Jedro

Ne Ustava ne ZKP izrecno ne nalagata sodišču, da mora obdolženca poučiti o pravici do zagovornika siromašnih iz 3. odstavku 12. člena ZKP. Ker je obsojenec razumel pomen postopka za preklic pogojne obsodbe in sodišču natančno predstavil svoje socialno stanje kot razlog za neizpolnitev posebnega pogoja, sodišče obsojenca tudi po 14. členu ZKP (pomoč prava neuki stranki) ni bilo dolžno poučiti, da bi bilo koristno, da si vzame zagovornika, ter da mu lahko, kolikor si zaradi svojih gmotnih razmer formalne obrambe sam ne more privoščiti, na njegovo zahtevo sodišče po uradni dolžnosti postavi zagovornika, ki mu bo pomagal pri obrambi.

Pri odločitvi, katero izmed možnosti, ki jih za primer neizpolnitve posebnega pogoja predpisuje zakon (56. člen KZJ, 54. člen KZ), bo sprejelo, sodišče upošteva zgolj ugotovljen vzrok neizpolnitve.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni V.O. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Obsojeni V.O. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 12.2.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena Kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije (KZJ) v zvezi z 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije (UZITUL). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki Z.P. povrne 7.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1992 dalje do plačila. Ker obsojenec posebnega pogoja (niti deloma) ni izpolnil, mu je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo pogojna obsodba preklicana in izrečena (v pogojni obsodbi določena) kazen eno leto in dva meseca zapora.

Predsednik Republike Slovenije je z odlokom o pomilostitvi obsojenca z dne 10.10.2000 odločil, da se obsojenemu V.O. izrečena kazen zapora spremeni v pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta in dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let ter posebnim pogojem, da v enem letu oškodovanki povrne dolg.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica pravočasno, kot navaja, brezplačno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izrecno uveljavlja kršitev 54. člena Kazenskega zakonika (izpodbojni razlog po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP) in kršitev pravice do zagovornika siromašnih iz 3. odstavka 12. člena ZKP (izpodbojni razlog po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi posebni pogoj, ki je bil obsojencu naložen s preklicano pogojno obsodbo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi, ali vsaj razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da uveljavljane kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V postopku za preklic pogojne obsodbe je sodišče po 2. odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku, ki je veljal v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 72/98 in 6/99; ZKP), zaslišalo obsojenca ter opravilo poizvedbe o obsojenčevih prihodkih pri Zavodu za zaposlovanje in Centru za socialno delo.

Pred zaslišanjem dne 15.3.2000 je obsojenec po pouku sodišča, da se lahko brani sam ali s pomočjo zagovornika, izjavil, da se bo zagovarjal sam ter to izjavo v zapisniku potrdil s podpisom, zatem pa podal svoj zagovor. V zagovoru je povedal, da po izreku pogojne obsodbe z oškodovanko ni kontaktiral, v tem času tudi ni delal, saj na zavodu za zaposlovanje, kjer je prijavljen, zanj nimajo ustreznega dela, ker je zaradi poškodbe kolka invalid, živi v stanovanju Stanovanjskega sklada in nima nobenega premoženja, od centra za socialno delo pa prejema pomoč v višini 20.000, ki jo porabi za plačilo stroškov bivanja. Ko je sodišče obsojenca seznanilo, da v posebnem pogoju določena obveznost (7.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1992 do plačila) znaša že 77.702,75 SIT je sodišču povedal, da dolga ni zmožen plačati in da težko verjame, da bo v prihodnosti dobil sredstva za poravnavo le-tega.

Na podlagi obsojenčevega zagovora in opravljenih poizvedb je sodišče v izpodbijani sodbi (5. odstavek na 3. strani) ugotovilo, da obsojenec obveznosti do oškodovanke (niti deloma) ni poravnal ne v roku, ki mu je bil določen v pogojni obsodbi (do 12.7.1999), in ne kasneje (do seje senata dne 23.3.2000) ter da z oškodovanko tudi ni stopil v stik. Glede obsojenčevega finančnega stanja pa je ugotovilo, da obsojenčeve premoženjske razmere res niso dobre, vendar obsojenec prejema, kot izhaja iz sporočila Centra za socialno delo C., od leta 1993 dalje denarni dodatek, ki mu je bil nazadnje odobren za čas od 1.12.1999 do 31.5.2000 v višini 20.790,00 SIT mesečno. Na podlagi teh dejstev je sodišče zaključilo, da obsojenec ni pokazal niti najmanjše volje in skrbi za izpolnitev v posebnem pogoju določene obveznosti, saj bi lahko, kolikor bi imel interes povrniti dolg oškodovanki, del sredstev, ki jih redno mesečno prejema že sedmo leto, namenil za poravnavo obveznosti do oškodovanke in tako obročno plačal dolg.

