Jedro

Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1182/2024-5 z dne 5. 7. 2024 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper sklep z dne 19. 7. 2023, s katerim mu je gradbeni inšpektor v okviru izvršbe za nedenarne obveznosti(1) s prisilitvijo izrekel denarno kazen v znesku 3.000,00 EUR, zagroženo s sklepom z dne 23. 3. 2018 (1. točka), določil rok za njeno plačilo (2. točka) in nov rok za izpolnitev obveznosti ter mu zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo (3. točka). Gradbeni inšpektor je s tem sklepom odločil tudi o stroških postopka (4. točka) in da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe (5. točka). Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

2.Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da se zatrjevana škoda ne nanaša na sporno pravno razmerje, ki je izrek denarne kazni. Tožnik z navedbami o tem, da je mejašu v zameno za soglasje v zvezi s postopkom legalizacije neskladne gradnje plačal 5.000,00 EUR odškodnine, da odstranjene izvedbe kletnega dela kot investitor zaradi svoje hude bolezni in invalidnosti ne bi mogel več ponovno postaviti in da bi se zaradi eventualno odstranjene izvedbe kletnega dela porušila tudi legalno zgrajena zidanica, ni izkazal, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta prizadela težko popravljiva škoda v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej zatrjuje, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe določno navedel vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, višino in obliko škode, ter da je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je ta škoda zanj težko popravljiva oziroma nenadomestljiva. Navaja, da zaradi svoje hude bolezni in invalidnosti ne bi mogel več izvesti odstranjene izvedbe kletnega dela kot investitor in da je šele po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe prejel odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje skupaj z izvedenskim mnenjem, iz katere izhaja, da je invalid in da je njegova pritožba utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba je utemeljena.

6.Začasna odredba je namenjena varstvu pravnega položaja tožnika pred posegom toženke, ki bi pomenil poslabšanje tega položaja, še preden bi o zakonitosti spornega posega presodilo sodišče v upravnem sporu. Prisilno izvrševanje obveznosti, ki jih je enostransko drugi naložila ena od strank v sodnem sporu, še preden je o zakonitosti take obveznosti in njene izvršitve pravnomočno odločilo sodišče, je po svojem bistvu poseg v zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave). Z možnostjo izdaje začasne odredbe se zato v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.(2) Izdaja začasne odredbe ne pomeni, da je z izpodbijanim upravnim aktom naložena obveznost prenehala, temveč da se bo lahko izvršila šele po pravnomočnem zaključku sodnega postopka v primeru, če tožnik v upravnem sporu ne bo uspešen.

7.Pogoje za izdajo začasne odredbe ureja 32. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Glede na to, da lahko sodišče na tej podlagi zadrži izvrševanje izpodbijanega akta, mora biti težko popravljiva škoda nujno v vzročni zvezi z njegovim učinkovanjem oziroma izvršitvijo.(3)

8.Temeljno stališče izpodbijanega sklepa je, da pritožnik ni izkazal, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda, ker med spornim pravnim razmerjem (izrekom denarne kazni v izvajanju prisilne izvršbe ukrepa gradbene inšpekcije) in škodljivimi posledicami, ki jih zatrjuje, ne obstaja neposredna zveza. Sodišče prve stopnje je to stališče utemeljilo z obrazložitvijo, da predlagana odložitev izterjave denarne kazni ni sredstvo za preprečitev zatrjevane škode.(4)

9.Pritožnik temu nasprotuje in v pritožbi (ki je povzeta v 3. točki obrazložitve tega sklepa) ponovno izpostavlja, kar je navajal že v predlogu za izdajo začasne odredbe. S tem dejansko trdi, da sporno pravno razmerje, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ni le izrek denarne kazni, ampak tudi rušenje kleti in da zato obstaja neposredna zveza z zatrjevanimi škodljivimi posledicami, to je z nezmožnostjo ponovne postavitve odstranjenega dela objekta. Po navedenem je Vrhovno sodišče moralo presoditi pravilnost tega pritožnikovega materialno pravnega stališča.

10.Sklep o denarni kazni, ki ga pritožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, je bil izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo. Cilj tega postopka je uresničitev odločbe (v njej naložene obveznosti o rušitvi nezakonite gradnje) in z njim javnega interesa, zaradi varstva katerega je bila inšpekcijska odločba izdana, pri čemer je sredstvo oziroma način te izvršbe denarna kazen, s katero se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi nje naknadno vendarle izpolnil to obveznost. Ker je torej prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni. Drugačno stališče bi po presoji Vrhovnega sodišča povzročilo, da sodno varstvo ne bi (več) moglo doseči svojega namena, saj bi bilo ireverzibilno rušenje kleti zaradi ravnanja, h kateremu sili sklep o denarni kazni, v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu nemogoče odpraviti.

11.Pritožnikove trditve, ki se nanašajo na zatrjevano škodo, tj. nezmožnost ponovne gradnje kletnega dela zaradi njegove hude bolezni in invalidnosti ter nevarnost porušenja legalno zgrajene zidanice, so tako po presoji Vrhovnega sodišča v vzročni zvezi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

12.Sodišče prve stopnje pa zaradi napačnega stališča o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, ki so v neposredni zvezi z izvršitvijo konkretnega izpodbijanega akta, ni presojalo pritožnikovih trditev o nastali oziroma grozeči škodi, ki bi lahko predstavljale upoštevno težko popravljivo škodo.

13.Vrhovno sodišče je zato pritožbi na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS- 1 ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V zvezi s ponovnim odločanjem Vrhovno sodišče opozarja na to, da mora sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, kar ima za posledico, da je treba dejstva, ki jih nasprotna stranka ni zanikala, ali jih je zanikala brez navajanja razlogov, šteti za priznana.(5)

K II. točki izreka

14.Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Z inšpekcijsko odločbo z dne 8. 4. 2013 je bila tožniku naložena odstranitev dodatne kleti pod kletjo zidanega objekta in odstranitev dodatne kleti v dveh etažah.

Op. št. (2)Tako Ustavno sodišče že v sklepu Up-106/02 z dne 25. 4. 2002. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2020 z dne 21. 5. 2020, I Up 215/2024 z dne 2. 9. 2024 in druge.

Op. št. (3)Na to v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča opozarja tudi sodišče prve stopnje.

Op. št. (4)Tj. da je pritožnik mejašu v zameno za soglasje v zvezi s postopkom legalizacije neskladne gradnje plačal 5.000,00 EUR odškodnine, da odstranjene izvedbe kletnega dela kot investitor zaradi svoje hude bolezni in invalidnosti ne bi mogel več ponovno postaviti in da bi se zaradi eventualno odstranjene izvedbe kletnega dela porušila tudi legalno zgrajena zidanica.

Op. št. (5)Sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022, 11. točka.

Zveza

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.