Jedro

Nepopolne tožbe, ko ni jasno, o zakonitosti katerih upravnih aktov naj odloči sodišče v upravnem sporu, sodišče ne more obravnavati. Če tožba tudi po pozivu sodišča ostane nepopolna in nerazumljiva ter zato sodišče zadeve ne more obravnavati, tožbo s sklepom zavrže. Zahteve za izdajo začasne odredbe, ki ni določna v pogledu navedbe izpodbijanega akta, katerega izvrševanje naj se odloži oziroma ni določna v pogledu razmerja, urejenega z izpodbijanim upravnim aktom, ki naj se po predlogu drugače uredi, in kar velja za vsebino tožnikove zahteve, v okviru katere tožnik zgolj navaja, da se nanaša na njegovo nezakonito in zdravju škodljivo izolacijo in da bi rad dosegel prepoved takega stanja, ker je izpeljano nezakonito, meritorno ni mogoče obravnavati. Zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče ob analogni uporabi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

Razlog za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe je že zavrženje tožbe, v zvezi s katero je bila vložena, saj iz prvega in drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začet upravni spor procesna predpostavka za zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je 16. 5. 2014 vložil tožbo zoper Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju UIKS) in odgovorno osebo ter navedel, da tožbo vlaga zaradi kršitve človekovih pravic, zlorabe zakona, nepravilne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, „vse z naklepom prikrivanja osebne odgovornosti in nesposobnosti vodenja delovnih obvez v škodo proračuna in davkoplačevalcev“. Dalje je navedel, da tožbo vlaga v skladu z Ustavo Republike Slovenije, ki dopušča, da se kot storilec lahko preganja tudi uradna oseba, če je znana in je s svojim nezakonitim naklepnim dejanjem povzročila škodo organizaciji, kjer je zaposlena. V nadaljevanju je tožnik navajal, da je tožba vezana na odločbo UIKS št. 720-2873/2012-33 z dne 12. 5. 2014 (ki jo je priložil tožbi) ter njenega generalnega direktorja A.A. V tožbi je dalje navajal, da po zakonu o pritožbah odloča generalni direktor UIKS in da prenos pristojnosti ni dopusten. V obravnavanem primeru pa sta, ker sedanji generalni direktor o pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdal, ni mogel odločati, o pritožbi nezakonito odločali B.B. in C.C., brez pooblastila ministra. Tožnik je v nadaljevanju obširno navajal, kako je A.A. nezakonito podeljeval pooblastila za zastopanje in nadomeščanje v zavodu, in sicer 66 osebam, ki pa so to pooblastilo zlorabile. Tožnik je dalje navajal, da odločba temelji na lažnih in nepreverjenih podatkih ter da je bil disciplinsko premeščen po ustni odločbi, kar po zakonu ni dopustno. Da gre za „kavarniško“ uradovanje, po njegovem mnenju kaže tudi odločba št. 720-16/2014-8 z dne 11. 3. 2014. Tožnik je dalje navajal, da mu je bila izolacija s strani direktorja zavoda odrejena, da bi se prikrile nepravilnosti v zavodu, med drugim preprodaja drog; tožnik je postal žrtev narkomanov v zavodu, vendar UIKS to stanje prikriva. Zaradi navedenih nepravilnosti v zavodu in UIKS je tožnik obvestil nemško ambasado, obveščen je bil tudi predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, kateremu je tožnik nato posredoval poročilo o zlorabah pooblastil in kršitvah zakona v zavodu. Tožnik je hkrati s tožbo podal tudi „predlog za izdajo odredbe za prepoved nadaljevanja pravnega (disciplinskega) akta“, ki pa ga ni obrazložil. 2. Ker je sodišče tožbo ocenilo kot nepopolno in nerazumljivo, je tožniku na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) poslalo dopis z dne 20. 5. 2014, v katerem ga je pozvalo, naj odpravi pomanjkljivosti tožbe. Pri tem ga je natančno poučilo, kako mora tožbo popraviti oziroma dopolniti, in sicer z navedbo tožene stranke, izpodbijanega upravnega akta in s tožbenim predlogom, kako naj sodišče o izpodbijanem upravnem aktu odloči, pri čemer je sodišče navedlo, katere zakonske določbe mora pri tem upoštevati, in kaj te zakonske določbe določajo; če pa tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dejanjem, ga je sodišče poučilo, da mora tožba obsegati v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 navedene sestavine, ki jih je sodišče v dopisu tudi povzelo. Tožnik je bil prav tako pozvan, naj se izjavi, ali „predlog za izdajo odredbe na prepoved nadaljevanja pravnega (disciplinskega) akta“ pomeni, da tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe ter naj v tem primeru, če je podal zahtevo za izdajo začasne odredbe, to prav tako dopolni tako, da navede, v zvezi s katerim upravnim aktom predlaga izdajo začasne odredbe ter kakšno po vsebini odredbo naj sodišče izda, ter je bil poučen, da mora zahtevo tudi utemeljiti z navedbo težko popravljive škode, ki bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala, ki jo mora tudi izkazati s stopnjo verjetnosti. Tožnik je bil v dopisu tudi opozorjen, da bo sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, če pomanjkljivosti v odrejenem roku ne bo odpravil, zavrglo.

