Jedro

Določba 112. člena ZKZ ne daje pooblastil za odločanje o morebitnem vračilu plačane odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 4. 2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 2. 2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnikov za vračilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča zaradi legalizacije hiše in delavnice na zemljišču parc. št. 134/1 k.o. ... V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da za vračilo odškodnine, ki sta jo tožnika plačala dne 14. 11. 1996 po pravnomočni odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 30.4.1996 niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 15. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ (Ur. l. RS, št. 59/96 do 67/2002) in da za vrnitev zadevne odškodnine tudi ne pridejo v poštev določbe 112. člena ZKZ.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, strinja pa se tudi z razlogi izpodbijane odločbe.

3. Zoper izpodbijano sodbo sta tožnika vložila revizijo (prej pritožbo). Ne strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Menita, da odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča nista bila dolžna plačati in da plačilo odškodnine ni bilo utemeljeno "v pozitivni zakonodaji" ter se sklicujeta na 112. člen ZKZ. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlagata, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da sta upravičena do vrnitve odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabilo. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnika glede na določbe ZKZ, ki je veljal v času odločitve, upravičena do vračila odškodnine, plačane zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki jima je bila odmerjena na podlagi prvega odstavka 15. člena ZKZ z odločbo upravnega organa z dne 30. 4. 1996. Tožnika sta namreč stanovanjsko hišo in delavnico na predmetnem zemljišču zgradila še pred pridobitvijo upravnega dovoljenja, saj je šlo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo že zgrajenega objekta. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZKZ, ki je veljala v času odločanja, ima oseba, ki je plačala odškodnino zaradi spremembe namembnosti, pa ne dobi dovoljenja za gradnjo oziroma ne zgradi objekta, za katerega je bila odškodnina plačana, pravico v enem letu po izteku lokacijskega ali gradbenega dovoljenja oziroma dovoljenja za gradnjo, zahtevati vračilo odškodnine. Ker je bilo tožnikoma lokacijsko in gradbeno dovoljenje izdano za legalizacijo stanovanjske hiše in delavnice, torej za že zgrajena objekta, kar niti ni sporno, v tem primeru ne gre za dejanski stan iz prvega odstavka 15. člena ZKZ in tožnika na tej pravni podlagi tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista upravičena do vračila odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da za vračilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišča ni pravne podlage v 112. členu ZKZ, ki je še veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa in je določal, kdaj se ne plača odškodnina zaradi spremembe namembnosti zemljišča. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v določbi 112. člena ZKZ, na katero se sklicujeta tožnika, upravni organ nima pooblastila, da bi odločal o morebitnem vračilu plačane odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišča, kolikor je tožnika ne bi bila dolžna plačati. Ta določba je pomembna pri odločanju o odškodnini za spremembo namembnosti zemljišča, o kateri pa je bilo v obravnavani zadevi odločeno s pravnomočno odločbo, ki se lahko izpodbija le z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Določba 112. člena ZKZ tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje pooblastil za odločanje o morebitnem vračilu plačane odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Upoštevajoč navedeno revizijski ugovori na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

9. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče revizijskih ugovorov v tej smeri ni preizkušalo.

10. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.