Jedro

Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka 27. 3. 2019 podala tožniku, in da delovno razmerje tožnika pri toženki na podlagi te odpovedi ni prenehalo, ampak še vedno traja. Posledično je zavrnilo zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da dokazni postopek ni potrdil očitkov iz izredne odpovedi. Sodišče se ni opredelilo do dokazov, ki potrjujejo navedbe tožnika, da očitanih dejanj ni storil. V nasprotju z določbami ZDR-1 je sodišče širilo okoliščine in dejstva, iz katerih naj bi izhajala zakonitost odpovedi. Iz te ne izhaja očitek kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti iz prvega odstavka 236. člena KZ-1. Tožnik nasprotuje zaključkom sodišča glede tožnikovega razkrivanja poslovne skrivnosti A. A. in tretjim osebam za B. B. in C. C. Sodišče ne more s stopnjo velike verjetnosti zaključiti, da je bil tožnik tisti, ki naj bi posredoval podatke o odobritvi kredita D. D. (prej D.). Iz obrazložitve sodbe ne izhaja konkretni opis, iz katerega bi izhajali vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in tretjem odstavku 240. člena KZ-1. Predvsem sodišče ni obrazložilo naklepa. V točki 31 obrazložitve je navedlo, da je moral biti tožnik usklajen z drugimi bančniki, da je nedvomno moral vedeti, kdaj mora narediti posamezni izpis iz SISBON zato, da bo kredit točno določenemu kreditojemalcu odobren, nato pa je v nasprotju s tem v točki 35 zaključilo, da se bančniki med seboj niso poznali in vedeli, da delujejo usklajeno. Sodišče bi moralo ugotoviti naklep, tj. da je tožnik vedel, da je finančno stanje posameznega kreditojemalca ob sklenitvi kreditne pogodbe drugačno, kot je bilo v času, ko je kreditojemalec dal vlogo za kredit. Toženka bi morala dokazati, da se je tožnik zavedal spremenjene kreditne sposobnosti posameznih kreditojemalcev zaradi sklepanja kreditnih pogodb pri drugih finančnih institucijah. Poznanstvo z E. E. in A. A. ne dokazuje védenja tožnika, da naj bi kreditojemalci istočasno pridobivali kredite pri drugih bankah in hranilnicah. Ni dokaza, da bi tožnik v skopi komunikaciji z A. A. uporabljal šifre. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih konkretnih dokazov je prišlo do zaključka o obstoju dogovora, da bo tožnik odobril kredite petim kreditojemalcem. Nobena od prič ni potrdila obstoja dogovora, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik vedel, da bo posamezni kreditojemalec prejel kredite pri drugih bankah in hranilnicah oziroma da se bo kreditna sposobnost kreditojemalcev v času po vpogledu v sistem SISBON spremenila. Sodišče tudi ni obrazložilo, na kakšen način in kdaj naj bi tožnik zlorabil navedeni sistem pri posameznem kreditojemalcu. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka je tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu namestnik III direktorja poslovne enote, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). V odpovedi mu je v okviru sodelovanja pri pridobitvi in odobritvi kreditov petim poimensko navedenim kreditojemalcem očitala: - da je vedel za njihovo kreditno nesposobnost, ker so pridobili kredite pri drugih bankah, oziroma mu je bilo dejansko stanje poznano iz drugih virov; - da je zanemaril njene koristi s tem, ko je navidezno izpolnjeval obveznosti, tako da je kreditni komisiji in toženki prikril njihovo kreditno nesposobnost; - da je zlorabil sistem za izmenjavo podatkov o boniteti stranke med finančnimi institucijami (SISBON) in ustvaril lažen vtis kreditne sposobnosti; - da je povzročil tveganje, da krediti ne bodo vrnjeni in da bo toženki povzročena materialna škoda ter - da je za svoje sodelovanje prejel nagrado.

7. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, mora v odpovedi navesti okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj odpovednega razloga, torej na obstoj kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in na obstoj vseh znakov določenega kaznivega dejanja. Pri presoji zakonitosti takšne izredne odpovedi sodišče ugotavlja, ali je delodajalec v okviru dejanskih navedb v odpovedi navedel vse znake kaznivega dejanja, pri čemer ni odločilno, ali jih je navedel formalno oziroma izrecno, ampak ali je iz navedb mogoče sklepati na njihov obstoj (VIII Ips 185/2018). Ključno je torej, kako je delodajalec opisal okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog. Opisano mora omogočati sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani. Delodajalec lahko v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, ne more pa širiti obsega opredelitve dejanskih razlogov iz odpovedi oziroma delavcu poleg kršitev, ki v dejanskem opisu izhajajo iz izredne odpovedi, očitati še drugih dejanj. Tudi sodišče ne sme preseči tega opisa.

