Jedro

S takšnim postopanjem, ko je odločilo preko postavljenega zahtevka in mimo s strani strank podanih navedb, je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP in določbo 7. in 212. člena ZPP, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba se v I. točki izreka glede 80 % neodgovornosti tožene stranke razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za sojenje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014, s katerim je bila pristojnost prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo pod I. točko izreka ugotovilo odškodninsko obveznost tožene stranke za 20 % tožeči stranki nastale škode v škodnem dogodku z dne 22. 10. 2008 in pod II. točko izreka odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper vmesno sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka, in sicer zoper odločitev, da tožena stranka tožeči stranki po temelju ni odgovorna za škodo v višini 80 %, iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi odškodninsko odgovornost tožene stranke v 100 % tožeči stranki nastale škode v škodnem dogodku z dne 22. 10. 2008 oziroma, da vmesno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka ugovarjala le 15 % soodgovornost oziroma sokrivdo, posledično čemur sodišče prve stopnje ne bi smelo dosoditi 80 % soodgovornosti tožnika, ampak največ 15 %. S svojo odločitvijo je tako sodišče prve stopnje kršilo 2. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje sodišče prve stopnje v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP samovoljno konkretizira in dokazuje nepozornost ali nepazljivost tožnika, ko ugotavlja njegovo soodgovornost za nastanek škodnega dogodka. Tudi to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Tožena stranka je namreč vso odgovornost tožnika utemeljevala s tem, da je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu ter je strokovno imel vse kvalifikacije za poklic, ki ga je opravljal, posledično čemur mora biti pri upravljanju valjarja še posebej pozoren, saj lahko na klančini pride do zdrsa, kakor je to bilo v obravnavanem primeru. Očitana nepozornost oziroma nepazljivost je splošen pojem, ki svojo določnost pridobi šele s konkretno obliko, s katero se ta nepozornost oziroma nepazljivost kaže. Tožena stranka tovrstnih konkretnih trditev ni postavila in jih seveda tudi ni dokazala, zato sodišče ne bi smelo dosoditi soodgovornosti tožnika. Torej sodišče tožniku ne bi smelo očitati, da bi se moral pred izvozom po klančini navzgor prepričati, ali je klančina prosta in ali na njej ni ovir, ki bi mu onemogočale varno izvažanje valjarja po klančini navzgor in da bi tožnik po naravi stvari že v času vožnje navzgor moral in mogel opaziti kamen, ki je bil kasnejši vzrok, da se je valjar nagnil. Ne drži navedba sodišča, da tožnik ni zatrjeval posebnih okoliščin, ki bi vplivale na možnost njegovega pregleda poti, saj je navedeno dejstvo bilo zatrjevano že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je tožnik povedal, da je bil na vrhu jame puščen stroj žabice, katerega predhodno, ko je zapuščal kanalizacijsko jamo, ni videl. Iz istega zapisnika tudi izhaja, da je navedel, da je klančina bila visoka cca 1,5 metra, stroj pa visok približno 1 meter in širok približno 80 centimetrov, iz česar vsega je moč potegniti zaključek, da stroja na vrhu klančine niti ni mogel videti ravno zaradi približno 1,5 metra visoke klančine in približno 1 meter visokega stroja. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da ker je to edini izhod, bo le ta prost, prost pa naj ne bi bil zaradi ugotovljenega napačnega ravnanja delodajalca. Torej je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nelogična je tudi ugotovitev sodišča, da bi moral in mogel opaziti kamen na klančini, ki je bil vzrok, da se je kasneje valjar nagnil, saj je šlo za gramoz, ki je kot tak polen kamnov in nemogoče je od nekoga zahtevati, da med stotinami kamnov izloči nekoliko večje kamne. Vzročne zveze za utrpelo poškodbo tožnika v tem primeru ni pripisati izključno sferi delovanja valjara Ramax, saj je škoda nastala tudi zaradi s strani sodišča ugotovljenega ravnanja delodajalca. Delodajalec je namreč ravnal protipravno z opustitvijo dolžne skrbnosti, kakor tudi pri povzročeni škodi, ko je kršil varnostne