Jedro

Sodišče svoje odločitve ne sme opreti na določbe pravilnika, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi za glavnico v znesku 9.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi istega sodišča z dne 11.2.1998, opr.št. I 05163/98-2 ohranilo v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči njene pravdne stroške v znesku 23.401,00 SIT. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V pritožbi najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe Pravilnika MOL o priklenitvi in odstranitvi lisic (Ur.l. 24/96 - v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je ustavno sodišče razveljavilo. Razveljavitveni razlog je bil neskladnost z zakonom. Takšnih določb pa sodišče po pritožničinem pravnem naziranju ne bi smelo uporabiti. Pritožnica vnovič zatrjuje, da lisic ni odstranila, marveč so bile odstranjene v njeni odsotnosti. Navaja, da ni dokazov o tem, da bi toženka kakorkoli odstranila ali uničila lisice. Tožeča stranka je predložila le fotografijo uklenjenega vozila, ki pa dokazuje zgolj to, da je bilo vozilo priklenjeno in nič drugega. Podlaga za odločitev je bilo torej neosnovano sklepanje ne pa dokazi. Nazadnje pa pritožnica še navaja, da so ji bile kršene njene procesne pravice. Pritožba je utemeljena. Vtoževano terjatev predstavljajo tri postavke. Znesek 38.420,00 SIT predstavlja odškodninsko terjatev v višini nabavne vrednosti male lisice, znesek 7.000,00 SIT so stroški priklenitve lisic, znesek 2.000,00 SIT pa stroški uporabe lisic za 1 dan. Sodišče prve stopnje je vsem trem zahtevkom ugodilo, pri čemer je svojo odločitev oprlo na Pravilnik, ki je v času, ko je mestni redar priklenil vozilo toženke, še veljal. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-348/96 z dne 27.2.1997 (Ur.l. 17/97) Pravilnik razveljavilo. Pravne posledice razveljavitve podzakonskih aktov določa Zakon o ustavnem sodišču - ZUstS (Ur.l. 15/94). Kadar ustavno sodišče nezakonit predpis razveljavi, se smiselno uporablja pravilo 44. člena ZUstS (3. odstavek 45. člena ZUstS). Ta pa določa, da se zakon (smiselno: Pravilnik), ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno razsojeno. Ko je odločalo o zahtevku zaradi stroškov priklenitve lisic, stroškov uporabe lisic in odškodnini, se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Pravilnika, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo. S tem je prekršilo navedeno določbo ZUstS, saj o (sedaj spornem) razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker za zahtevka stroškov priklenitve lisic in stroškov njihove uporabe ni pravnega temelja (razen v razveljavljenem Pravilniku), je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za glavnico 9.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (4. tč. 358. člena ZPP). Odškodninski del zahtevka ima po razveljavitvi Pravilnika lahko podlago le v Zakonu o obligacijskih razmerjih, ki ureja povzročitev škode. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je uporabilo razveljavljeni Pravilnik, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odst. 458. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov odškodninske terjatve (nedopustnosti ravnanja, škode, vzročne zveze in odgovornosti). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu, t.j. za glavnico 38.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 458. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj elementov odškodninske terjatve ter nato na tej podlagi odločiti o še spornem delu tožbenega zahtevka.