Jedro

Zmotno je stališče, da plačane akontacije ni treba valorizirati. Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je pogodbena obveznost druge toženke s plačilom prenehala.

Pri odgovoru na vprašanje, kdaj je zašla v dolžniško zamudo, ima posebno težo dejstvo, da je druga toženka subjekt, ki se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, zato mora pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Druga toženka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati da je bilo zaradi ugotovitve višine njene obveznosti potrebno posredovanje sodišča, ali da so pred izdelavo izvedenskega mnenja 31. 1. 2006 obstajale kakršnekoli ovire za plačilo zavarovalnine. Izhajajoč iz standarda dobrega strokovnjaka, Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi znesek svoje obveznosti lahko izračunala pred 1. 2. 2006 oziroma vsaj do vložitve tožbe 1. 6. 2004.

Izrek

Revizija druge tožene stranke se zavrže glede odločitve zoper 2. točko prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Reviziji druge tožene stranke zoper 1. točko prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da mora druga tožena stranka tožeči stranki plačati 41.640.58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2004 do plačila.

Sicer se revizija druge tožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki tožeči stranki plačati 10.159.350 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.224.308 SIT od 19. 11. 2003 do 7. 5. 2004, od 10.159.350 SIT od 1. 2. 2006 do plačila, od 1.286.440 SIT od 3. 11. 2003 do 10. 5. 2004, od 1.500.000 SIT od 18. 12. 2003 do 10. 5. 2004, od 83.593.000 SIT od 3. 11. 2003 do 10. 5.2004 in od 2.349.665 SIT od 3. 11. 2003 do 28. 10. 2005. Višji tožbeni zahtevek (glede zneska 37.400.768 SIT s pp in višjih zakonskih zamudnih obresti) je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 22.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2003, ki ga je tožeča stranka uveljavljala zoper prvo toženo stranko. Odločilo je še o pravdnih stroških. Glede škode na objektu je sledilo cenitvi izvedenca L. K., ki je po stroškovni metodi izračunal, da znaša škoda 27.271.851,84 SIT. Od tega zneska je odštelo valorizirano akontacijo plačane odškodnine in tožnikoma iz tega naslova prisodilo 10.159.350 SIT. Zahtevek za plačilo zavarovalnine za uničene premičnine in osebno garderobo je zavrnilo, ker je ugotovilo, da že plačana akontacija presega škodo, nastalo zaradi požara. Ocenilo je, da je bilo poškodovano le pohištvo in objektne tekstilije v mansardi, v pritličnem stanovanju pa ne. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo zavarovalnine zaradi uničenja tekstilnih zalog, saj je bil zavarovanec po zavarovalni pogodbi tožnik kot fizična oseba, zgorele zaloge pa so pripadale podjetju T. d.o.o., katerega direktor je tožnik.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožeče, prve in druge tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede druge tožene stranke spremenilo tako, da ji je naložilo, da mora, poleg že prisojenega zneska 42.394,21 EUR, tožeči stranki plačati še 6.495,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2003 ter zakonske zamudne obresti od 38.492,35 EUR od 24. 10. 2003 do 7. 5. 2004, od 5.368,21 EUR od 24. 10. 2003 do 10. 5. 2004, od 6.259,38 EUR od 24. 10. 2003 do 10. 5. 2004, od 348,82 EUR od 24. 10. 2003 do 10. 5. 2004 in od 9.804,97 EUR od 24. 10. 2003 do 28. 10. 2005; razveljavilo pa glede prve tožene stranke za znesek 48.889,75 EUR in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo glede začetka teka zamudnih obresti in valorizacije akontacije; drugi toženi stranki pa glede zavarovalnine v višini 753,63 EUR za škodo na dvorišču, ki ni bilo zavarovano.

