Jedro

Pri toženi stranki je zaradi upada portfelja nelikvidnih naložb prenehala potreba po opravljanju dela v oddelku upravljanja problematičnih naložb in posledično prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu izkušenega referenta problematičnih naložb, ki ga je kot edini opravljal tožnik. Ker obsega del tega delovnega mesta ni bilo več za enega zaposlenega, je preostanek del razporedila na ostale zaposlene v službi za upravljanje problematičnih naložb. Tožena stranka za opravljanje dela, ki ga je opravljal tožnik ni zaposlila drugih delavcev. Glede na navedeno je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog po prvi alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer ekonomski in organizacijski, zaradi katerega je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnik opravljal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 10. 2018; da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas številka ... z dne 8. 6. 2017 še velja ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in tožniku omogočiti opravljanje del po tej pogodbi o zaposlitvi in tožniku za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oz. od prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo priznati plačo, dodatke na plačo z zapadlostjo vsakega posameznega mesečnega plačila, t.j. 5. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila, vse pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti povzročene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje odločbe sodišča I. stopnje do plačila (točka I izreka) in podredni tožbeni zahtevek v točki 2. zahtevka, da v primeru, da sodišče odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 odloči tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 26.181,36 EUR bruto v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila, vse pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka v roku 15 dni. Navaja, da so navedbe in predloženi dokazi tožene stranke pomanjkljivi in tako ni uspela dokazati obstoja poslovnega razloga. Zgolj pavšalna navajanja tožene stranke in njenih prič (predvsem A.A.) pa obstoja resnega objektivnega poslovnega razloga ne morejo dokazati. Sodišče prve stopnje je nepopolno in nepravilno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s pooblastilom za podpis oziroma izdajo redne odpovedi s strani B.B., sodba pa sploh ne vsebuje razlogov glede omejitev zastopanja A.A. Tožena stranka svojih pavšalnih navedb, da naj bi prišlo do znižanja portfelja in predvsem zmanjšanja števila velikih, kompleksnih insolvenčnih postopkov, del tožnikovega portfelja naj bi se prenesel na vodjo odseka, del tožnikovih nalog pa na ostale zaposlene v isti organizacijski enoti, ni dokazala. Iz listin, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je tožena stranka od 1. 1. 2018 do 16. 8. 2018 prejela poplačila v znesku 759.999,00 EUR, v letu pred tem pa 561.961.958,00 EUR. Tožnik je tudi dokazal, da je tožena stranka objavila interne razpise za delovna mesta že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi v septembru ter oktobru 2018, ni pa pojasnila, zakaj teh del ni ponudila tožniku. Sodba tudi nima razlogov glede tožnikovih navedb, da je obvezna sestavina splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest tudi opis del in nalog ter naziv delovnega mesta, saj je tožena stranka zgolj na pavšalni ravni trdila, da naj bi bila dela tožnika prenesena na druge delavce, na katere delavce in katera dela pa ni navedla. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ocenjevanje na odločitev ne vpliva, ker je bil tožnik edini zaposleni na tem delovnem mestu. Tožena stranka očitno ocenjevanja ni upoštevala. Sodišče pa je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, oziroma, ki jih uveljavlja tudi pritožba, t. j. kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in okoliščinah, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev sicer izrecno navaja le v zvezi z omejitvijo zastopanja A.A. Ta absolutna bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso podani razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih. Odločitev se da preizkusiti in je logična in razumljiva celota, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene. Iz točke 8 obrazložitve natančno izhajajo razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, zakaj je tožniku tožena stranka pogodbo o zaposlitvi podala po za to pooblaščeni osebi B.B. Za podpis redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jo je pooblastil prokurist A.A., ki je bil na dan podaje redne odpovedi odsoten.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu izkušenega referenta ... v organizacijski enoti odsek C., utemeljeno in po zakonsko določenem postopku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi v točki 11 povzetih izvedenih dokazov, je v točki 12 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki zaradi upada portfelja nelikvidnih naložb prenehala potreba po opravljanju dela v oddelku ... in posledično prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu izkušenega referenta ..., ki ga je kot edini opravljal tožnik. Ker obsega del tega delovnega mesta ni bilo več za enega zaposlenega, je preostanek del razporedila na ostale zaposlene v službi ... in sicer med tri delavce v odseku D. v odseku C., kar izhaja tako iz organigramov in organizacijske sheme v prilogi pod B 7, kot tudi iz pisnih izjav zaposlenih, ki so ta dela prevzeli, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v točki 13 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka za opravljanje dela, ki ga je opravljal tožnik ni zaposlila drugih delavcev, kar izhaja iz točke 14 obrazložitve.

8. Ker je bil tožnik edini zaposleni na delovnem mestu izkušeni referent ... v odseku C., toženi stranki ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za izbiro delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj izbire niti ni mogla opraviti. Zato ocena dela na tožnikovo izbiro nima vpliva.

9. V zvezi z razpisi za prosta delovna mesta pri toženi stranki in pritožbenimi očitki, zakaj teh delovnih mest ni ponudila tožniku, pa pritožbeno sodišče pripominja, da bi se tožnik lahko prijavil sam, bistveno pa je, da kot prosto delovno mesto ni bilo razpisano delovno mesto, za katerega je imel tožnik, pred odpovedjo, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je tako v točkah 16 in 17 obrazložitve, pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog po prvi alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) in sicer ekonomski in organizacijski, zaradi katerega je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnik opravljal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.