Jedro

Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Tožnik je pred uveljavitvijo določb EZ-C že kandidiral za nepovratna sredstva iz naslova politike razvoja podeželja, ki so mu bila tudi odobrena. Dejstvo je, da so bila ta sredstva namenjena izgradnji sončne fotonapetostne elektrarne, v zvezi s katero je kasneje po določbi 64.n člena EZ uveljavljal še podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje.

V obravnavanem primeru se z izpodbijano odločbo ne posega v tožnikove že pridobljene pravice. Tožnik je namreč uveljavljal državno podporo najprej za izgradnjo sončne elektrarne in kasneje za delovanje sončne elektrarne, torej na dveh različnih pravnih podlagah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo prve stopnje je Javna agencija RS za energijo pod točko 1 izreka odločila, da se za električno energijo proizvedeno v proizvodnji napravi Mala fotonapetostna elektrarna A., … dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje, iz druge alinee četrtega odstavka 64.n člena EZ (pravilno EZ-C). Pod točko 2 izreka je odločeno, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča med sončne elektrarne. Kot energent se uporablja sončna energija. Nazivna električna moč proizvodne naprave je 70,57 kW. Številka prevzemno prodajnega mesta je 02-000000196. Merilno mesto na proizvodni napravi je prevzemno prodajno mesto. Ta proizvodnja naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1. Referenčni stroški so stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009 in velikostni razred Mala v skladu s prilogo I. Uredbe. Zaradi prejemanja subvencije Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (ukrep 312), Agencija RS za kmetijske trge se nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža za 210,01 EUR. Pod točko 3 izreka je odločeno, da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. Obdobje začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Točka 4 izreka določa, da se s to odločbo razveljavlja začasna odločba št. 135-05-0168/0656/76/2009 z dne 19. 10. 2009. Pod točko 5 izreka pa je določeno, da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsake tri leta prejemanja podpore. Točka 6 izreka določa, da odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodnjo napravo in točka 7 izreka, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. V točki 8 izreka je določeno, da v postopku niso nastali stroški.