3. Tožnik je v odrejenem roku sodišču poslal „dopolnitev vloge“. Kot toženca v zadevi je določil upravno vodstvo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob ter UIKS. Ko je opredeljeval izpodbijane upravne akte, pa je navedel, da gre za več odločb pod oznako 720-454/12 (224007) v zvezi s sankcioniranjem po 98.a členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), izdanih od decembra 2013 dalje ter več odločb in dokumentov pod oznako 720-2873/2012, izdanih od januarja 2014 dalje. Kot razlog za tožbo je navedel, da meni, da je bil „sankcijski“ postopek izpeljan nepravilno, brez disciplinskega postopka in soglasja zdravnika, da izolacijski prostor ne ustreza normativom in ostalim zahtevam, ki bi jih moral izpolnjevati, da je bil postopek namestitve v izolacijo voden v nasprotju z določbami ZIKS. Tožnik tudi meni, da je 98.a člen ZIKS v nasprotju z Ustavo, ker trajanje sankcije ni omejeno ter se ukrep izreče brez disciplinskega postopka in brez soglasja zdravnika, in ker ni prepovedi, da se obsojencev ne namešča v prostore, ki ne ustrezajo normativom zakona. Za vloženi „predlog za izdajo odredbe za prepoved nadaljevanja pravnega (disciplinskega) akta“ pa je v dopolnitvi vloge tožnik pojasnil, da se nanaša na njegovo nezakonito in zdravju škodljivo izolacijo in da bi rad dosegel prepoved takega stanja, ker je izpeljano nezakonito.

K I. točki izreka:

4. Ker tožnik pomanjkljivosti tožbe ni odpravil, sodišče pa zaradi tega zadeve ne more obravnavati, je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

5. Po prvem odstavku 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi navesti naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (kar pomeni, da navedba mora obsegati naziv izdajatelja odločbe ter številko in datum odločbe), razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. 6. Tožba, ki jo je tožnik vložil 16. 5. 2014, pa tudi po dopolnitvi, ki jo je tožnik vložil 23. 5. 2014 na podlagi poziva sodišča z dne 20. 5. 2014, poslanega na podlagi prvega odstavka 31. člena ZUS-1, ne obsega sestavin, ki bi mu omogočale obravnavo zadeve. Bistvena pomanjkljivost tožbe namreč je, da ne navaja določno izpodbijanega upravnega akta oziroma izpodbijanih upravnih aktov, skupaj s tožbenim predlogom, ki bi se nanašal nanje in iz katerega bi izhajal predlog sodišču, kako naj glede izpodbijanih upravnih aktov odloči. Tožnik namreč navaja, da se tožba nanaša na več odločb zavoda z oznako 720-454/12 (224007) v zvezi s sankcioniranjem po 98.a členu ZIKS, izdanih od decembra 2013 dalje ter več odločb in dokumentov UIKS pod oznako 720-2873/2012, izdanih od januarja 2014 dalje. Tako nepopolne tožbe, ko ni jasno, o zakonitosti katerih upravnih aktov naj odloči sodišče v upravnem sporu, pa sodišče ne more obravnavati. Tožnik se je sicer v tožbi na eno odločbo izrecno skliceval (št. 720-2873/2012 z dne 12. 5. 2014) in jo tožbi priložil (in nanjo vezal obširne navedbe), ki pa je drugostopenjska (z njo je odločeno o zavrnitvi pritožbe) ter tako ne odločba iz 2. člena ZUS-1, tako da je bil pozvan k popravi tožbe tako, da navede upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Navedene pomanjkljivosti pa tožnik ni odpravil, saj se je, kot navedeno, v „dopolnitvi vloge“ nato skliceval na več upravnih aktov oziroma drugih dokumentov z oznako 720-454/12 (224007) oziroma 720-2873/2012, iz obdobja od decembra 2013 oziroma od januarja 2014 dalje, ki se nanašajo na izvajanje določbe 98.a člena ZIKS, vendar ne zadosti opredeljeno in določno, da bi zadevo bilo mogoče obravnavati (pri tem pa „dopolnitvi vloge“ nobene odločbe tudi ni priložil, tako da bi sodišče na tej podlagi moglo ugotoviti, zoper katere upravne akte je tožba vložena). Tožnik sicer tudi v „dopolnitvi vloge“ ni pravilno ter v skladu s poukom v pozivu sodišča navedel toženca; vendar ta pomanjkljivost sama po sebi ne bi bila razlog za zavrženje tožbe, če bi tožnik pravilno navedel izpodbijane akte, saj bi sodišče glede na podatke v teh aktih lahko samo ugotovilo toženca.

