Jedro

Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da kot solastnica ni dolžna nositi nobenih stroškov v zvezi s skupno stvarjo – kotlovnico, čeprav jo za ogrevanje svojega stanovanja ne uporablja.

Tožeča stranka utemeljeno zahteva od tožene stranke plačilo fiksnih stroškov ogrevanja, torej tistih stroškov, ki jih je etažni lastnik dolžan nositi kot solastnik skupnih delov, med katere sodi tudi kotlovnica. Gre torej za stroške, ki nastanejo, da kotlovnica normalno deluje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 253,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 216957/2011 z dne 4. 1. 2012 delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 670,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku sodbe navedenih zneskov do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške 25,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 do plačila. V presežku, glede 1.463,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 22,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo (v obsodilnem delu) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče v postopku prekršilo določbo 286. člena ZPP, ker je dopustilo izvedbo dodatnih dokazov tožeče stranke, ter določbo 185. člena ZPP. Tožena stranka je že tekom postopka ugovarjala izvedbi dokaza s pridobitvijo dopolnilnega mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na fiksne stroške, zaradi prekluzije in nedovoljenosti naknadnega posredovanja dejstev in dokazov. Dokazni predlogi tožeče stranke, predloženi sodnemu izvedencu, so prepozni in bi jih moralo sodišče zavrniti, glede na določbe ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Tožeča stranka namreč ni vložila pravočasno v spis nobenega dokaza, niti ni pisno utemeljevala in specificirala fiksnih stroškov, niti ti ne izhajajo iz računov. Tožena stranka ni prejela računov za dimnikarske storitve in servisne stroške, ki jih je izvedenec navajal v mnenju. Tekom postopka je tudi ugovarjala aktivno legitimacijo tožnice za vtoževanje stroškov tretjih oseb. Tožnica tekom postopka ni zatrjevala in dokazala, da je stroške poravnavala iz lastnih sredstev. Ni se izkazala z odločbo o vpisu v register upravnikov. Toženka stroškov skupne kurilnice ni dolžna poravnati, saj storitev ne koristi, s plačilom teh stroškov bi bila tožnica neupravičeno obogatena. Da je toženka grelna telesa centralne kurjave odstranila, je potrdila tožnica sama in tudi izvedenec v svojem mnenju. Ostali etažni lastniki odločitvi toženke niso nikoli nasprotovali, kar med strankama niti ni sporno. Storitve odvoza smeti toženka ne koristi, saj ji je tožeča stranka koriščenje te storitve povsem onemogočila. Opozarja na dejstvo, da so za enega od etažnih lastnikov postavljene ustrezne posode za smeti in pravilno nameščene pred vhod stavbe, zato ne more vzdržati argument, da odvoz odpadkov ne bi bil mogoč, saj bi v tem primeru to veljalo tudi za zaklenjene zaboje. Tožnica ni toženke pred samo pravdo nikoli obvestila in ji dala pojasnila glede odvoza odpadkov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Prvi izpostavljeni pritožbeni očitek se nanaša na kršitev določbe 286. člena ZPP, s tem, ko je sodišče dopustilo izvedbo dokaza s pridobitvijo dopolnilnega mnenja izvedenca zaradi izračuna višine fiksnih stroškov ogrevanja. V tej povezavi se pritožnica sklicuje tudi na določbe ZPP, ki se nanašajo na postopek v sporih majhne vrednosti (členi 442 do 458). V tej zadevi je glede na vrednost spornega predmeta (2.115,12 EUR) sodišče postopek vodilo po pravilih rednega pravdnega postopka. Med postopkom pa je tožeča stranka dvakrat zmanjšala tožbeni zahtevek in sicer na glavnico 1.356,04 EUR, nato pa na 888,51 EUR. To pomeni, da bi se po določbi drugega odstavka 449. člena ZPP zaradi zmanjšanja tožbenega zahtevka postopek moral nadaljevati po določbah ZPP v sporih majhne vrednosti, vendar ob izpolnitvi nadaljnjega pogoja, da je tožena stranka v delni umik tožbe privolila oziroma se je njena privolitev domnevala (drugi odstavek 188. člena ZPP). S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni „pretvorilo“ postopka v tej zadevi iz rednega v postopek v sporih majhne vrednosti, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 449. člena ZPP, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pravila v postopkih v sporih majhne vrednosti so namreč odraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, pretvorba rednega postopka v SMV pa bi povzročila negativne posledice predvsem za toženo stranko (krajši pritožbeni rok in omejeni pritožbeni razlogi). Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na nedopustnost izvedbe dokaza s pridobitvijo dopolnilnega mnenja izvedenca, češ da naj bi bila v tem delu tožeča stranka že prekludirana. Pri izvedbi tega dokaza sodišče ni kršilo določbe 286. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč pravočasno v dokaz višine obveznosti plačila fiksnih stroškov ogrevanja predlagala postavitev izvedenca. Kot izhaja iz podatkov spisa, v tej zadevi postavljeni izvedenec strojne stroke v izvedenskem mnenju ni podal vseh zahtevanih odgovorov na postavljena vprašanja. Njegovo mnenje je bilo zato očitno pomanjkljivo, kar je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 254. člena ZPP pravilno odpravilo s tem, da je izvedencu naložilo izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje in njegova dopolnitev predstavljata celoto, zato je sklicevanje tožene stranke v pritožbi na nova dejstva in dokaze v dopolnitvi izvedenskega mnenja, neutemeljeno. Tožena stranka pa v pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja tudi ni konkretno izpodbijala ugotovljene višine fiksnih stroškov ogrevanja, niti ni predlagala dokaza s ponovno dopolnitvijo izvedenskega mnenja.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka upravnik stavbe na naslovu L., toženka pa etažna lastnica stanovanja v tem objektu. Medsebojne pravice in obveznosti upravnika in etažnih lastnikov so urejene skladno z določili Stanovanjskega zakona (SZ-1) v pogodbi o upravljanju z dne 14. 5. 2007. Toženka si je brez soglasja ostalih etažnih lastnikov uredila lastno ogrevanje stanovanja in izvedla popolni odklop od skupnega ogrevanja (radiatorji v stanovanju toženke so demontirani in odstranjeni, tudi cevni razvodi ne ogrevajo stanovanja, saj je dovod ogrevanja preprečen na hodniku etaže, na merilnem mestu toplote).

