Jedro

Tožena stranka mora ugotoviti vse tiste subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki kažejo na to kako izpolnjuje kriterij, da v RS dejansko živi oziroma da neprekinjeno dejansko živi.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 12. 2002 in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Tožnika so pozvali na dopolnitev njegove vloge in je navedel, da je prišel v Republiko Slovenijo leta 1972 in se kasneje tudi zaposlil, od leta 1991 pa dela v tujini. Tožnik je bil tudi zaslišan in je povedal, da živi v izven zakonski skupnosti z AA in ima dva otroka, zaposlen je v Italiji, vendar zaradi družine prihaja vsak vikend v A. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo zaradi neizpolnjevanja pogoja neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje. Tožena stranka je tožnikovo vlogo obravnavala tudi na podlagi Zakona o tujcih. Pri tem tožena stranka navaja, da tožnik nima urejenega dovoljenja za začasno prebivanje in je njegovo vlogo zaradi neizpolnjevanja pogoja prebivanja zavrnilo.

Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna in da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in zaradi tega napačno uporabljen materialni predpis. Tožena stranka ni zaslišala prič, ki bi lahko potrdile, da tožnik neprekinjeno biva v Sloveniji, to pa potrjuje tudi dejstvo, da so člani njegove družine slovenski državljani in da so si na naslovu Cesta L 9 kupili stanovanje. Tožnik se je zaradi dela nahajal tudi v Italiji, vendar to ne spremeni dejstva, da je dejansko bival v Sloveniji. Z delom v Italiji je preživljal sebe in družino in tožnik navaja, da bi bilo očitno zanj bolje, da bi bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Navaja, da je ob osamosvojitvi in pred tem imel dovoljenje za stalno prebivanje in ne bi se smel njegov status poslabšati zgolj zaradi okoliščine, da si je našel delo v Italiji. Na dan 23. 12. 1990 je bil stalno prijavljen na območju Republike Slovenije. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni, podredno pa, da se odločba odpravi in vrne zadeva v novo odločanje, toženi strani pa naloži plačilo njegovih stroškov. Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker bi s plačilom bila bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja njegova družina.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni vložila, sodišču je predložila le upravni spis.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, v nadaljevanju: ZUSDDD). Med upravnim sporom pa je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03).

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik zaslišan dne 5. 12. 2002, ko je povedal, da je v Slovenijo prišel leta 1972 in da je bil junija 1991 v službi v Italiji, zaradi družine pa prihaja vsak vikend v A. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da so bili pridobljeni podatki evidence o nastanitvi občanov in o registru prebivalstva. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik navedel, da sedaj stanuje v A na naslovu Cesta L 9 in da je prej živel na naslovu R 37 a. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določilo 1. člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi pa tožena stranka ni ugotavljala ali je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. december 1990 oziroma ali je prebival na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji. Iz upravnega spisa izhaja, da so bili pridobljeni podatki o tožnikovem začasnem prebivališču, vendar iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju ne izhaja, da bi tožena stranka preverila podatke oziroma da bi tožnik navedel kako je imel urejeno prebivališče, saj navaja, da v Sloveniji živi že od leta 1972. V tožbi pa postavlja trditev, da je bil konec leta 1990 stalno prijavljen v Republiki Sloveniji.

V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka s ponovnim zaslišanjem tožnika in s pribavo uradnih podatkov ugotovi kako je imel tožnik urejen svoj status glede stalnega prebivališča. V kolikor pa bo tožena stranka v ponovljenem postopku morala ugotavljati ali tožnik od decembra 1990 oziroma junija 1991 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma dejansko neprekinjeno živi, pa mora pri tem ugotoviti vse tiste tožnikove subjektivne okoliščine, ki kažejo na to kako tožnik zadovoljuje svoje osnovne življenjske potrebe, ker bo lahko le tako ugotovila ali tožnik izpolnjuje tudi kriterij, da v Republiki Sloveniji dejansko živi oziroma da dejansko neprekinjeno živi. V zvezi s tem tožnik predlaga zaslišanje prič, ki jih bo morala tožena stranka, v kolikor bo potrebno, tudi zaslišati.

Na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo kot kontrola zakonitosti praviloma dokončnih upravnih aktov. Tožnik je postavil primarni in podrejeni zahtevek, vendar je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, zato na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in tako tožnik ni upravičen zahtevati povračila svojih stroškov postopka.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je pozvalo tožnika preko odvetnice, da predloži dokaze in listine, ki so navedene v 3. odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 70/00 in 93/01, v nadaljevanju: ZST). Tožnik svoji trditvi, da bi plačilo taks bistveno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja in s katerimi preživlja svojo družino ni predložil nobenih listin oziroma tudi ni sporočil sodišču zakaj listin, ki so navedene v 3. odstavku 13. člena ZST, ni mogel predložiti. Ker tožnik kljub pozivu ni predložil ustreznih dokazov in pomanjkanja le-teh ni pojasnil, sodišče ni moglo ugoditi predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena ZST.