Jedro

Besedo „moratorij“, kot jo uporablja 13. črtica 1. odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije, si je treba razložiti kot rok med izplačilom celotnega kredita in začetkom vračanja kredita, točneje kot obdobje med izplačilom še zadnjega obroka kredita v korist kreditojemalcu in prvim delnim zneskom odplačila (prvim obrokom), ki ga plača kreditojemalec kreditodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 312.225,00 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 naprej do plačila v 15 dneh od prejema te sodbe.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka v višini 5.974,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila denarne kazni predolgega „moratorija“, dogovorjenega v kreditni pogodbi.

2. Tožeča stranka je Republika Slovenija. Tožena stranka je banka. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila Pogodbo o jamstvu štev. 5026024-2-4. Z njo je tožeča stranka jamčila za oba kredita, ki ju je dala tožena stranka v korist C. d.d. 3. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila tudi Pogodbo o jamstvu štev. 5026024-6-7. Z njo je tožeča stranka jamčila za kredi, ki ga je dala tožena stranka v korist A. d .o.o. 4. Obe pogodbi sta za primer kršitve predvidevali enake pravne posledice in sicer v 21. členu. Dogovorjeno je bilo, da je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 5 % glavnice kredita, kolikor je ta bila zavarovan z jamstvom tožeče stranke. Nadalje je bilo še dogovorjeno, da bi moral kreditodajalec (tožena stranka) plačati pogodbeno kazen v 5 delovnih dneh od prejema zahteve banke X. 5. Tožena stranka je s C. d. d. sklenila 18. 8. 2009 kreditno pogodbo, s katero je posodila 12.590.000,00 €. Dogovorjeno je bilo, da bo lahko kreditojemalec dobil izplačano glavnico do 30. 9. 2009. Dogovorjeno je bilo vračilo v 8 trimesečnih zaporednih delnih zneskih (obrokih) vsakega 17. v mesecu, prvič 17. 11. 2010, zadnjič pa 17. 8. 2012. S pogodbo o spremembi pogodbe („Aneks št. 2“) je bila kreditna pogodba spremenjena tako, da je bil C. d.d. dolžan plačati prvi obrok šele 17. 5. 2011. 6. Z istim kreditojemalcem je tožena stranka 18. 8. 2009 sklenila še eno kreditno pogodbo, s katero je tožeča stranka posodila še 5.400.00,00 €. Dogovorjeno je bilo, da bo lahko kreditojemalec dobil izplačano glavnico do 30. 9. 2009. S pogodbo o spremembi pogodbe („Aneks št. 1) je bilo dogovorjeno, da bo kreditojemalec dolžan povrniti kredit v 6 trimesečnih obrokih. Prvi obrok naj bi zapadel v plačilo 30. 11. 2010, zadnji pa 30. 8. 2012. 7. Z A. d. o. o. je tožena stranka 16. 12. 2009 sklenila kreditno pogodbo glede glavice v višini 800.000,00 €. Kredit je bil izplačan 21. 12. 2009. Dogovorjeno je bilo mesečno odplačevanje v 18 obrokih. Prvi naj bi zapadel v plačilo 15. 7. 2011, zadnji pa 20. 12. 2012. 8. Za vse tri kreditne pogodbe tožene stranke je dala poroštvo tožeča stranka.

9. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku menila, da je moratorij začel teči z dnem sklenitve kreditne pogodbe. Menila je, da je bil moratorij pri vseh treh kreditnih pogodbah prekoračen. Zaradi tega naj bi bila upravičena do pogodbene kazni v skupni višini 312.225,00 € in do zakonskih zamudnih obresti.

10. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 314.225,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da je priča A. A. zgolj potrdila, da bi tožena stranka lahko štela moratorij od dneva podpisa pogodbe. Tožeča stranka v nadaljevanju meni, da naj ne bi bilo mogoče na temelju jezikovne razlage besedila Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (v nadaljevanju: UI) določiti začetka teka 18 mesečnega moratorija. V nadaljevanju podaja svoje pravno mnenje, po katerem bi se morala razlagati UI po svojem namenu in pri tem omenja tudi bullet kredite. Omejevalna razlaga naj bi bila potrebna tudi zaradi tega, da bi se ne kršilo sporočilo Komisije o Začasnem okviru Skupnosti za ukrepe državnih pomoči v podporo dostopu do financiranja ob trenutni finančni in gospodarski krizi (Ur. l. EU, št. C 16 z dne 22. 1. 2009). Končno navaja pritožba še, da je bil moratorij kršen v vsakem primeru.

12. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pravnim stališčem tožeče stranke. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

13. Pritožba je utemeljena v pretežnem delu. Kolikor je pritožbi ugodilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo na temelju 358. člena ZPP; v preostanku jo je na temelju 343. člena ZPP zavrnilo.

I. RAZLOGI

14. Pritožbeno sodišče bo najprej povzelo bistvene predpise, zaradi katerih so sklepali pogodbe tožeča in tožena stranka na eni strani, in tožena stranka in C. d.d. ter A. d.o.o. na drugi strani.

15. Tožeča stranka (Republika Slovenija) je sprejela Zakon o jamstveni shemi (ZJShemRS). Z njim je dala sicer banki X upravičenje, da v imenu in za račun tožeče stranke opravlja vse posle v zvezi z jamstvi.

16. Na temelju ZJShemRS je RS dala jamstva bankam, ki so dajala kredite tretjim osebam. Jamstva so bila dana s pogodbami, ki jih je banka X sklepala z bankami. Banke so potem sklenile kreditne pogodbe s kreditojemalci. Namen jamstev je bil jasen: pomagati gospodarstvu, ki se je znašlo v težavah zaradi svetovne gospodarske in finančne krize.

17. 3. odstavek 17.a člena ZJShemRS je določal, da se v pogodbi o jamstvu določijo kršitve zakona, uredbe ali pogodbe, zaradi katerih je banka dolžna plačati na račun Republike Slovenije pogodbeno kazen, ki ne sme biti nižja od 5% odobrene in potrjene glavnice kredita, zavarovanega z jamstvom po tem zakonu. ZJShemRS je torej predvideval, da mora banka kreditodajalka plačati pogodbeno kazen, če s tretjim sklene kreditno pogodbo v nasprotju z pogodbo o jamstvu. Tožeča stranka je očitala toženi stranki, da je kršila določbo o „moratoriju“ in je zato od nje zahtevala pogodbeno kazen. Pravni temelj za zahtevek za plačilo kazni je imela v obeh Pogodbah o jamstvu.

18. Moratorij ni izraz, katerega pomen bi bil v zasebnem pravu opredeljen jasno. Sicer pa se v zasebnem pravu skoraj ne uporablja, pogosteje se uporablja za opis kreditnih razmerij v razmerju do države ali meddržavne organizacije. Takrat se uporablja predvsem tako, da označuje odlog, ki ga da država ali meddržavna organizacija za odplačilo že zapadlih posojil. Resnični pomen 13. črtice 1. odstavka 17. člena UI je tako, zaradi očitno neprimernega besedila UI, ostal sporen vse do odločbe opr. št. VS RS, III Ips 51/2014 z dne 14. 8. 2015. V tej odločbi je VS RS odločilo, da lahko moratorij na odplačilo glavnice kredita začne teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu celotno dogovorjeno vsoto denarja. Če se glavnica izplačuje v delnih zneskih, potem je odločilno zadnje delno plačilo v korist kreditojemalca (navedena odločba VS RS, r. št. 14). Besedo „moratorij“, kot jo uporablja 13. črtica 1. odstavka 17. člena UI si je torej treba razložiti kot rok med izplačilom celotnega kredita in začetkom vračanja kredita, točneje kot obdobje med izplačilom še zadnjega obroka kredita v korist kreditojemalcu in prvim delnim zneskom odplačila (prvim obrokom), ki ga plača kreditojemalec kreditodajalcu. Takšna razlaga je tudi najbolj ugodna mogoča razlaga za toženo stranko. Vsako drugačno računanje „moratorija“ bi bilo za toženo stranko slabše, posebej še, če bi se moratorij računal že od sklenitve pogodbe in ne glede na izplačilo.

19. Pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga, da se ne bi strinjalo s takšno razlago besede „moratorij“, kot ji je dalo VS RS v že navedeni odločbi. Ob takšni uporabi besede „moratorij“ pa se izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežni meri utemeljen.