7. Sodišče še dodaja, da so sicer razumljive posamezne navedbe v tožbi oziroma njeni dopolnitvi, iz katerih izhaja, da tožnik meni, da je bil nezakonito nameščen v prostor s strožjim režimom ter da je določba 98.a člena ZIKS, na podlagi katere tako nameščanje obsojencev poteka, v nasprotju z Ustavo. Vendar pa so take tožbene navedbe, če so podane brez navedbe določnega posamičnega upravnega akta, na katerega oziroma postopek za njegovo izdajo se nanašajo, tako da bi sodišče moglo preizkusiti zakonitost upravnega akta, podane zgolj na splošni ravni ter ne morejo biti predmet meritorne obravnave v upravnem sporu.

8. Ker je po prejemu tožbe sodišče glede na tožbene navedbe, ki se nanašajo predvsem na v.d. generalnega direktorja UIKS, A.A. (kot jih je tudi povzelo v točki 1), ocenilo, da bi bila tožba, ki je bila sicer nepopolna in nerazumljiva, lahko vložena tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dejanjem, je tožnika poučilo tudi, kaj mora obsegati taka tožba, ter je v poziv povzelo sestavine, navedene v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1. Glede navedenega vprašanja pa se tožnik v „dopolnitvi vloge“ ni v ničemer izjavil oziroma podal dopolnitve tožbe. Zato je tožba tudi v delu, v katerem tožnik zatrjuje kršitve človekovih pravic v povezavi z delovanjem v.d. generalnega direktorja A.A., ter očitno pri njej vztraja, ostala nejasna in nepopolna ter neprimerna za obravnavo.

9. Če pa tožba tudi po pozivu sodišča ostane nepopolna in nerazumljiva ter zato sodišče zadeve ne more obravnavati (ne more preizkusiti procesnih predpostavk za tožbo, voditi predhodnega postopka s tožbo itd.), tožbo s sklepom zavrže (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Na tako pravno posledico za primer, če pomanjkljivosti tožbe v skladu s pozivom sodišča ne bi bile odpravljene, pa je bil tožnik v dopisu z dne 20. 5. 2014 tudi izrecno opozorjen.

K II. točki izreka:

10. Sodišče je moralo zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Nepopolne in nerazumljive zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik hkrati s tožbo podal kot „predlog za izdajo odredbe za prepoved nadaljevanja pravnega (disciplinskega) akta“, ki ga ni v ničemer obrazložil, namreč tudi v „dopolnitvi vloge“ ni dopolnil v skladu s poukom sodišča v pozivu z dne 20. 5. 2014. Navedel je zgolj, da se vloženi „predlog za izdajo odredbe za prepoved nadaljevanja pravnega (disciplinskega) akta“ nanaša na njegovo nezakonito in zdravju škodljivo izolacijo in da bi rad dosegel prepoved takega stanja, ker je izpeljano nezakonito. V pozivu pa je sodišče od tožnika zahtevalo, da navede, v zvezi s katerim upravnim aktom predlaga izdajo začasne odredbe ter kakšno po vsebini odredbo naj sodišče izda (ter da mora zahtevo tudi utemeljiti z navedbo težko popravljive škode, ki bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala, in ki jo mora tudi izkazati s stopnjo verjetnosti). Tako vsebino zahteve namreč narekuje obravnava po drugem oziroma tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda oziroma drugače uredi sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Take zahteve za izdajo začasne odredbe, ki ni določna v pogledu navedbe izpodbijanega akta, katerega izvrševanje naj se odloži oziroma ni določna v pogledu razmerja, urejenega z izpodbijanim upravnim aktom, ki naj se po predlogu drugače uredi, in kar velja za vsebino tožnikove zahteve, v okviru katere tožnik zgolj navaja, da se nanaša na njegovo nezakonito in zdravju škodljivo izolacijo in da bi rad dosegel prepoved takega stanja, ker je izpeljano nezakonito, pa meritorno ni mogoče obravnavati. Zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče ob analogni uporabi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

11. Sicer je razlog za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe že zavrženje tožbe, v zvezi s katero je bila vložena, saj iz prvega in drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začet upravni spor procesna predpostavka za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker pa odločitev o zavrženju tožbe v I. točki izreka tega sklepa ni pravnomočna, je sodišče navedlo dodatne razloge, ki so tudi sami zase razlog za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe.

12. Po predsednici senata je v zadevi odločeno na podlagi določb 273. člena Zakona o pravdnem postopku (ki ureja pooblastila predsednika senata pri predhodnem preizkusu tožbe) v povezavi s 108. členom tega zakona ter prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.