Jedro

Če je v sklepu o odreditvi pripora navedeno, da utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, izhaja iz poročila policijske uprave o privedbi, iz kazenske ovadbe, iz opisa dejanja, iz uradnih zaznamkov in iz zapisnika o zasegu predmetov, je taka utemeljitev pomanjkljiva.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 9.6.2001 zoper obdolženega V.P. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave odredila pripor, ki teče od 7.6.2001 od 22.30 ure, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 11.6.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obd. V.P. dne 13.6.2001 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obdolženega V.P. takoj odpravi.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da izpodbijana sklepa v obrazložitvi v zadostnem obsegu navajata, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. V obeh sklepih tudi ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka poudarja, da zahteva ni utemeljena v tistem delu, ko vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato ocenjuje, da je zahteva zagovornika obd. V.P. za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme zoper njo odrediti pripor po 1. odstavku 201. člena ZKP, če je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka iste določbe in je odreditev pripora neogibno potrebna za varstvo ljudi ali potek kazenskega postopka.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov in podatkov je sodišče sprejelo sklep o obstoju utemeljenosti suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora. Tak očitek po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, čeprav se na to kršitev obdolženčev zagovornik v zahtevi izrečno ne sklicuje.

Preiskovalna sodnica je v razlogih sklepa navedla, da utemeljen sum, da je obdolženi V.P. storil očitano kaznivo dejanje, izhaja iz poročila o privedbi Policijske uprave M. - Urada kriminalistične policije, iz kazenske ovadbe, iz opisa dejanja, iz uradnih zaznamkov in iz zapisnika o zasegu predmetov. Taka utemeljitev je pomanjkljiva, kajti kazenska ovadba ni dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, opis kaznivega dejanja sam po sebi ne pove ničesar, pač pa je o tem sumu mogoče sklepati le na podlagi spisovnih dokazov in podatkov. Sklicevanje v prvostopenjskem sklepu na poročilo o privedbi in uradne zaznamke ter zapisnik o zasegu predmetov je tudi premalo določno.

Vendar pa je zunajobravnavni senat navedeno pomanjkljivost prvostopenjskega sklepa odpravil, ko je v razlogih zapisal, da utemeljen sum izhaja zlasti iz uradnih zaznamkov policistov, predvsem A.J., ki je spremljal vožnjo Ž.M. in V.P. od H. do naselja R., kjer so bili kasneje odkriti ilegalni prebežniki, kot tudi iz dejstva, da sta bila oba prijeta na relaciji v smeri proti hrvaški meji.

Sklepanje o utemeljenosti suma ne temelji zgolj na izjavah policistov, marveč tudi na dejstvu, da so bili ilegalni prebežniki tudi prijeti v poslopju, v katerega so se zatekli, ko naj bi izstopili iz vozil obeh obdolžencev.

Državni tožilec je na naroku o odreditvi pripora na podlagi 1. odstavka 204.a člena ZKP izjavil, da bo zahteval kazenski pregon zoper obdolženega V.P. za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ in od alternativno naštetih načinov izvršitve kaznivega dejanja obdolžencu očital, da je spravil čez mejo več oseb (v zahtevi za preiskavo je nato dodal očitek, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje tudi iz koristoljubnosti). Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge, iz katerih je razviden obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi V.P. storil tako kaznivo dejanje, kot ga je državni tožilec opredelil na naroku o odreditvi pripora. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Enako kršitev naj bi sodišče potrditvah zahteve storilo s tem, da v pravnomočnem sklepu sploh ni navedlo razlogov o tem, na podlagi česa je zaključilo, da obdolženi V.P. očitno pozna možnosti prehoda meje izven mejnega prehoda.

Sodišče je ocenilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec na območju S. ob D. iz Republike Hrvaške ilegalno, izven mejnega prehoda, čez državno mejo Republike Slovenije prepeljal državljane ZRJ, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop v našo državo. Že iz sklepanja, da je podan utemeljen sum, da so tujci, ki niso imeli predpisanega dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in da so mejo prestopili izven mejnega prehoda, jasno izhaja nadaljnji zaključek, da obdolženec, ki naj bi jih v takem kraju spravil preko meje, pozna možnosti prestopa meje izven mejnega prehoda. Zato ne drži, da o tem, za presojo obdolženčeve begosumnosti odločilnem dejstvu, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu razlogi niso navedeni.

Kolikor pa vložnik zahteve navaja, da okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, za tak sklep ne zadoščajo, pa izpodbija dokazno presojo in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona po 3.točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1.točko 1. odstavka 201. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik obd. V.P. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.