Obsojencu je zato preklicalo pogojno obsodbo in izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen zapora.

V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica navaja, da si obsojenec ni mogel plačati pravne pomoči zagovornika in ni bil seznanjen, da lahko dolg povrne z obročnim odplačevanjem čeprav minimalnih zneskov, saj bi sicer to storil. Še manj je bil seznanjen s tem, da mora sam poizvedeti, kam naj oškodovanki nakaže denar ter s tem, da lahko pridobi te podatke z vpogledom v kazenski spis pri sodišču. Četudi vložnica glede zgornjih navedb kršitve zakona ne konkretizira, velja povedati, da ti očitki niso utemeljeni. Obsojencu je bil v rednem kazenskem postopku zagovornik postavljen po uradni dolžnosti. S postavljenim zagovornikom, odvetnikom I.D. iz C., se je obsojenec lahko posvetoval o vseh vprašanjih v zvezi s zadevnim kazenskim postopkom, tudi o tem, kako lahko izpolni obveznost, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi. Z obvezno formalno obrambo je bila tako obsojencu že ob izreku pogojne obsodbe zagotovljena pravna pomoč, ki jo je (po navedbah vložnice) potreboval, da bi (vsaj delno) izpolnil v posebnem pogoju določeno obveznost. V nadaljevanju zagovornica uveljavlja, da obsojenec tudi ni vedel, da lahko po 3. odstavku 12. člena ZKP zaprosi sodišče, da mu na stroške države postavi zagovornika, ker si ga sam glede na svoje gmotne razmere ne more zagotoviti. Glede na to da posebnega pogoja ni izpolnil in je bilo sodišče že v rednem postopku seznanjeno z njegovimi neugodnimi premoženjskimi razmerami, bi sodišče obsojenca o tej pravici moralo poučiti ter obsojencu v postopku za preklic pogojne obsodbe zagotoviti zagovornika, ki bi mu nudil strokovno pravno pomoč ob zaslišanju in mu svetoval, naj prosi za oprostitev obveznosti, določene s posebnim pogojem. Obsojenec ima šest razredov osnovne šole in je na socialni rob potisnjena oseba in tak sodišču svoje socialne stiske ni znal predstaviti. Zaradi svojih omejenih sposobnosti zoper izpodbijano sodbo tudi ni vložil pritožbe.

ZKP izrecno ne določa, da mora sodišče obdolženca poučiti o pravici do zagovornika siromašnih iz 3. odstavku 12. člena ZKP. Tudi Ustava sodišču te dolžnosti ne nalaga. Glede na to, da je obsojenec, kot je razvidno iz njegove obrambe, razumel pomen postopka za preklic pogojne obsodbe in sodišču natančno predstavil svoje socialno stanje kot razlog za neizpolnitev posebnega pogoja, sodišče obsojenca tudi po 14. členu ZKP (pomoč prava neuki stranki) ni bilo dolžno poučiti, da bi bilo koristno, da si vzame zagovornika, ter da mu lahko, kolikor si zaradi svojih gmotnih razmer formalne obrambe sam ne more privoščiti, na njegovo zahtevo sodišče po uradni dolžnosti postavi zagovornika, ki mu bo pomagal pri obrambi.

V obravnavani zadevi sodišče tudi ni bilo dolžno odločati o postavitvi zagovornika siromašnih, niti obdolžencu po uradni dolžnosti postaviti zagovornika. Kot že navedeno, obsojenec po pouku o pravici do zagovornika ni zahteval, da mu sodišče postavi zagovornika, ker si ga sam glede na svoje slabo finančno stanje ne more privoščiti, niti ni kako drugače zahteval formalne obrambe (ampak je izjavil, da se bo zagovarjal sam), takšna zahteva pa je po 3. odstavku 12. člena ZKP pogoj, da sodišče sploh lahko odloča o postavitvi zagovornika siromašnih (trenutno veljaven ZKP poleg navedenega pogoja zahteva tudi, da je postavitev zagovornika siromašnih v interesu pravičnosti - 1. odstavek 71. člena). Obsojencu torej pravica do formalne obrambe oziroma pravica do zagovornika siromašnih iz 3. odstavka 12. člena ZKP ni bila kršena.

