Jedro

Utemeljen je ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo materialnopravne podlage za odločitev, da bi moral toženec pisno ugovarjati računom tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato brez utemeljene podlage štelo, da ni pomemben ugovor toženca, da je smetnjak oddaljen več kot 300 m od njegovega doma.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane njegov sklep o izvršbi, opr. št. 98/02119 z dne 1.12.1998 v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne izvršilne stroške v znesku 8.620,00 SIT in pravdne stroške v višini 24.178,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku osmih dni, pod izvršbo. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev oprlo na določbe Odloka o ravnanju (Ur.l. RS št. 66/96), v katerem je določeno, da izhaja obveznost sklepanja pogodbe za odvoz smeti in tudi plačevanje storitev. Opozarja na določbo 27. čl. ZOR po kateri lahko zainteresirana oseba zahteva, da se pogodba nemudoma sklene. Taka pogodba mora biti zavezancu predložena in v kolikor izhaja obveznost kontrahiranja jo je dolžan skleniti. Opozarja še na 1. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih. V Odloku je določeno, da morajo biti ekološki odtoki v strnjenem naselju oddaljeni manj kot 80 m in 300 m v razpršenih naseljih. Ker se predmetni smetnjak nahaja 360 m od toženčeve hiše, ker med strankama ni sporno, pomeni, da tožeča stranka krši določbe Odloka in ne vrši pravilnega servisa, za to pa izstavlja račune. Toženec smeti odvaža sam in ne koristi javnih smetnjakov. Sodišče ne pove, na katero določbo je oprlo odločitev, da bi moral toženec pisno ugovarjati zoper izstavljene račune. Tega dela odločitve sodišče ne obrazloži ampak navaja le, da je toženec ravnal proti predpisno. Sodba v tem delu nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka presojalo ob upoštevanju določb Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Krško (v nadaljevanju Odlok, Ur.l. RS št. 66/96). V Odloku ni predpisana obvezna sklenitev pogodbe za odvažanje smeti. Pritožba tožene stranke je v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je oprlo na določbe Odloka v katerem je določeno, da izhaja obveznost sklepanja pogodbe za odvoz smeti in seveda tudi za plačevanje storitev, nerazumljiva. Neutemeljeno se je tožena stranka sklicuje tudi na določbo 27. čl. ZOR. Pritožbenemu sodišču niso znane zakonske določbe, ki bi tožeči stranki nalagale sklenitev pogodbe za odvoz smeti. Brez podlage je tudi sklicevanje pritožbe na določbo 3. čl. Zakona o sodiščih. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo Odlok kot pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni ravnalo v nasprotju s citiranim členom Zakona o sodiščih. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Utemeljen je ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo materialnopravne podlage za odločitev, da bi moral toženec pisno ugovarjati računom tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato brez utemeljene podlage štelo, da ni pomemben ugovor toženca, da je smetnjak oddaljen več kot 300 m od njegovega doma. Po prepričanju pritožbenega sodišča obstaja plačilna obveznost toženca po 25. členu Odloka le v primeru, da tudi tožeča stranka izkaže, da je smeti odvažala na način, ki ga predpisuje Odlok. Ali je tožeča stranka obveznosti, ki jih zanjo določa Odlok, izpolnila pa v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno in bo potrebna dopolnitev dokaznega postopka (370. čl. ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali drži ugovor toženca, da je obstoječi smetnjak več kot 300 m oddaljen od njegovega doma. To dejstvo namreč med pravdnima strankama ni bilo ugotovljeno kot nesporno in je takšna pritožbena trditev brez podlage. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo sodišče prve stopnje, v primeru, če bo po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, moralo upoštevati, da so v odločitvi o tem, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, obseženi tudi izvršilni stroški in ponovno odločitev o njih ni mogoča. Pri ponovni odločitvi bo potrebno odpraviti pomanjkljivost pri odločitvi o zamudnih obrestih od pravdnih stroškov in upoštevati tožbeni zahtevek na list. št. 28 spisa ter odločiti od kdaj do kdaj tečeje zamudne obresti. To velja, kot je bilo že poudarjeno, samo v primeru, če bo tožbenemu zahtevku ponovno ugodeno.