3. Tožeča stranka in druga tožena stranka sta zoper izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije njeni reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je škoda zaradi požara nastala tudi na pohištvu in opremi v spodnjem stanovanju. Izvedenec K. A. svojega dela ni opravil tako, kot bi bilo treba, saj si objekta oziroma poškodovane opreme sploh ni prišel pogledat. V zvezi s tem, enako pa velja za osebno garderobo, sodba sodišča druge stopnje praktično nima razlogov. Res je, da so bile tekstilne zaloge morda last podjetja T. d.o.o., vendar je treba upoštevati okoliščine, v katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Zavarovalni zastopnik bi se moral pozanimati glede lastništva zalog – če bi si jih ogledal, bi ugotovil, da pripadajo podjetju, na kar bi moral kot strokovnjak opozoriti tožnika.

4. Druga tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije njeni reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni glede teka zakonskih zamudnih obresti, neupoštevanja revalorizacije plačane akontacije in upoštevanja plačila davka na dodano vrednost. Po njenem mnenju je zmotna odločitev, da tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti od 24. 10. 2003, to je od naslednjega dne po nastanku zavarovalnega primera. Sodišče druge stopnje bi moralo uporabiti določbo 943. člena Obligacijskega zakona (OZ), ne pa 165. člena OZ. V primerih, ko je za ugotovitev obstoja in obsega obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, rok za plačilo prične teči od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in višina škode. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da je bila ocena škode na objektu določena po cenah na dan 31. 1. 2006, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženki v zamudi s plačilom od 1. 2. 2006, pravilna. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je plačano akontacijo zavarovalnine treba valorizirati. Izvedenec gradbene stroke je pri oceni upošteval 8,5% davek na dodano vrednost, sodišče pa bi moralo ta znesek odšteti in pri končni odmeri zavarovalnine upoštevati oceno škode brez davka na dodano vrednost. 5. Vrhovno sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

6. Revizija tožeče stranke ni utemeljena. Revizija druge tožene stranke glede odločitve zoper 2. točko prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje ni dovoljena, v dovoljenem delu pa je delno utemeljena.

O reviziji tožeče stranke

7. Uvodoma je treba opozoriti, da nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bilo poškodovano le pohištvo in objektne tekstilije v mansardnem stanovanju, v spodnjem – pritličnem stanovanju pa ne (9. stran sodbe sodišča prve stopnje), ne more prerasti v uveljavljano postopkovno kršitev. Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je mogoče strniti v očitek tožeče stranke, da je sodišče zanemarilo okoliščine, v katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba in ki so zavarovalnemu zastopniku narekovale, da se pozanima glede lastništva zalog, je le navidezen in v svojem bistvu pomeni nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je kot del dejanske podlage sodbe sprejelo dejstvo, da je podatke o lastništvu tekstilnih zalog zavarovalnemu zastopniku druge tožene stranke posredoval sam tožnik, zavarovalni zastopnik pa se je nanje, ob dejstvu, da je tožnik sam nekaj časa opravljal tekstilno dejavnost, utemeljeno zanesel (tretji odstavek na 13. stani sodbe sodišča prve stopnje).

8. Zgrešeno je na več mestih ponovljeno revizijsko stališče, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima izrazito funkcionalen značaj in je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. V zvezi s tem je treba poudariti, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od stopnje standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je iz pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je v sodbi zavzelo stališče o bistvenih spornih vprašanjih, to je glede višine škode na stanovanjskih premičninah in osebni garderobi ter glede vprašanja, čigava last so bile tekstilne zaloge. Ker se je strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo novega izvedenca za notranjo opremo in lesarstvo (drugi odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), dodatni argumenti v tej smeri v sodbi sodišča druge stopnje niso bili potrebni.

9. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

O reviziji druge tožene stranke

10. Odločitev v 2. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov akontacije, ki jih je druga tožena stranka poravnala z zamudo. Tožnika torej v tem delu obresti, ki so postranska terjatev, uveljavljata kot samostojen zahtevek, zato je treba vrednost revizijsko spornega predmeta določiti po njihovi vrednosti. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker revizijsko sporna vrednost spornega predmeta očitno ne presega mejnega praga (sporen je začetek teka obresti od glavnice 38.492,35 EUR od 24. 10. 2003 do 18. 11. 2003, od glavnice 5.368,21 EUR od 24. 10. 2003 do 2. 11. 2003, od glavnice 6.259,38 EUR od 24. 10. 2003 do 17. 12. 2003, od glavnice 348,82 EUR od 24. 10. 2003 do 2. 12. 2003 in od glavnice 9.804,97 EUR od 24. 10. 2003 do 2. 11. 2003), je revizija druge tožene stranke v tem delu nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