20. Pritožba ima sicer prav, da je A. A. izpovedala o nespornem dejstvu, namreč da je tožena stranka začetek teka moratorija tudi od dneva podpisa pogodbe. To pa tožeči stranki nič ne more koristiti glede na razlago besede „moratorij“, ki jo je dalo že VS RS.

21. VS RS je v navedeni odločbi že odgovorilo na vse pravne razmisleke, ki jih navaja pritožba. Namenska razlaga ne vodi do drugačne razlage 13. črtice 1. odstavka 17. člena UI že zato, ker je namen kreditojemalcem v stiski danih kreditov mogoče doseči tudi z odložitvijo začetka odplačevanja kredita (odločbe opr. št. VS RS, III Ips 51/2014 z dne 14. 8. 2015, r. št. 13). Sicer pa je že v 11. črtici 1. odstavka 8. člena UI določeno, da ročnost ne sme trajati več kot 10 let in torej ni prav kratka.

22. Navedbe tožeče stranke glede razlogov, zaradi katerih naj bi prišlo do povečanja porokove obveznosti s t. i. „bullet“ kreditom, niso povsem jasne. Iz njenih navedb pa je vsaj jasno, da pri treh kreditih, ki so razlog za postavitev tožbenega zahtevka, takšne kreditne pogodbe niso bile sklenjene. O hipotetičnem primeru zato ni treba odločiti; enako je ravnalo že VS RS v navedeni odločbi (glej r. št. 9). Prav tako ne drži, da se podaljšuje porokova obveznost, če se rok za začetek vračanja kredita računa od izplačila celotnega zneska glavnice. To pač zato, ker je trajanje porokove obveznosti odvisno od dobe odplačevanja kredita. Ta se začne z zapadlostjo prvega obroka, ki ga mora plačati kreditodajalec, in konča z zapadlostjo zadnjega obroka. Ta doba je neodvisna od trenutka, od katerega se začne računati (enako že navedena odločba VS RS, r. št. 12).

23. Evropsko pravo je omejilo dajanje jamstev do 31. 12. 2010. Ta okvir ni bil kršen, saj so bila pri vseh treh kreditnih pogodbah jamstva dana za v letu 2009 sklenjene in v istem letu tudi izplačane kredite.

1. S C. d. d. sklenjeni kreditni pogodbi

24. Glede obeh kreditnih pogodb prvostopenjsko sodišče sicer ni ugotovilo, kdaj je bil znesek glavnice izplačan kreditojemalcu. Je pa bil izplačan najprej 18. 8. 2009, saj prej za izplačilo kredita ni bilo pravnega temelja, in najkasneje 30. 9. 2009. To je bil namreč še zadnji dan, na katerega je lahko bil izplačan kredit C. d.d. Nobenega dvoma ni bilo, da je do izplačil prišlo; spora med strankama glede tega namreč ni bilo.

25. Pri pogodbi o kreditu v višini 12.590.000,00 € je bil s pogodbo o spremembi pogodbe („Aneks št. 2“) določen nov termin za plačilo prvega obroka, s katerim se je kredit začel vračati. Kreditojemalec je moral prvi obrok plačati 17. 5. 2011. To pa je pomenilo, da je znašalo obdobje med izplačilom glavnice v korist kreditojemalca iz začetkom vračanja kredita več kot 18 mesecev. Rok v dolžini 18 mesecev bi se namreč iztekel 18. 2. 2011, če bi se računal od 18. 8. 2009. Če bi se računal od 30. 9. 2011, bi se iztekel 31. 3. 2011. Rok moratorija je bil prekoračen v vsakem primeru.

26. Povedano smiselno velja tudi za kredit v višini 5.400.00,00 €. Začetek odplačila je bil s pogodbo o spremembi pogodbe (Aneks št. 1) premaknjen na 30. 5. 2011. Glede izteka moratorija velja prej povedano smiselno. Moratorij je bil prekoračen.

27. Pri obeh pogodbah dogovorjena doba med sklenitvijo pogodbe (in izplačilom kredita kreditojemalcu) je bila prvotno dogovorjena drugače. Pri kreditni pogodbi v višini 12.590.000,00 € naj bi bil prvi obrok odplačila že 17. 11. 2010. Pri kreditni pogodbi v višini 5.400.000,00 € naj bi bil prvi obrok odplačila 30. 11. 2010. Oboje bi bilo sicer še znotraj moratorija.

