Jedro

Protispisnost pomeni, da sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je D. Đ. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po določitvi kazni tri leta in šest mesecev zapora za vsako kaznivo dejanje je sodišče izreklo enotno kazen šest let zapora. Obdolženi je dolžan povrniti škodo oškodovancem, sodišče mu je odvzelo premoženjsko korist v višini 3.107 evrov in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. in 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Razlogom sodbe sodišča druge stopnje očita protispisnost, ki naj bi bila podana v nekaterih navedbah višjega sodišča. Po mnenju vložnice je sodišče sodbo oprlo na dokaze, na katere je ne bi smelo opreti, saj skladnosti med sledmi ter vzorcem DNK in prstnim odtisom ne dosegajo minimalnih standardov, ki jih postavlja Sklep Sveta 2008/616/PNZ z dne 23. junij 2008 o izvajanju Sklepa 2008/615/PNZ o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu (v nadaljevanju Sklep 2008/616/PNZ). Zahteva uveljavlja kršitev prvega in drugega odstavka 49. člena KZ-1, ker pri odmeri kazni sodišče ni ustrezno upoštevalo vseh okoliščin in je obsojencu izreklo višjo kazen kot drugim storilcem podobnih kaznivih dejanj. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Navaja, da po vsebini ne gre za očitek bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč za drugačno oceno dokazov in nestrinjanje obrambe z dokazno oceno sodišča, kar predstavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja glede očitane kršitve kazenskega zakona pri odločanju o kazni. Sodišče ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu in ni storilo kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP. Z očitkom, da sodišče ni postavilo izvedenca forenzične stroke, zagovornica uveljavlja kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana, saj zavrnitev dokaznega predloga ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik ima dolžnost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji ter konkretizira tako, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki tvorijo kršitev in na podlagi katerih je na tej stopnji odločanja mogoče presoditi, ali je kršitev podana ali ne (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Pavšalne navedbe o kršitvah zakona in pravic obdolženca, brez konkretnih očitkov glede ravnanja sodišča, ne izpolnjujejo teh zahtev. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo nekonkretiziranih navedb zahteve, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca forenzične stroke, kot je predlagala obramba; da je stališče izpodbijane sodbe v nasprotju z načeli poštene obravnave po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah; da je podana kršitev 22. in 14. člena Ustave Republike Slovenije; ter da je odločitev o premoženjsko pravnih zahtevkih nezakonita, ker sodba ni podala niti približne ocene, kolikšen naj bi bil prispevek obdolženca k nastanku škode.

6. Zagovornica na več mestih v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bile protispisne navedbe višjega sodišča, da bi lahko obsojenec nabavil nov, enak pulover; da je bilo na puloverju ugotovljenih 11 genetskih označevalcev in 5 dodatnih; da je bila na lepilnem traku biološka sled DNK, ki pripada obsojencu; da je iz videoposnetkov nadzornih kamer vidno, da je eden od storilcev, ki je podoben obsojencu, med ropom izgubil očala; ter da ugotovljenih 10 morfoloških skladnosti ne vnaša dvoma v zaključek prvostopenjske sodbe. Uveljavljana kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Protispisnost pomeni, da sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev.

7. Ta kršitev ni podana, kadar sodišče v okviru ocene zagovora poda pripombo, ki se ne nanaša na listino v spisu (v obravnavanem primeru navedba višjega sodišča, da bi lahko obdolženec pred ropom nabavil nov, enak pulover kot tisti, ki naj bi mu bil pred tem odtujen) ali kadar gre za oceno dokaza (da ugotovljenih 10 morfoloških skladnosti ne vnaša dvom v zaključek prvostopenjske sodbe) oziroma ugotavljanje odločilnih dejstev na podlagi izvedenih dokazov - kot v konkretnem primeru ugotovitev sodišča, da je storilec na slikah podoben obsojencu. Zaključek, da je en od storilcev med ropom izgubil očala, je sodišče izpeljalo iz ugotovitve, da na prvih posnetkih en od storilcev nosi očala, ki so bila kasneje najdena na kraju kaznivega dejanja, medtem ko je na kasnejših posnetkih ta storilec brez očal. Tudi ostale v zahtevi izpostavljene navedbe višjega sodišča niso v nasprotju z vsebino listinskih dokazov. Da so preiskovalci v biološki sledi, najdeni na puloverju, določili 11 genetskih označevalcev in 5 dodatnih, je navedeno v tabeli v poročilu o preiskavi z dne 13. 7. 2011 (list. št. 78). V poročilu o preiskavi z dne 4. 1. 2012 pa je navedeno, da se aleli v mešani sledi, najdeni na lepilnem traku, pojavljajo tudi pri „prvem neznanem moškem,“ ki je bil kasneje identificiran kot obsojenec.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnice podana, ker podobnosti med sledmi, najdenimi na krajih kaznivih dejanj, in vzorcem, odvzetim obsojencu, ne dosegajo minimalnih standardov, določenih v Sklepu 2008/616/PNZ. S tem v zvezi zagovornica trdi, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne sme opirati, pri čemer ne pojasni, katere pravice naj bi bile obdolžencu kršene ob pridobitvi dokazov zoper njega, in ne navede določb ZKP, ki prepovedujejo uporabo dokazov, na katere je sodišče oprlo obsodbo. Sodišče prve stopnje je na strani 5 sodbe pravilno pojasnilo, da se sklep, na katerega se sklicuje zagovornica, nanaša na avtomatizirano izmenjavo podatkov o DNK profilih in drugih bioloških sledeh, kar v konkretnem postopku sploh ni bilo uporabljeno. Ta sklep ne postavlja formalnega dokaznega pravila v nacionalnih kazenskih postopkih, temveč ureja postopke avtomatizirane izmenjave podatkov med državami članicami. V slovenskem kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar med drugim pomeni, da ne obstajajo formalna dokazna pravila, temveč sodišče po prostem preudarku oceni dokazno vrednost vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V konkretnem postopku je sodišče dokazno ocenilo posamezna poročila o preiskavah bioloških sledi in vzorcev, odvzetih obdolžencu, in se tudi z zaslišanjem strokovnjakov, ki so opravili preiskave, prepričalo, da so bile le-te opravljane skladno s pravili stroke. Ker je dokaze ocenilo kot prepričljive, je nanje upravičeno oprlo svoje zaključke glede obstoja odločilnih dejstev.

9. V zvezi z navedbami vložnice glede višine kazni je treba pojasniti, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo o kazenski sankciji mogoče vložiti le z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Tega vložnica ne zatrjuje, višine in primernosti izrečene kazni pa ne more uspešno izpodbijati, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP.

10. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Zato ni presojalo navedb, s katerimi zagovornica podajo svojo oceno dokazov in nasprotuje dokaznim zaključkom pravnomočne sodbe.

C.

11. Ker kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, Vrhovno sodišče ni ugotovilo, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega D. Đ. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Upoštevaje njegovo premoženjsko stanje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).