Jedro

Ker je sodišče prve stopnje povsem nekritično verjelo obema policistoma, da ju je obtoženec sam povabil v svoj bivalni prostor in jima izročil obremenilen dokaz ter s tem nepopolno, če ne zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dovoljenosti uporabe tako pridobljenega dokaza, v drugem primeru pa sodbo oprlo na izpoved policista o tem, kaj mu je povedal osumljenec ob prijetju, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbo kazenskega postopka, zaradi česar je pritožbeno sodišče ugodilo obtoženčevi pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Izrek

Pritožbi obtoženca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ, kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč.

1 KZ in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamične kazni 8, 4 in 2 meseca zapora in mu nato izreklo enotno kazen 1 leta in 1 meseca zapora ter preizkusno dobo petih let. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu od 25.11.1998 do 9.3.1999, ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter mu v plačilo naložilo znesek pridobljene premoženjske koristi ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanega V.N..

Zoper takšno sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom za izrek višjih posamičnih in enotne kazni zapora ter obtoženec, ki je ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predlagal "ponovno pretehtanje in pravilno razsojo" te kazenske zadeve.

Višji državni tožilec v ... je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi državne tožilke in zavrnitev pritožbe obtoženca, na seji prisotna višja državna tožilka pa je predlagala ugoditev pritožbi obtoženca in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba obtoženca je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih ugotavlja, da glede kaznivih dejanj, opisanih pod tč. I, dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno, tako glede načina pridobitve obremenilnih dokazov, kakor tudi glede vsebine le-teh, glede kaznivih dejanj opisanih pod tč. II in III pa je ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka dejansko stanje prav tako ostalo nerazjasnjeno, v posledici česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Ob zanikanju obtoženca, da naj bi storil kaznivi dejanji na škodo V.N. in V.P., se je sodišče prve stopnje ob izreku obsodilne sodbe oprlo na najdene odtise obuval, pri tem pa ocenilo, da so bili primerjalni odtisi obtoženčevih obuval pridobljeni na zakonit način, ker naj bi obtoženec oba policista sam povabil v svoj bivalni prostor in jima ob tem obuvala izročil. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pa niso prepričljive in v zbranih podatkih nimajo dovolj opore. V nasprotju s trditvama obeh policistov je namreč obtoženec zanikal, da naj bi se prostovoljno javil na policijo in policista povabil v svoje prostore ter jima prostovoljno izročil vse tri pare obuval. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je verjetnejši njegov zagovor, delno podprt z izpovedbo njegove matere, predvsem pa z dejstvom, da se v kazenskem spisu ne nahaja kopija potrdila, katerega bi morala v smislu določila II. odst. 218. čl. ZKP obtožencu izstaviti oba policista ob vstopu v njegov bivalni prostor in v katerem bi morala navesti vzrok takšnega vstopa (da je tako želel imetnik prostora). Prav ta okoliščina pa je odločilnega pomena za presojo zakonitosti vstopa obeh policistov v prostor obtoženca in s tem tudi za presojo verodostojnosti dokaza, ki bi tako utegnil biti pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (nedotakljivost stanovanja).

Sklep o tem, ali je kakšno odločilno dejstvo dokazano ali ne, sodišče sprejme po tem, ko skrbno in vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi. Ne glede na vprašljivost zakonitosti pridobitve dokazov za obtožencu prvo očitani kaznivi dejanji v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, pa pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje kritičneje oceniti rezultate kriminalistično tehnične preiskave, saj doslej izvedeni dokazni postopek ne nudi dovolj osnove za nedvoumno dokazno oceno, da sporni odtisi obuvala znamke "Nike" pripadajo prav odtisu obuval, ki naj bi jih v času storitve obeh kaznivih dejanj nosil obtoženec. V kazenskem spisu se namreč nahajata zgolj uradna zaznamka o identifikaciji obuval (list 91 in 89), iz katerih je razvidno, da se sled obuvala in odtis levega obuvala znamke "Nike", skladata po obliki in velikosti osnovnega vzorca, prav tako pa sta identični tudi po nekaterih individualnih značilnostih. Takšna ugotovitev kriminalističnega tehnika pa navkljub zaključkom v uradnih zaznamkih, da obe sledi obuvala št. 1 in 6 pripadata odtisu spornega obuvala in navkljub enakima trditvama istega tehnika, danima preiskovalnemu sodniku in senatu na glavni obravnavi, ne more nuditi osnove za krivdorek. Čeprav je kot priča zaslišani G.V. na glavni obravnavi pojasnil, da identičnosti obuvala ni mogoče potrditi le na pogled, pač pa je potrebna strokovna analiza, le-ta ni bila opravljena in tudi doslej ni bilo pojasnjeno, katere so tiste individualne značilnosti, ki ločijo najdeni odtis od ostalih odtisov obuval enake znamke. Šele po tem, ko bodo takšne individualne značilnosti opredeljene ter jih bo mogoče tudi preizkusiti (v kolikor bo sodišče uspelo športne copate pridobiti), bo mogoče z dovolj visoko stopnjo zanesljivosti pritrditi izvedenemu dokazu, ali pa ga bo potrebno zavrniti.