11. Materialnopravno pravilna je odločitev, da je treba pri stroških sanacije objekta upoštevati davek na dodano vrednost. Ker se po 21. členu Splošnih pogojev za požarno zavarovanje Zavarovalnice ... škoda, ki jo pri poškodbi zavarovane stvari krije zavarovanje, obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali ob zaključku likvidacije primera, obračun zavarovalnine nedvomno obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. 12. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da plačane akontacije ni treba valorizirati. Izvedenec L. K. je škodo na objektu izračunal po cenah v času izdelave izvedenskega mnenja 31. 1. 2006. Ker ne gre za čisto denarno odškodninsko terjatev in odmera odškodnine po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene zavarovalnine, je treba po ustaljeni sodni praksi na enak način upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je pogodbena obveznost druge toženke s plačilom prenehala (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Razlika med ocenjeno škodo na objektu in že izplačano valorizirano vrednostjo znaša 41.640,58 EUR, kolikor mora druga toženka še plačati tožnikoma.

13. Pritrditi je treba drugi toženi stranki, da je sodišče druge stopnje v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti od glavnice spregledalo, da je bila zavarovalnina za škodo na objektu odmerjena po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja 31. 1. 2006. Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer, 2. koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine, 3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, in 4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Posebnih določb v zvezi z obveznostjo zavarovalnice, da izplača zavarovalnino, v splošnih pogojih druge tožene stranke ni, zato je treba uporabiti 943. člen OZ, ki določa, da mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primere nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti.

14. Pred izvedenskim mnenjem v pravdi (31. 1. 2006) sta bili izdelani dve izvedenski mnenji, prvo na iniciativo toženk in drugo na iniciativo tožnikov. Prvi izvedenec je škodo na objektu ocenil v višini 15.375.308,17 SIT (19. 11. 2003), kolikor sta toženki tožnikoma tudi poravnali kot nesporen del obveznosti. Drugi izvedenec je škodo ocenil v višini 34.080.648 SIT (24. 4. 2004). Glede na obseg škode v konkretnem zavarovalnem primeru ne more biti dvoma, da je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, kar pomeni, da je izhodišče za presojo, kdaj začne teči rok za izplačilo zavarovalnine, pravna podlaga iz drugega odstavka 943. člena OZ. Pri odgovoru na vprašanje, kdaj je druga toženka zašla v dolžniško zamudo, ima posebno težo dejstvo, da je druga toženka subjekt, ki se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, zato mora pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). S tem ko določba drugega odstavka relativizira rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 943. člena OZ, zavarovalnici nalaga trditveno breme za tista dejstva, ki utemeljujejo njen ugovor, da plačilo obveznosti ni bilo mogoče v roku iz prvega odstavka 943. člena OZ. Druga toženka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati da je bilo zaradi ugotovitve višine njene obveznosti potrebno posredovanje sodišča, ali da so pred izdelavo izvedenskega mnenja 31. 1. 2006 obstajale kakršnekoli ovire za plačilo zavarovalnine. Izhajajoč iz standarda dobrega strokovnjaka, Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi znesek svoje obveznosti lahko izračunala pred 1. 2. 2006 oziroma vsaj do vložitve tožbe 1. 6. 2004. Od izdelave izvedenskega mnenja L. B. 24. 4. 2004 do vložitve tožbe sta imeli pravdni stranki na razpolago dovolj časa za odpravo nejasnosti, pomanjkljivosti in medsebojnih razlik v do tedaj izdelanih mnenjih.

15. Ker je sodišče druge stopnje glede valorizacije izplačane akontacije in začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zavarovalnine za škodo na objektu zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji druge toženke delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Ker o zahtevku zoper prvo toženko še ni pravnomočno odločeno, se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).