V zahtevi zagovornica obširno opisuje obsojenčeve premoženjske razmere (3. točka zahteve), in sicer vsebinsko enako kot obsojenec v svojem zagovoru, pri čemer opisuje tudi poslabšanje obsojenčevih premoženjskih razmer po pravnomočnosti izpodbijane sodbe, kar je za vloženo izredno pravno sredstvo brezpredmetno. Navaja, da je sodišče pri odločanju o preklicu pogojne obsodbe očitno menilo, da je znesek 7.000,00 SIT tako majhen, da ga zmore plačati vsak. Glede na svoje premoženjske razmere obsojenec tega zneska ni zmogel plačati, tako da mu je bila zaradi posebnega pogoja, ki mu je bil določen v pogojni obsodbi, dejansko že z izrekom pogojne obsodbe izrečena kazen zapora. Kolikor pa je sodišče smatralo, da obsojenec zmore plačati dolg, pa bi ob pravilni uporabi določbe 54. člena KZ obsojencu moralo v mejah preizkusne dobe določiti nov rok za izpolnitev obveznosti in ga poučiti, da naj prične z obročnim odplačevanjem minimalnega mesečnega zneska. Lahko pa bi obsojencu glede na njegovo premoženjsko stanje posebni pogoj tudi odpustilo. Navaja tudi, da je 54. člen KZ sodišču pri odločanju o preklicu pogojne obsodbe nalagal upoštevanje zlasti tega, da je bilo zadevno kaznivo dejanje obsojenčev enkraten spodrsljaj, saj je bil obsojenec prvič obsojen, da po storitvi tega kaznivega dejanja ni prišel v navzkriž z zakonom ter da bo zaradi izvršitve kazni zapora ogrožena njegova eksistenca, ker bo izgubil stanovanje.

Kot prvo je potrebno povedati, da je bil v rednem kazenskem postopku za obsojenca uporabljen KZJ (spoznan je bil za krivega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZJ; pogojna obsodba mu je bila izrečena po 52. členu KZJ), zato zagovornica napačno uveljavlja kršitev določbe 54. člena Kazenskega zakonika namesto (sicer enake) določbe 56. člena KZJ.

Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz 2. odstavka 52. člena tega zakona, pa je ne izpolni v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno o zakonu (56. člen KZJ).

Postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen, 1. odstavek 507. člena ZKP) je namenjen preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj. Kolikor obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, pa tudi ugotavljanju vzroka neizpolnitve: ali zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti pravočasno ni zmogel izpolniti, ali pa zato, ker ima še naprej družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Pri odločitvi, katero izmed možnosti, ki jih za primer neizpolnitve posebnega pogoja predpisuje zakon (56. člen KZJ, 54. člen KZ), bo sprejelo, sodišče upošteva zgolj ugotovljen vzrok neizpolnitve. Trditve zagovornice, da bi moralo sodišče pri odločanju o preklicu pogojne obsojencu upoštevati tudi druge okoliščine na strani obsojenca, nimajo podlage v zakonu.

Zmotno je tudi stališče zagovornice, da bi sodišče obsojencu moralo v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali mu celo odpusti njeno izpolnitev. Glede na dejstva, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil in tudi ni pokazal interesa povrniti dolg oškodovanki, saj z oškodovanko ni stopil v stik in kljub sicer skromnim rednim mesečnim dohodkom v več kot letu dni ni niti dela prihodkov namenil poravnavi obveznosti do oškodovanke, je sodišče pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe. Kršitev 56. člena KZJ (oziroma 4. odstavka 506. člena ZKP) zato ni podana in je odločitev sodišča zakonita.

Z izvajanji, da je sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe napačno zaključilo, da je bil obsojenec glede na svoje premoženjsko stanje zmožen povrniti 7.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, izpodbija zagovornica pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede navedbe zagovornice, da je že ob izreku pogojne obsodbe posebni pogoj za obsojenca predstavljal nemogoč pogoj, pa gre povedati, da v rednem postopku obramba določitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi s pritožbo ni izpodbijala, obsojenec pa je na glavni obravnavi dne 22.5.1998 (listovna številka spisa 95) celo povedal, da bo oškodovanki delno (tretjino oziroma za en ček) povrnil škodo.

Kot obrazloženo, zagovorničina zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov (povprečnine), nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (98.a člen v zvezi z 4. odstavkom 95.člena ZKP).