Jedro

Prepozen je ugovor krajevne pristojnosti, če se je toženec pismenima vlogama že spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem ugovarjal krajevni pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 97/240 z dne 25.4.1997 v 1. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki od glavnice 9.800,00 SIT zamudne obresti od 30.4.1994 do 15.12.1994. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v delu, s katerim je z navedenim sklepom o izvršbi v 1. in 3. točki izreka naloženo toženi stranki plačati tožeči stranki znesek 9.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.12.1994 dalje in izvršilne stroške v višini 10.759,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.4.1997 dalje ter povrniti tožeči stranki njene nadaljne pravdne stroške v višini 30.395,00 SIT. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z opr. št. Ig 97/240 dne 25.4.1997 v 1. in 3. točki izreka, s katerim je naloženo toženi stranki plačati tožeči stranki znesek 9.800,00 SIT spp in izvršilne stroške v višini 10.759,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene nadalnje pravdne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni bilo krajevno pristojno za odločanje o zadevi, kar je izrecno ugovarjala v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka je dejansko odstopila od pogodbe in so drugačni zaključki sodišča prve stopnje zmotni, saj ni upoštevalo načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Pogodbeni pogoji so prestrogi in nepravični zaradi česar jih sodišče ne bi smelo uporabiti. Po oceni pritožnika vtoževana obveznost zastarana. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o zadevi odločalo krajevno pristojno sodišče. ZPP/77 določa v 1. odst. 20. člena, da se lahko sodišče na ugovor toženca izreče za krajevno nepristojno, če je bil vložen najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa dokler se toženec ni spustil v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Iz spisa izhaja, da se je toženec še predno je podal ugovor krajevne pristojnosti že spustil v obravnavanje glavne stvari. Toženec je že v predhodnem izvršilnem postopku podal ugovor, v katerem pa ni hkrati ugovarjal krajevni pristojnosti. Prav tako ni tega ugovora podal v pripravljalni vlogi z dne 24.2.1999. Podal ga je šele na naroku dne 2.3.1999, kar pa je prepozno, saj se je z obema navedenima vlogama že spustil v obravnavanje glavne stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženo stranko obsodilo plačati glavnico. Pravilno se je sklicevalo na splošne prodajne in plačilne pogoje odtisnjene na hrbtni strani naročilnice, na podlagi katere sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo. Stališče tožene stranke, da so navedeni pogoji v nasprotju z splošnimi načeli obligacijskih razmerij ne drži. Tožena stranka je imela možnost se z njimi seznaniti že pred samo sklenitvijo pogodbe, zato bi lahko sklenitev pogodbe odklonila, če bi res pogoje štela za nepravično stroge. Pritožbena trditve o tem, da je vtoževana terjatev zastarana pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj predstavlja nedovoljeno novoto po določbi 496.a člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zato in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 je pritožbo zavrnilo v obsegu, ki se nanaša na glavnico vtoževanega računa. Pritožba je deloma utemeljena v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Čeprav je bilo dogovorjeno predplačilo za naročeno knjigo, pa je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom šele potem, ko ji je tožeča stranka dejansko poskusila knjigo vročiti, kar pa je bilo 16.12.1994. Takšen zaključek izhaja iz 1. odst. 26. člena Zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS, št. 21/1977), ki je veljal v času sklenitve pogodbe, iz katere izhaja vtoževana obveznost. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in spremenila izpodbijano sodbo, tako, kot izhaja iz izreka sodbe (4. točka 373. člena ZPP/77). Tožena stranka s pritožbo glede glavnega zahtevka ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77). Pritožbeni uspeh glede zamudnih obresti se namreč ne upošteva pa določbi 2. odst. 35. člena ZPP/77.