8. Dejanski opis očitane kršitve v zvezi s kreditojemalko B. B. se nanaša na sodelovanje tožnika v postopku vodenja postopka za odobritev kredita in sklenitve kreditne pogodbe v obdobju do 22. 2. 2018. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da v odpovedi ni očitka nedopustnega razkritja poslovne skrivnosti A. A. in tretjim osebam o tej kreditojemalki. Tudi toženka ni navedla dejanskih elementov kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti niti opisala okoliščin in dejstev, iz katerih bi dovolj jasno izhajali vsi znaki kaznivega dejanja Izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1).

9. Okvir in bistvo obravnavane izredne odpovedi je le v očitkih ravnanj z opisom, ki se nanaša na znake kaznivih dejanj Nedovoljenega sprejemanja daril, Zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in Goljufije. Zato je sodišče prve stopnje s presojo, da je tožniku mogoče očitati tudi kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, ki je ni v dejanskem opisu kršitev v izredni odpovedi, preseglo okvir odpovedi in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Na ta način je v sodnem postopku dopolnjevalo razloge odpovedi in ugotavljalo kršitev ter znake kaznivega dejanja, ki jih v odpovedi ni. Ker je pritožba v tem delu utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, ostale pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejanske zaključke sodišča o tožnikovem posredovanju podatkov A. A. oziroma tretji osebi o B. B. in C. C. (slednja ni navedena v odpovedi), niso pomembne za odločitev in zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

10. Toženka je na podlagi ugotovitve, da je tožnik kršil delovne obveznosti s tem, ko je prikril podatke o resnični kreditni sposobnosti petih kreditojemalcev, štela, da naj bi imela kršitve tudi vse znake kaznivega dejanja Zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači svoje pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo.

11. Pritožba izpostavlja zaključka sodišča, ki je najprej v točki 31 obrazložitve navedlo, da je moral biti tožnik usklajen z drugimi bančniki, nedvomno pa je moral vedeti, kdaj mora narediti posamezni izpis iz sistema SISBON zato, da bo kredit točno določenemu kreditojemalcu odobren, nato pa je v točki 35 navedlo, da se bančniki med seboj niso poznali in vedeli, da delujejo usklajeno. Res gre za nedoslednost v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki pa ni zelo pomembna, saj se sama po sebi ne dotika odločilnega vprašanja tega spora, ki je - ali je tožnik vedel za dejansko kreditno sposobnost kreditojemalcev zaradi istočasnega sklepanja kreditnih pogodb pri bankah in hranilnicah in jo toženki prikrival. 12. Tožnik utemeljeno nasprotuje sklepanju sodišča v točki 43 obrazložitve glede dogovora z F. F. in A. A., da bo poskrbel za odobritev kreditov kreditojemalcem G. G., H. H., I. I. in J. J., kljub njihovi kreditni nesposobnosti, in da je zlorabil sistem za izmenjavo podatkov o boniteti stranke med finančnimi inštitucijami (SISBON) tako, da je izpise izdelal na določen dan, pri tem pa izpisi niso prikazovali dejanske kreditne sposobnosti kreditojemalcev. Utemeljeno opozarja, da sodišče ne pojasni, na podlagi katerih konkretnih dokazov je obstajal dogovor, da bo tožnik poskrbel, da bo toženka štirim kreditojemalcem odobrila kredit, kljub njihovi kreditni nesposobnosti, in zlorabil sistem SISBON. Iz dokazne presoje sodišča sicer izhaja, da tožniku glede okoliščin, v katerih je potekalo istočasno pridobivanje kreditov pri bankah in hranilnicah, ne verjame, ker naj bi poznanstvo in komunikacijo po elektronski poti z F. F. in A. A. poskušal zatajiti, vendar sodba nima jasnih ugotovitev, ki bi neposredno kazale na nezakonito vpletenost tožnika pri odobritvah kreditov petim kreditodajalcem, na katere se nanaša odpoved. Sodišče se res ne opira na noben konkreten dokaz glede zaključka, da bo tožnik poskrbel za odobritev kreditov štirim kreditojemalcem kljub njihovi kreditni nesposobnosti. Prav tako ni razjasnjeno, ali je tožnik vedel, da naj bi navedeni kreditojemalci istočasno pridobivali kredite tudi pri drugih bankah. Sodišče torej ne pojasni tožnikove vloge pri zlorabi sistema SISBON in naklepnega prikrivanja podatkov pri oceni dejanske kreditne sposobnosti posameznih kreditojemalcev. Izpodbijana sodba v tem delu nima ustreznih razlogov - ni obrazložena tako, da bi omogočila ustrezen preizkus v smeri kršitve delovne obveznosti (z vsemi znaki kaznivega dejanja Zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in tretjem odstavku 240. člena KZ-1). To pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.

14. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 354. in 355. členom ZPP pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da sanira postopkovno kršitev neobrazloženosti sodbe, ki je take narave, da je pritožbeno sodišče, pristojno za presojo pravilnosti sodbe, samo ne more odpraviti, ter da v skladu z gornjimi napotili dopolni dejanske ugotovitve, potrebne za pravilno presojo zakonitosti izredne odpovedi, kar vse je večji sklop dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.