Tudi glede kaznivih dejanj, storjenih na škodo F.S. obtoženec v svoji pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko po eni strani opozarja na različne ugotovitve o velikosti odprtine, skozi katero naj bi po razbitju stekla vstopil v notranjost, po drugi strani pa ob ponavljanju svojega zagovora zatrjuje, da v nobenem primeru ni vstopil v notranjost, niti takšnega namena ni imel. Iz sicer nesklepčnih opisov storitve obeh kaznivih dejanj (kar je posledica nepotrebne označitve enega od opisov ravnanja storilca z oznako "III"), izhaja, da naj bi obtoženec pri dejanju pod tč. 1 odstranil, pri dejanju pod tč. 2 pa začel odstranjevati lesene letvice na steklu dimenzije 40x110 cm, pri čemer pa je iz uradnega zaznamka z dne 19.5.1995 razvidno (spis I K 43/99 - list.št. 16), da naj bi storilec v drugem primeru razbil steklo dimenzije 20x150 cm (in ne 20x110 cm kot trdi pritožnik). V nasprotju z vsebino zagovora obtoženca je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec obe kaznivi dejanji smiselno priznal, saj jih je v resnici zanikal in ves čas trdil, da v kiosk ni vstopil, niti tega namena ni imel. Ko se je sodišče prve stopnje ob takšnem dejanskem zagovoru obtoženca in ob siceršnjem izostanku materialnih dokazov oprlo na izpovedi obeh zaslišanih policistov, predvsem policista R.B. o tem, kaj mu je tedanji osumljenec povedal v razgovoru ob prijetju glede storitve obeh kaznivih dejanj, je v tem delu sodbo oprlo na dokaz, na katerega se glede na določbo čl. 83 ZKP ne bi smelo opreti, zaradi česar je v tem delu podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi obtoženca, ki je utemeljeno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zaradi česar je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz navedenih razlogov tudi ni preizkušalo pritožbenih navedb okrožne državne tožilke, ki je vložila pritožbo zgolj zaradi odločbe o kazenski sankciji.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze ter ob bolj kritični in poglobljeni analizi najprej ugotoviti, ali so bili primerjalni odtisi obuval pridobljeni na zakonit način. Če bo lahko pritrdilno odgovorilo na to vprašanje, pa bo nato moralo ugotoviti, ali se odtisi stopal s kraja storitve obeh kaznivih dejanj dejansko ujemajo s primerjalnimi odtisi po obliki in velikosti in katere so tiste individualne značilnosti, ki primerjalne odtise uporabljenih športnih copat znamke "Nike" razmejujejo od drugih istovrstnih copat. Pri tem bo moralo tudi prepričljivo odgovoriti na vprašanje, ali so bili primerjalni odtisi v resnici napravljeni z obtoženčevimi športnimi copatami te znamke. V primeru negativnega odgovora glede zakonitosti uporabljenega ukrepa pa bo moralo sodišče prve stopnje enako kot za preostali kaznivi dejanji pred sprejetjem končne odločitve ob koncu dokaznega postopka izdati sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov v tistih primerih, ko bo ugotovilo, da gre za takšne dokaze (čl. 340/III ZKP).