7. Gornje dejanske ugotovitve sodbe, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilne in zadostne, so podlaga za zaključek sodišča, da tožeča stranka utemeljeno zahteva od tožene stranke plačilo fiksnih stroškov ogrevanja, torej tistih stroškov, ki jih je etažni lastnik dolžan nositi kot solastnik skupnih delov, med katere sodi tudi kotlovnica. Gre torej za stroške, ki nastanejo, da kotlovnica normalno deluje. Obseg teh stroškov in njihovo višino je tožeča stranka dokazala z izvedeniškim mnenjem izvedenca strojne stroke, ki je izračunal višino fiksnih stroškov za sporno obdobje ob upoštevanju velikosti toženkinega stanovanja.

8. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi podlage ter višine stroškov ogrevanja, ki jih je toženka dolžna poravnati tožeči stranki, pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe SZ-1 in Stvarnopravnega zakonika, pa tudi določbe v spornem obdobju veljavnega Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 60/2009) ter Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (Ur. l. RS, št. 52/2005, 7/2010). Pritožba ponavlja trditve o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke, na katere pa je že pravilno odgovorilo prvostopenjsko sodišče in se na razloge sodbe v tem delu sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Neupoštevna je tudi pritožbena trditev, da tožnica tekom postopka ni dokazala, da je stroške poravnavala iz lastnih sredstev. Tožena stranka je takšen ugovor podala prepozno, torej v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Tožeča stranka je odločbo o vpisu v register upravnikov pravočasno navedla, zato je tudi v tej smeri pritožba neutemeljena. Tako se izkaže, da je v celoti neutemeljeno stališče tožene stranke, da kot solastnica ni dolžna nositi nobenih stroškov v zvezi s skupno stvarjo – kotlovnico, čeprav jo za ogrevanje svojega stanovanja ne uporablja. Takšno je tudi stališče pravne teorije in sodne prakse(1).

9. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o plačilu odvoza smeti. Tožnica je kot upravnica stavbe na podlagi pogodbe o upravljanju dolžna toženki zagotoviti med ostalim tudi odvoz odpadkov, tožena stranka pa je dolžna to storitev plačati. Sporno med strankama je, ali je tožnica omogočila toženki primerno mesto in način odlaganja odpadkov. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila toženki ponujena ustrezna možnost odlaganja odpadkov, vendar jo je neutemeljeno zavračala. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene, ki temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka toženki ponudila več ustreznih možnosti odvoza odpadkov, ker je bilo potrebno upoštevati, da tovornjak komunalnega podjetja zabojnikov ni mogel izprazniti na dvorišču objekta. Ker toženka v pritožbi le ponavlja trditve, ki jih je pravilno že zavrnilo prvostopenjsko sodišče in se sklicuje na zaklenjene zabojnike D., ki potrditvah tožeče stranke sami poskrbijo za odvoz kontejnerjev, ter na odsotnost s sestankov in obveščenost etažnih lastnikov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Povrniti pa mora pritožbene stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo in sicer nagrado 168,00 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, pavšal za poštne stroške 20,00 EUR, skupaj z DDV 253,76 EUR.

11. Pristojnost za sojenje v tej zadevi je prenesena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014. (1) Renato Vrenčur, O solastništvu ter možnosti odklopa od skupne kotlovnice, Podjetje in delo – 1996 in sodba VSM I Cp 32/2011 ter sodba VSL II Cp 861/2011.