norme, kar predstavlja protipravnost njegovega ravnanja. Tožnik se ne strinja, da valjar Ramax ni nevarna stvar. Ker se valjar pomika s pomočjo strojnega pogona, ga je potrebno šteti za nevarno stvar zaradi dejstva, da posameznik, ki takšen valjar upravlja, le tega ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njegovega delovanja in tako odvrniti nesreče. Pri tem se pritožba sklicuje tudi na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 3026/2010. Gre za stroj z lastnim motorjem, visok približno en meter in širok približno 80 centimetrov, ki ima valje in pod temi valji ima raglje, s temi pa tepta površino zemlje. Torej je tudi v tem delu sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično temu zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritrditi je pritožbi, da je tožena stranka v postopku ugovarjala 15 % tožnikovo sokrivdo za obravnavani škodni dogodek, kar izhaja iz njenih navedb v zadnjem odstavku v 2. točki njene pisne vloge z dne 24.11.2010 (drugi odstavek list. št. 9 v spisu), v povezavi z njeno navedbo na naroku dne 6.9.2013 (glej drugo stran zapisnika o glavni obravnavi dne 6.9.2013 – list. št. 44 v spisu). Prav tako je slediti pritožbi, da je tožena stranka soprispevek tožnika k škodnem dogodku utemeljevala z navedbami v 2. točki svoje pisne vloge z dne 24.11.2010, kjer navede, da je imel tožnik izpit iz varstva pri delu in je imel vse kvalifikacije za poklic, ki ga je opravljal, da mu zato ne more biti tuja okoliščina, da bi pri upravljanju ročnega valjarja pri vožnji po klančini navzgor in nazaj moral biti še posebej pozoren, ker lahko na klančini pride do zdrsa, kakor je to bilo v obravnavanem primeru in zaradi česar je tožnik padel, da tožnik ni padel zato, ker bi valjar odbilo nazaj, če pa ga je odbilo nazaj, pa zavarovanje ne krije škode, ker jo je povzročil samovozni delovni stroj, posledično čemur vsemu je očitno, da tožnik ni bil pozoren, saj bi bil v nasprotnem nastanek škode preprečil oziroma je ne bi dopustil. Kljub takim navedbam tožene stranke je sodišče prve stopnje z odločitvijo v izpodbijani sodbi, kar prav tako pravilno opozarja pritožba, ugotovilo 80 % soprispevek tožnika, katerega je obširno utemeljilo z s strani tožene stranke nenavajanimi dejstvi. S takšnim postopanjem, ko je odločilo preko postavljenega zahtevka in mimo s strani strank podanih navedb, je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP (sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov) in določbo 7. in 212. člena ZPP (vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika), kar je nedvoumno absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Ko je namreč sodišče prve stopnje odločilo o soprispevku tožnika preko ugovarjanih 15 %, je s takšno odločitvijo, ki nasprotuje prvemu odstavku 2. člena ZPP, odvzelo pravico do izjave tožeči stranki glede tožnikovega soprispevka nad 15 %. Ko pa je soprispevek tožnika temeljijo na dejstvih, katerih v ta namen tožena stranka ni navajala, je kršilo 7. in 212. člen ZPP in s tem odvzelo glede teh dejstev pravico do izjave tožeči stranki, saj ta dejstva med postopkom niso bila izpostavljena z navedbami strank in se zato o njih ni bilo mogoče izjaviti.

6. Pritožbeno sodišče je moralo že zaradi zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugoditi in v z njo izpodbijanem delu vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je pojasnjena kršitev postopka takšne vsebine, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ker bi sicer odvzelo strankam pravico do pritožbe glede na novo ugotovljenih dejstev (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o soprispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča, opredeli pa naj se tudi o drugih pritožbenih navedbah glede ugotavljanja soprispevka tožnika k škodnemu dogodku. Naj pritožbeno sodišče tu neobvezno še pojasni, da glede na doslej ugotovljena dejstva nima pomislekov v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da pri tu obravnavanem škodnem dogodku ne gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, torej da ne gre za objektivno škodno odgovornost tožene stranke.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka, ki je sicer s pritožbo uspela, povrnitve teh stroškov ni opredeljeno zahtevala.