Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je v primeru spora kot denarna obveznost določena šele s sodbo. Šele od tedaj dalje lahko tečejo zamudne obresti. V primerih ponovnega sojenja o odškodnini za nepremoženjsko škodo, bi v določenih primerih sicer lahko bil utemeljen zahtevek za priznanje zamudnih obresti že od prve sodbe dalje (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 419/98 z dne 31.3.1999, Zbirka odločb Civilnega oddelka Vrhovnega sodišča 1999, str. 178 do 181). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V ponovljenem postopku je že tožnica sama zahtevek za negmotno škodo zvišala zaradi poteka časa od poškodb oziroma vložitve tožbe ter za upoštevanje spremenjenih razmer.

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za njegovo duševno trpljenje. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. Sekundarni strah, ali strah za izid zdravljenja se kot zaskrbljenost praviloma pojavi pri vsakem poškodovancu. Kot podlaga za odmero odškodnine pa bi morala biti izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine zaradi posledic glivičnega vnetja obnohtnega predela prstov rok, ki ji je nastalo zaradi dolgoletnega dela v neprimernih pogojih pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna in ji naložilo plačilo odškodnine za negmotno škodo v skupnem znesku 900.000,00 SIT, višji zahtevek (v višini 1.870.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Iz naslova odškodnine za fizične bolečine je sodišče tožnici prisodilo 500.00,00 SIT (zahtevek je znašal 1.000.000,00 SIT); iz naslova skaženosti 200.00,00 SIT (v celoti zahtevani znesek) in iz naslova splošnega zmanjšanja življenskih aktivnosti 200.00,00 SIT (zahtevek 1.000.000,00 SIT). Sodišče je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu in zahtevek za odškodnino za tujo nego in pomoč.

Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki, vendar je sodišče druge stopnje obe pritožbi - pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del in glede odločitve o zamudnih obrestih - zavrnilo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je odškodnina za negmotno škodo primerna in skladna z ugotovljenim dejanskim stanjem. Škode, ki naj bi ji nastala zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, tožnica ni izkazala. Neutemeljeno je zavzemanje tožnice za priznanje zamudnih obresti od izdaje prve sodbe v tej zadevi, ki je bila razveljavljena. Tožnica je po razveljavitvi prve sodbe svoj tožbeni zahtevek zvišala in s tem že sama upoštevala potek časa in spremenjene razmere.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov, ZPP, posebej zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Ne strinja se s potrditvijo prvostopne sodbe glede teka zamudnih obresti in zatrjuje, da bi ji na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih moralo prisoditi zamudne obresti od prve, kasneje razveljavljene, sodbe. Sodišče ni pravilno ocenilo mnenja izvedenca mag. T. in je zato nepravilno zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi strahu. Tožnica je izkazala, da ji je bila potrebna tuja pomoč, zato bi sodišče moralo sprejeti z minimalnim zneskom ovrednoteno škodo. Odškodnina iz naslova zmanjšanja življenskih aktivnosti je bila prenizko odmerjena zlasti glede na sodno prakso v podobnih primerih. Končno tožnica tudi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje nepravilno odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožena stranka zgolj navede, da naj bi šlo za bistvene kršitve določb postopka. Ne pove pa izrecno in določno za katere kršitve gre. Ni naloga revizijskega sodišča, da ugiba, katero kršitev postopka ima revident morda v mislih in v čem je ta kršitev. Zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, tudi ne glede očitno zmotnega sklicevanja sodišča druge stopnje na uporabo prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77, drugostopna sodba sicer navaja dve številki uradnih listov, v katerih je bil objavljen Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in ne ZPP-77). Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po uveljavitvi ZPP, to je po 14.7.1999, zato uporaba prvega odstavka 498. člena ZPP ne pride v poštev. Upoštevanje ZPP pa je pomembno zaradi spremenjenih pogojev za dovoljenost revizije. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je namreč v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT (prej 80.000,00 SIT). Ker je vrednost zavrnjenega dela izpodbijane sodbe, zoper katerega je tožnica vložila revizijo, višja, je revizija dovoljena ni pa utemeljena.