Organ prve stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da je bila na podlagi vloge za dodelitev podpore kot finančne pomoči za tekoče poslovanje (druga alinea četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona – EZ-C), prosilcu dodeljena začasna odločba številka 135-05-0168/0656/76/2009, ki pa jo je na podlagi 27. člena Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba) razveljavila in nadomestila v tem upravnem sporu izpodbijana odločba. Iz vloge za dodelitev podpore je tudi razvidno, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka, glede na nazivno moč proizvodne naprave, ki je 70,57 kW, uvršča v skladu s Prilogo I Uredbe med male proizvodne naprave ter v razred referenčnih stroškov, določenih v točki 3.1. Referenčni stroški so stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009. Takšna uvrstitev proizvodne naprave je podlaga za določitev cene za podporo kot finančna pomoč za tekoče poslovanje, ki jo določi Center za podpore v pogodbi, ki jo sklene s proizvajalcem električne energije na podlagi te določbe. Zaradi navedenega znaša nespremenljivi del referenčnih stroškov 380,02 EUR/MWh, ki pa se zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz ukrepa 312, kar je razvidno iz priložene odločbe št. 33121-2032/2008 z dne 9. 2. 2009 Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, skladno s formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe zniža za 210,01 EUR/MWh. V izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov je agencija upoštevala: prejeto subvencijo v višini 199.943,50 EUR; anuitetni faktor pri 15-letni ekonomski dobi naložbe in diskontni stopnji 2% in znaša 0,07783; nazivna moč naprave 0,07057 MW; letne obratovalne ure v višini 1050. Proizvodna naprava se v skladu s prvim in tretjim odstavkom 9. člena Uredbe, uvršča med nove elektrarne, zato je bila podpora dodeljena za obdobje, kot izhaja iz 3. točke izreka. Proizvodna naprava je bila namreč zgrajena leta 2009, kar izhaja iz priloženega uporabnega dovoljenja, zato ji na podlagi tretjega odstavka 9. člena Uredbe, pripada podpora za obdobje 180 mesecev zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. To obdobje prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila zakonitost odločbe organa prve stopnje ter v nadaljevanju zelo obširno odgovorila na vsa pritožbena navajanja ter še dodatno obrazložila celotni obračun znižanja referenčnih stroškov, katerih navedb sodišče v sodbo ponovno ne povzema.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh treh tožbenih razlogov. Bistvena kršitev določb postopka je v tem, da prvostopenjska odločba ne vsebuje izračuna na način, ki bi tožniku omogočal preveritev njegove izvedbe, ne glede na to, da bi držal zaključek, da je obračun baziral na določbah Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba). Agencija za energijo je v odločbi le navedla seznam postavk, na katerih račun temelji ter njihovo višino. Skopo navajanje upoštevanih postavk je zagotovo nezadostno za preizkus pravilnosti in veljavnosti izračuna. Upravni organ ni podal niti pravne podlage za uporabo navedenih postavk, niti ni obrazložil na kakšen način je prišel do višin oziroma zneskov, ki te postavke predstavljajo. Višina referenčnih stroškov ni specificirana, tudi ni opredeljeno katera diskontna stopnja je uporabljena pri izračunu anuitetnega faktorja (ali je to referenčna diskontna stopnja za izračune finančne državne pomoči v kreditih, ali v drugih finančnih instrumentih, ali diskontna finančna stopnja, ki je za RS objavljena v Uradnem listu EO). Niti ni naveden potek izračuna. Navaja, da je bila mali fotonapetostni elektrarni A. že z začasno odločbo z dne 19. 10. 2009 podeljena podpora, ki ji je bila s kasnejšima odločbama znižana zaradi odločitve o znižanju nespremenljivega dela referenčnih stroškov. Pri izdaji začasne odločbe je upravni organ že nedvomno razpolagal s podatki o subvencioniranju elektrarne s strani Agencije RS za kmetijstvo. Subvencija ji je bila podeljena z odločbo z dne 9. 2. 2009, torej kar osem mesecev pred izdajo začasne odločbe. Ni šlo za spremembo okoliščin, ki bi narekovale sprejem drugačne odločitve oziroma znižanje višine podpore, ki je bila z začasno odločbo podeljena tožeči stranki. 64.o člen EZ-C določa, da lahko Agencija za energijo na zahtevo vlagatelja po uradni dolžnosti spremeni ali prekliče veljavnost odločbe o dodelitvi podpore, če se spremeni tržna cena električne energije ali druge okoliščine, zaradi katerih bi podpora po tej odločbi omogočala njenemu prejemniku, da so njegovi prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov iz prvega odstavka prejšnje člena, ki pa v predmetnem primeru niso bili izpolnjeni. Sklicevanje na določbe 64.n člena EZ-C ni pravilno, saj se ta nanaša na primere, ko pride do podelitve nove podpore, ki pa mora vplivati na spremembo stroškov proizvodnje električne energije ob upoštevanju določbe 64.o člena EZ-C. Ker se tržna cena elektrike v tem obdobju ni spremenila oziroma niso nastopile druge okoliščine, ki bi povzročile povišanje prihodkov obratovanja naprave nad stroški obratovanja, je odločitev, ki potrjuje znižanje podpore, nepravična. Pri proizvodnji napravi A. od izdaje prve odločbe ni prišlo do povišanja prihodkov nad stroški obratovanja naprave, zato tudi niso podani pogoji za znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov. To potrjuje določba IX. odstavka 64.n člena EZ-C, ki določa, da „Agencija za energijo vsako leto do 31. oktobra pripravi napoved položaja proizvodnih naprav na obnovljive vire energije in se z vso proizvodnjo z visokim izkoristkom na trgu z električno energijo, ki se uporabi za določitev cene električne energije iz prvega odstavka tega člena in služi kot podlaga za določanje potrebne višine obratovalnih podpor v prihodnjem letu“. Višina podpor se določa na podlagi določitve cene električne energije, ki jo določi Agencija za energijo. Odločitev o podelitvi podpore v končni odločbi bi morala temeljiti na tem parametru. Sklicevanje drugostopnega organa na 27. člen Uredbe, umeščen v poglavje „Prehodne in končne odločbe“, s čimer je drugostopni organ utemeljil izdajo drugačne končne odločbe, ob neobstoju spremenjenih okoliščin, ni primerna. Treba je upoštevati stanje cen električne energije, ki se od izdaje začasne odločbe do izdaje končne odločbe ni spremenila. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da bi bilo treba podporo v primerih pridobitve dodatne državne pomoči na podlagi tretjega odstavka 64.n člena EZ-C znižati, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji. EZ-C sicer določa, da se prejemniku podpore le-ta zniža v odvisnosti od druge prejete državne pomoči. Vendar pod pojem „druga državna pomoč“ ni moč umestiti vseh pomoči, ki jih prejemniki podpore pridobijo. Treba je ugotoviti kakšno državno pomoč, zaradi katere se zniža podpora je imel v mislih zakonodajalec in ali takšna državna pomoč v tem primeru obstoji. Zakonodajalec je imel v mislih tisto državno pomoč, ki je namenjena podpori električne energije iz proizvodnje naprave oziroma pomoč, ki je vezana na napravo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Državna pomoč, ki je bila pridobljena pa ne predstavlja pomoči, namenjene pridobivanju električne energije iz proizvodne naprave, zato ni podlage za odločitev o njenem znižanju. Pomoč je namenjena razvoju nerazvitih področij, ki zaradi svojega statusa težje nastopajo na trgu. Podpora, ki jo je pridobil, je namenjena razvoju podeželja. To je razvidno iz odločbe Agencije RS za kmetijstvo, s katero so mu bila sredstva iz programa za razvoj podeželja sofinanciranja iz evropskega kmetijskega sklada podeljena. Kot namen je v odločbi res navedena izgradnja fotonapetostne elektrarne, vendar njen namen in v podpori električne energije iz naprave, temveč v podpori podeželja kot slabše razvitega področja.

