Jedro

Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil S. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), sodišče mu je izreklo kazen tri leta zapora ter ga oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in druge kršitve kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sodbi obeh sodišč in v ponovnem postopku odpravi očitane pomanjkljivosti. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se je tekom dokaznega postopka pokazalo, da ne obstajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj ni podano očitno nesorazmerje med starostjo obdolženca in starostjo oškodovanke. Navaja, da je podano nasprotje med izrekom sodbe, obrazložitvijo in samimi dokazi, ki so bili izvedeni in pri tem opozarja na izpovedbe prič V. R. in B. M. Izpodbijana sodba je po mnenju zagovornice prav tako v nasprotju z zaključkom, da je bila oškodovanka v času dogodka stara 14 let. Odnos med obsojenim in oškodovanko bi lahko potrdile tudi priče, ki jim sodišče neutemeljeno ni sledilo, saj bi njegova mati lahko izpovedala o odnosu oškodovanke do obdolženca, njenem vedenju, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da obdolženec glede na njeno vedenje ni mogel vedeti, da si slednja ne želi odnosa z njim.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pregled izreka sodbe sodišča prve stopnje pokaže, da sodba vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojeni spoznan za krivega. Iz nadaljnje vsebine zahteve za varstvo zakonitosti pa lahko razberemo, da ta izpodbija zaključke sodišča o obstoju posameznih znakov kaznivega dejanja, ki temelji na dejanskih okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, pa pregled sodbe sodišča druge stopnje pokaže, da je sodišče upoštevalo vse pritožbene navedbe in jih tudi obrazložilo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v odgovoru na predlog Vrhovnega državnega tožilstva RS predlaga, da Vrhovno sodišče predloga ne upošteva. Navaja, da bi sodišče moralo že po uradni dolžnosti izvesti dokaze, za katere je menilo, da bi bili potrebni za samo ugotovitev in razjasnitev dejanskega stanja. Obramba je v zahtevi prav tako obrazložila za pomanjkanje katerega zakonskega znaka kaznivega dejanja gre, in sicer, da „je podano nesorazmerje med zrelostjo obdolženega in zrelostjo same žrtve“. Ponovno tudi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe glede same starosti oškodovanke.

B.

5. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ne obstajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj po mnenju obrambe ni podano nesorazmerje med oškodovanko in obsojenim. Izpodbijana sodba se ni opredelila glede ugotovitve izvedenca, da je obsojeni psihoseksualno nezrel človek in bi v danem primeru ne glede na zaslišanje istega izvedenca M. bilo potrebno zakonski znak razčistiti, pri čemer ne zadostuje trditev izvedenca, da je imel obsojeni v času dogodka v oblasti svoje ravnanje in bil sposoben razumeti svoje ravnanje.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Okrožno sodišče se je opredelilo do izvedeniškega mnenja dr. M. in mnenje tudi v celoti sprejelo. Nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno sodišča pa pomeni zgolj razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8. Nadalje zagovornica v zahtevi povzema izpovedbe prič in navaja, da pričanje priče V. R. potrjuje, da ni obstajalo nesorazmerje med obsojenim in oškodovanko in so tako izvedeni dokazi v očitnem nasprotju med izrekom sodbe, obrazložitvijo in samimi dokazi, ki so bili izvedeni. Nadalje prav tako navaja, da se ne strinja z zaključkom, da je bila oškodovanka stara v času dogodka 14 let, saj je sama oškodovanka izpovedala, da se ji zdi, da je bilo septembra. Zagovornica z lastno dokazno oceno izpovedb prič in izpovedbe oškodovanke zgolj uveljavlja nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Vložnica nadalje navaja, da ni mogoče enostransko verjeti izvedenskemu mnenju izvedenke M. G., ker to ni podprto z drugimi dokazi. Enako je tudi s psihiatričnim mnenjem mag. sci. M. M. Iz izpovedb prič je namreč razvidno, da se je oškodovanka do obsojenega pred spornim dogodkom vedla isto, torej, da je zaljubljena, da ima spolne odnose. To pa bi lahko potrdile tudi priče, ki jih je obramba predlagala, vendar jim sodišče neutemeljeno ni sledilo. Predlagane priče (recimo mati obsojenega) bi lahko izpovedala o odnosu oškodovanke do obsojenega, njenemu vedenju, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da obsojeni glede na oškodovankino vedenje ni mogel vedeti, da si slednja ne želi odnosa z njim, tudi spolnega, saj je izkazala pozitivna čustva do obsojenega.

10. Uveljavljane kršitve niso podane. Sodišče je na strani tri sodbe podalo obrazložitev, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze zagovornice. Temu je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 4. Zagovornica glede zaslišanja matere obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazala relevantnosti v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, saj kot je navedlo že sodišče prve stopnje je predmet kazenskega postopka dogodek, ki se je zgodil pred 15 letom starosti in ne odnos, ki je bil vzpostavljen kasneje. Vrhovno sodišče glede načela proste presoje dokazov v svojih odločbah (I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in drugih) že presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Zagovornica preostalih prič v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izpostavlja niti ne navede relevantnosti predlaganih dokaznih predlogov, zgolj pavšalnih navedb zagovornice pa Vrhovno sodišče ne more presojati. V preostalem pa zgolj izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Zagovornica v nadaljevanju zgolj pavšalno navaja, da se izpodbijana sodba višjega sodišča o pritožbenih navedbah obsojenega sploh ni opredelila, pri čemer ne navede pri katerih uveljavljanih kršitev naj bi sodba to opustila, zaradi česar zahteve v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na premoženjsko stanje obsojenega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenemu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).