F. L. (sodba P 657/93 z dne 25. 2. 2000) ugodilo njunemu dajatvenemu zahtevku, ter na podlagi zemljiškoknjižnega sklepa Dn 1892/2000, ki jima je omogočil vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah do celote. Iz obrazložitve sodbe P 657/93 namreč izhaja (prim. predzadnji odstavek na str. 3 obrazložitve te sodbe), da je sodišče v tej zadevi ugodilo dajatvenemu zahtevku (izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila) tožencev, ker sta zamudila triletni rok za vložitev izbrisne tožbe v postopku poprave zemljiške knjige in jima s tem omogočilo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo oziroma vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kot izhaja iz zahtevka.(3) Tako je potrebno šteti, da je sodišče v zadevi P 657/93 dejansko odpravilo nepravilno vknjižbo lastninske pravice A. L. in F. L. (v zemljiški knjigi namreč nista več vpisana kot lastnika), do katere je prišlo v postopku poprave zemljiške knjige, vendar je pri tem prišlo do napačne vknjižbe tožencev, ki jo sedaj izpodbija tožnica.(4)

11. Ker je bila torej nepravilna vknjižba A. L. in F. L. dejansko odpravljena že v pravdi P 657/93, se revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z očitkom tožencev, da je tožnica zamudila rok za vložitev izbrisne tožbe za odpravo nepravilne vknjižbe lastninske pravice A. L. in F. L. v postopku poprave zemljiške knjige. Tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da roki za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembni, vendar iz drugačnih razlogov. Revizijsko sodišče pri tem še poudarja, da se s tem z ničemer ne opredeljuje do vprašanja ustreznosti časovne omejitve izbrisne tožbe v postopku poprave zemljiške knjige po prej veljavnih zemljiškoknjižnih predpisih.(5)

12. Položaj tožnice, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo, v postopku poprave zemljiške knjige pa je iz nje izpadla, je po vsebini primerljiv položaju nevknjiženega imetnika originarno pridobljene lastninske pravice. Zato lahko tožnica svoj položaj varuje z izbrisno tožbo ali s tožbo na ugotovitev lastninske pravice,(6) ne pa tudi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki je lahko utemeljen le v primeru pravnoposlovnih pridobitev. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo ter sodbi spremenilo tako, da je ta zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ovire, da bi lahko ugodili zahtevku tožnice, pa ne predstavlja dejstvo, da sta se toženca vpisala v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je A. L. in F. L. nalagala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tožencema. Treba je namreč upoštevati, da tožnica v pravdi, v kateri je bila izdana sodba, na podlagi katere sta se toženca vpisala v zemljiško knjigo, ni imela možnosti sodelovanja. Zato lahko tožnica v tej pravdi toži na ugotovitev lastninske pravice oziroma po vsebini izpodbija nepravilno vknjižbo tožencev.

Glede procesnih kršitev

13. Toženca v reviziji uveljavljata tudi kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi sodišče druge stopnje nekatere pritožbene navedbe tožencev zmotno štelo kot pritožbene novote. Ta očitek je neutemeljen. Ne drži trditev tožencev, da je sodišče razpolagalo s poizvedovalnim zapisnikom Rz 240/83-317 z dne 23. 10. 1985 – v spisu zapisnika ni, prav tako nobena od pravdnih strank ni predlagala njegove pridobitve. Tudi dejstvo, da tožnica ni nasprotovala zapisniku oziroma ni uveljavljala pravnih sredstev v postopku poprave zemljiške knjige, še ne pomeni, da se je s tem zapisnikom tudi strinjala. Tudi v primeru, če bi tožnica izrecno soglašala z vsebino zapisnika, kot to trdita toženca, to še ne bi imelo za posledico izgube njene lastninske pravice.

14. Glede na zgoraj navedene razloge je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, ki so bili tožnici prisojeni za postopek pred sodiščema prve in druge stopnje. Uspeh tožnice se namreč z delno ugoditvijo reviziji tožencev ni spremenil. Toženca morata tako sama nositi tudi stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V času poprave zemljiške knjige so veljala Pravna pravila zakona o notranji ureditvi, osnavljanju in popravljanju zemljiških knjig (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 62/XVIII/105 z dne 31. 12. 1930, v nadaljevanju Pravila), ki so podrobneje urejala možnost izpodbijanja vknjižbe, do katere je prišlo v postopku popravljanja zemljiške knjige. Po drugem odstavku 59. člena teh Pravil je bil določen triletni rok za izpodbijanje vknjižbe, ki je začel teči šele z iztekom drugega oklica v postopku. Drugi oklic se je v obravnavani zadevi iztekel v letu 1988, tožnica pa je vložila izbrisno tožbo šele v letu 2001. Op. št. (2): Glej op. 1. Op. št. (3): Dajatveni zahtevek tožencev se je namreč glasil: Prva in druga tožena stranka /.../ sta dolžna izstaviti dovolilo, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi /.../ vpisala lastninska pravica tožnikov in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje /.../.

Op. št. (4): Čeprav je mogoče izrek sodbe v zadevi P 657/93 razumeti tako, da morata A. L. in F. L. tožencema izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice do celote, bi lahko zemljiškoknjižno sodišče toženca vpisalo kot lastnika samo do 1/2, saj je njun dajatveni zahtevek po vsebini predstavljal vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Op. št. (5): Triletni rok za vložitev izbrisne tožbe v postopku poprave zemljiške knjige sicer določata tudi ZZK-95 (123. člen) in ZZK-1 (prvi odstavek 228. člena).

Op. št. (6): Po mnenju R. Vrenčurja lahko prizadeti izvenknjižni pridobitelj lastninske pravice varuje svoj položaj tako z izbrisno tožbo kot tudi tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Prim. R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 57-58.