Jedro

Odrejenega pripora ni mogoče šteti kot objektivni razlog za neudeležbo v rehabilitacijskem programu, saj se je v situacijo, ko mu je bil odrejen pripor, storilec spravil sam tj. po lastni krivdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se storilčev zagovornik brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi izpostavlja, da se je storilec nemudoma po prejemu sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prijavil v ustrezen rehabilitacijski program, ki bi ga moral opraviti v juniju 2018, vendar mu je bila pred tem odvzeta prostost. Storilec v nasprotju s trditvami sodišča nikakor ni pričakoval, da mu bo odrejen dolgotrajni pripor, saj bi sicer zagotovo prenehal s svojim nelegalnim početjem. Prostost mu je bila odvzeta že 31. 5. 2018 in tako nikakor ni imel možnosti opraviti program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. Zagovornik meni, da je storilec upravičen, da se mu začasno ustavi pogoj oprave ustreznega rehabilitacijskega programa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bila storilcu s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 7. 5. 2018 naložena obveznost, da se v roku 4 mesecev od prejema sklepa udeleži dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. To obveznost bi moral storilec izpolniti do 15. 9. 2018, vendar je storilčev zagovornik z vlogo z dne 20. 6. 2018 obvestil sodišče, da je bila storilcu 31. 5. 2018 odvzeta prostost in da se od takrat dalje nahaja v priporu. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje glede na zatrjevane okoliščine storilcu omogočilo, da rehabilitacijski program opravi do poteka preizkusne dobe, ki je trajala do 15. 3. 2019 (tako je imel na voljo čas od 15. 5. 2018 do 15. 3. 2019). V izjavi na dopis sodišča z dne 18. 4. 2019, s katerim ga je sodišče prve stopnje pozvalo, da naj sporoči morebitne objektivne razloge, zaradi katerih ni opravil dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, se je storilec skliceval na pripor kot razlog, zaradi katerega ni mogel opraviti dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da odrejenega pripora ni mogoče šteti kot objektivni razlog za neudeležbo v rehabilitacijskem programu, saj se je v situacijo, ko mu je bil odrejen pripor, storilec spravil sam tj. po lastni krivdi. Pri tem je še izpostavilo, da bi storilec (kljub priporu) moral poskrbeti, da naložene obveznosti opravi znotraj roka, ki ga je določilo sodišče, in da bi lahko zgolj objektivni razlogi tj. razlogi, ki niso na strani storilca, lahko opravičili zamudo.

5. Storilec sicer na podaljševanje pripora ni mogel neposredno vplivati po tem, ko mu je bil odrejen, vendar se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da storilec ni pričakoval, da mu bo odrejen pripor, saj bi sicer zagotovo prenehal s svojim nelegalnim početjem. Glede na to, da je očitno na ravni utemeljenega suma izkazano, da je storilec izvršil kazniva dejanja, zaradi katerih mu je bil odrejen pripor, in glede na zatrjevanja v vlogi z dne 20. 6. 2018 (list. št. 47), da je storilec že bil predhodno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, bi vsekakor lahko in bi tudi moral pričakovati, da mu bo v primeru nadaljevanja s kriminalno dejavnostjo, lahko ponovno odvzeta prostost. Sicer pa pri zapisu v obrazložitvi, da naj bi storilec pričakoval, da mu bo določen dolgotrajen pripor, ne gre za ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo zagovornik označuje kot napačno, temveč povzetek iz vloge storilčevega prejšnjega zagovornika z dne 20. 6. 2018. Ni pa mogoče zanemariti niti dejstva, da storilec v predmetni zadevi ni izkazal, da bi si tekom trajanja pripora prizadeval doseči možnost udeležbe v rehabilitacijskem programu. Sodišče prve stopnje s poizvedbami pri Okrožnem sodišču v Celju z dopisi z dne 6. 8. 2018, 28. 9. 2018, 12. 11. 2018 in 3. 12. 2018 preverjalo možnost, da bi storilec opravil program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo in po prejemu odgovora Okrožnega sodišča v Celju z dne 12. 12. 2018 (list. št. 63), da je za organizacijo prestajanja pripora odgovoren direktor zavoda za prestajanje kazni in da sodišče ni pristojno odločati o tem, ali se lahko pripornik udeleži rehabilitacijskega programa, tudi storilčevega zagovornika pozivalo k predložitvi dokazil o tem, da storilec še vedno ne more opraviti rehabilitacijskega programa. Zagovornik je sicer predložil potrdila zavoda, da se storilec zaradi prestajanja pripora ne more udeležiti dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, iz katerih pa ni razvidno, da bi storilec direktorja zavoda sploh zaprosil za to možnost. Sicer pa je šteti odrejen pripor zoper storilca kot razlog, ki je nedvomno na njegovi strani in kot tak objektivno ne opravičuje neizpolnitve obveznosti udeležbe v rehabilitacijskem programu.

6. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenemu predlogu, da se storilcu začasno ustavi pogoj oprave ustreznega rehabilitacijskega programa, saj za tako rešitev ni zakonske podlage. Hkrati bi to pomenilo, da bi se storilcu omogočilo, da postavljen pogoj udeležbe v rehabilitacijskem programu izpolni po izteku preizkusne dobe, kar bi tudi posledično onemogočalo sprejem dokončne odločitve o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki jo mora sodišče sprejeti po izteku enoletnega obdobja od izteka preizkusne dobe.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer bodo prisilno izterjani, k plačilu pa bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.