Jedro

Pritožnik je nastopal kot oseba, ki se je zavezala vrniti posojilo. Ni namreč videti drugega razloga, zaradi katerega bi tožnik zahteval toženčev sopodpis posojilne pogodbe in njegovo pogojevanje izročitve denarnega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, da je toženec dolžan tožniku plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 solidarno z obveznostjo A. A. po delni zamudni sodbi z dne 8. 4. 2019, izdani v tej zadevi (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 1.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper I. točko izreka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V sodbi je pravilno ugotovljeno, da je skupaj z A. A. podpisal in sklenil posojilno pogodbo, a vztraja, da je sodeloval le pri dogovorih s tožnikom, ker ga je osebno poznal. Pogodbo je sopodpisal na tožnikovo željo in kot uslugo A. A. Denar, dan kot posojilo, je prejel izključno B. B. Med postopkom je bilo napačno ugotovljeno, da je A. A. umrl. Umrl je njegov oče z istim imenom in priimkom.

Dne 14. 1. 2020 se mu je A. A. oglasil na klic in sporočil, da v Nemčiji vozi kamion, da je tam zdravstveno zavarovan in da je dosegljiv na telefonski številki.

Toženec predlaga, naj sodišče ponovno prouči zadevo, zasliši vse pravdne stranke, predvsem pa A. A. Izkazalo se bo, da znesek posojila dolguje B. B. in da kljub podpisu posojilne pogodbe ni solidarno odgovoren za nastanek dolga.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pritožnika ni zaslišalo, ker ni prišel na narok in svojega izostanka ni opravičil. Prav tako ni sporočil podatkov, kamor naj bi sodišče vabilo A. A. Z opustitvijo zaslišanja tožnika in A. A. zato ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

6. Za odločitev o tožbi zoper pritožnika ni pomembno, kako je sodišče postopalo po tožbi zoper (prvotno drugo toženega) A. A. 7. Ugotovitev, da je toženec skupaj z A. A. sklenil s tožnikom posojilno pogodbo, ima prepričljivo podlago v zapisu posojilne pogodbe, ki jo je toženec podpisal kot posojilojemalec, in tožnikovi izpovedbi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo pritožnikovo trditev, da je pogodbo podpisal le kot uslugo B. B., ker ta sicer posojila ne bi dobil. Ta trditev življenjsko prepričljivo potrjuje tožbeno trditev in zapis v posojilni pogodbi, da je pritožnik nastopal kot oseba, ki se je zavezala vrniti posojilo. Ni namreč videti drugega razloga, zaradi katerega bi tožnik zahteval toženčev sopodpis posojilne pogodbe in njegovo pogojevanje izročitve denarnega zneska. Odnos med tožencem in B. B. (kateri so bili razlogi za toženčev sopodpis posojilne pogodbe in kdo je prejel posojeni denarni znesek) je sodišče pravilno opredelilo kot nepomemben za odločitev. Bistveno je, da je podpisal posojilno pogodbo. S podpisom se je (skupaj z A. A.) zavezal, da bo posojeni denarni znesek vrnil. 9. Ker niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).