28. To je bilo spremenjeno šele z obema aneksoma. Oba aneksa sta bila po svoji vsebini pogodba o spremembi pogodbe. Sprememba pogodbe je sicer načeloma dopustna, v okviru pogodbene prostosti. Toda ta sicer dovoljena sprememba je pripeljala do kršitve pogodbe o jamstvu, ki pa sta jo sklenili tožeča in tožena stranka.

29. Z jamstvom za kredit v višini 5.400.000,00 € je bila zavarovana zgolj glavnica v višini 29 %. Pogodbena kazen je znašala 5 % od zavarovane glavnice, torej skupaj 78.300,00 €.

30. Z jamstvom za kredit v višini 12.590.000,00 € je bila zavarovana glavnica kredita v višini 35 %. Pogodbena kazen v višini 5 % od zavarovane glavnice je znašala 220.325,00 €. Teh navedb tožeče stranke in izračunov tožena stranka ni prerekala.

2. Z A. d.o.o. sklenjena kreditna pogodba

31. Za to pogodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila glavnica kredita plačana kreditojemalcu 21. 12. 2009. „Moratorij“ je torej iztekel 21. 6. 2011. Prvi delni znesek vračila kredita pa je moral kreditojemalec plačati 15. 7. 2011, torej že zunaj „moratorija“. Moratorij je bil prekoračen.

32. Pritožba nima prav, da je prvostopenjsko sodišče napačno izračunalo iztek moratorija. Ker je trajal 18 mesecev, je iztekel 21. 6. 2011, torej junija 2011, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče samo.

33. Z jamstvom za kredit je bila zavarovana le glavnica kredita v višini 34 %. Pogodbena kazen v višini 5 % od zavarovane glavnice je torej znašala 13.600,00 € . Teh navedb tožeče stranke in izračunov tožena stranka ni prerekala.

3. Pogodbena kazen in njena zapadlost

34. Tožena stranka je bila torej dolžna plačati pogodbeno kazen v skupni višini 312.225,00 €, to je izhajalo tudi iz pravilnih (in neprerekanih) izračunov tožeče stranke. V tožbenem zahtevku je sicer tožeča stranka zahtevala plačilo 314.225,00 EUR, mogoče zaradi pisne pomote pri zapisu zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo celotni tožbeni zahtevek, torej v višini 314.225,00 EUR. Pritožbeno sodišče je torej ugodilo pritožbi do višine 312.225,00 €, glede preostalih 2.000,00 € pa je neutemeljena.

35. Glede zakonskih zamudnih obresti pa je odločilo pritožbeno sodišče, da je do njih upravičena tožeča stranka od 29. 9. 2011 naprej. Glede na neprerekane navedbe tožeče stranke je namreč banka X od tožene stranke zahtevala zamudne obresti s pismom z dne 21. 9. 2011. Tožena stranka je zahtevo nedvomno prejela, saj jo je zavrnila in tega ni nikoli prerekala. Zadnji dan roka je bil 28. 9. 2011, saj je bila tožena stranka dolžna plačati zahtevani znesek v 5 delovnih (in ne koledarskih) dneh, 28. 9. 2011 pa je bil peti delovni dan od prejema zahteve. Od 29. 9. 2011 naprej je torej tožena stranka v zamudi (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

II. STROŠKI POSTOPKA

36. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožba tožeče stranke je bila uspešna v največji mogoči meri; pritožba ni uspela glede manj kot 1 % od svojih glavničnih zahtevkov. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora tožena stranka nositi vse stroške tožeče stranke glede prvo- in drugostopenjskega postopka, in seveda svoje lastne stroške.

37. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev nagrade za postopek v višini 1.808,40 EUR (tar. št. 3100) in 20,00 EUR po tar. št. 6002, poleg tega tudi še 1.714,80 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT. Za pritožbo je zahtevala še dodatno 2.411,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT. Do povrnitve vseh navedenih stroškov je upravičena glede na vrednost spornega predmeta. Tožena stranka mora torej plačati 5.974,40 EUR, in sicer v 15 dneh od prejema te sodbe. Če tega ne bo storila v tem roku, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).