Zamudne obresti tečejo od tedaj, ko dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (277. člen ZOR). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za njeno izpolnitev (prvi odstavek 324. člena ZOR). Odškodnina za nepremoženjsko škodo je v primeru spora kot denarna obveznost določena šele s sodbo. Šele od tedaj dalje zato lahko tečejo zamudne obresti. V primerih ponovnega sojenja o odškodnini za nepremoženjsko škodo, bi v določenih primerih sicer lahko bil utemeljen zahtevek za priznanje zamudnih obresti že od prve sodbe dalje (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 419/98 z dne 31.3.1999, Zbirka odločb Civilnega oddelka Vrhovnega sodišča 1999, str. 178 do 181). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Delovno sodišče v ...je s sodbo opr. št. Pd 130/96-19 z dne 23.8.1996 zavrnilo tožbeni zahtevek kot zastaran, vendar je bila taka sodba razveljavljena. S tožbo je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo v skupnem znesku 300.000,00 SIT in rento. V ponovljenem postopku je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 3.3.1999 zahtevek za negmotno škodo zvišala na 2.760.000,00 SIT. Iz utemeljitve zvišanja zahtevka izhaja, da gre za upoštevanje poteka časa od poškodb oziroma vložitve tožbe ter za upoštevanje spremnjenih razmer. Zato ima izpodbijana sodba prav, da ni nobene podlage še za priznanje zamudnih obresti za čas od izdaje prve sodbe do izdaje sodbe v ponovljenem postopku. Ker sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, bi v primeru upoštevanja stališča tožnice, v njenem primeru prišlo celo do večkratne valorizacije odškodnine.

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za njegovo duševno trpljenje. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. V sodni praksi se je izoblikovalo razlikovanje tako imenovanega primarnega strahu (ob škodnem dogodku) in sekundarnega strahu (za izid zdravljenja oziroma zaskrbljenosti zaradi negotovega izida zdravljenja). V primeru sekundarnega strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova strahu tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako poteka zdravljenje. Stopnja intenzivnosti (in s tem upoštevnosti glede na pravni standard) zaskrbljenosti za izid zdravljenja se gotovo spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ (ali njegov del) in z (morebitnimi) zapleti pri zdravljenju. V primeru tožnice ne iz izvedenskega mnenja mag R. T., ne iz drugih izvedenskih mnenj, ne izhaja, da bi tožnica trpela primarni strah večje intenzivnosti, ki bi pustil trajnejše posledice. Sekundarni strah, ali strah za izid zdravljenja se kot zaskrbljenost praviloma pojavi pri vsakem poškodovancu. Kot podlaga za odmero odškodnine pa bi morala biti izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Tudi izvedenec mag. T. kaj takega ni ugotovil. Iz njegovega mnenja izhaja ocena psihičnega stanja tožnice glede na vse neprijetne dogodke, ki so se ji zgodili v življenju in so (lahko) v večji ali manjši meri vplivali tudi na njen občutek strahu. Nikjer v tem mnenju pa ni zapisano da je obravnavana bolezen kakorkoli vplivala na tako stanje tožnice ali sama zase sploh povzročila kakšne duševne bolečine zaradi strahu. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča zahtevek tožnice iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR (subjektivna merila): stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za negmotno škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico in upoštevalo izvedenska mnenja več izvedencev različnih medicinskih strok. Tožnici odmerjena odškodnina je tako v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnice same in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Upoštevan je tudi kriterij sodne prakse za odmerjanje odškodnin v podobnih primerih. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti (iz naslova skaženosti je bilo zahtevku tožnice ugodeno v celoti, odmeri odškodnine za telesne bolečine pa v reviziji ne oporeka) je sodišče ugotovilo, da so bile splošne življenske aktivnosti tožnice prizadete v času zdravljenja. Po ozdravitvi pa niso več zmanjšane in po mnenju izvedenca kirurga trajnih posledic zaradi operacije prstov ni. Zato je tudi po mnenju revizijskega sodišča na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prisojena odškodnina iz tega naslova primerna.

Škoda je zmanjšanje nekega premoženja oziroma preprečitev njegovega povečanja (155. člen ZOR). Povrnitev gmotne škode pomeni vzpostavitev premoženjskega stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala oziroma ki bi bilo, če škodnega dogodka ne bi bilo (185. in prvi odstavek 189. člena ZOR). Predpogoj za odmero odškodnine za gmotno škodo je torej ugotovitev, da je taka škoda nastala. Ugotoviti je treba tudi njeno višino. Če tožnica zatrjuje, da je utrpela škodo na svojem premoženju zato, ker je morala v času zdravljenja plačevati nekomu drugemu za nego in pomoč, mora obstoj te škode izkazati. Ne zadošča zgolj zatrjevanje take škode, sploh pa ne, če gre le za zatrjevanje, da bi do take škode lahko prišlo, če ji ne bi pomagali domači. Revizija je v delu, kjer nasprotuje odločitvi o stroških, nerazumljiva. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi, ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ne glede na to, s kakšno odločbo konča sodišče postopek, odloči torej o stroških postopka vedno s sklepom. Zato je treba glede vprašanja dopustnosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, uporabiti določilo 384. člena ZPP. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, tudi ni dovoljena.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).