Neopravičeno je sklicevanje na določila Uredbe. 15. člen Uredbe določa, da mora prosilec podpore v vlogi navesti ali je oziroma bo proizvodnja naprava prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo. Tožena stranka pravilno navaja, da 2. člen Uredbe definira subvencije, ki so uporabljene v Uredbi kot „prejete državne pomoči, kot so opredeljena v 2. členu Zakona o spremljanju državnih pomoči“. V skladu s tem zakonom so državne pomoči izdatki in zmanjšani prejemki države oziroma občine, ki pomenijo korist za prejemnika pomoči in mu tako zagotavljajo prednost pred konkurenti in so namenjeni za financiranje in sofinanciranje programov v institucionalnih enotah, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev z namenom zagotavljanja določene konkurenčne prednosti, kot to opredeljuje 87. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Nepovratna sredstva programa za razvoj podeželja pa ne predstavljajo državne pomoči v skladu s tem zakonom. Ne gre za sredstva države, ki bi bila namenjena točno določenemu prejemniku pomoči. Gre za sredstva evropskega sklada, katerega namen je pospeševanje razvoja podeželja in so namenjena vsem subjektom, ki opravljajo svojo dejavnost na podeželju. V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije ukrepi programa razvoja podeželja ne predstavljajo državne pomoči, ker nepovratna sredstva, ki jih je prejel tožnik za razvoj podeželja, ne predstavljajo državne pomoči. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, in da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče odloči o povrnitvi stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi ter še navaja, da se sklicuje na pojasnjevalni dopis prvostopenjskega upravnega organa z dne 6. 6. 2011, v katerem ponovno navaja vse izračune in zakonsko podlago za svojo odločitev.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem sporu se tožnik zaradi prejemanja subvencije Podpora ustanavljanju in razvoju mikropodjetij (Ukrep 312) Agencije RS za kmetijske trge ne strinja z nižanjem nespremenljivega dela referenčnih stroškov za 210,01 EUR/MWh. Višina referenčnih stroškov je bila izračunana na podlagi 15. člena zgoraj navedene Uredbe, ki določa usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE. Po prvem odstavku tega člena mora prosilec vlogi za pridobitev odločbe o dovolitvi podpore navesti, če je proizvodnja naprava OVE prejela, ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka že prejela po odločbi 135-05-0168/0656/76/2009 z 19. 10. 2009, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, ukrep diverzifikacije v nekmetijske dejavnosti, podporo v višini 199.943,50 EUR. Ta sredstva so bila pri izračunu višine referenčnih stroškov upoštevana. Referenčni stroški so se tako znižali le ob upoštevanju prejetih nepovratnih sredstev in ne glede na celotno investicijo. Podlaga za to je tretji odstavek člena 64.n EZ-C, ki določa, da podpora ne sme omogočiti prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov iz prvega odstavka tega člena. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Šlo je dejansko za državno pomoč, kot je definirana v 2. členu Uredbe, ki določa, da so subvencije po tej Uredbi prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu Zakona o spremljanju državni pomoči. Višina znižanja referenčnih stroškov je bila izračuna pravilno in v skladu z navedenimi predpisi (tretji odstavek 15. člena Uredbe), tožeči stranki pa je bil izračun primerno obrazložen predvsem v drugostopenjski odločbi.

Tožnik je pred uveljavitvijo določb EZ-C že kandidiral za nepovratna sredstva iz naslova politike razvoja podeželja, ki so mu bila tudi odobrena. Dejstvo je, da so bila ta sredstva namenjena izgradnji sončne fotonapetostne elektrarne, v zvezi s katero je kasneje po določbi 64.n člena EZ-C uveljavljal še podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje. V obravnavanem primeru se z izpodbijano odločbo ne posega v tožnikove že pridobljene pravice. Tožnik je uveljavljal državno podporo najprej za izgradnjo sončne elektrarne in kasneje za delovanje sončne elektrarne, torej na dveh različnih pravnih podlagah. Že v drugostopenjski odločbi mu je bilo pojasnjeno, da načelo kumulacije iz Smernic skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja z dne 1. 4. 2008 načeloma prepoveduje akumuliranje. V primeru izdatkov, ko so upravičeni do pomoči za varstvo okolja, pa so ti upravičeni tudi do pomoči za druge namene, se za skupni del uporablja najugodnejši prag pomoči v skladu z veljavnimi pravili (109. točka Smernic). Upoštevajoč navedeno, je v 15. členu Uredbe določen izračun tudi v tem upravnem sporu spornih referenčnih stroškov. Tožnik se ne more utemeljeno sklicevati na to, da je izračun znižanja referenčnih stroškov nezakonit zato, ker so bila pri izračunu le teh upoštevana tudi že pridobljena nepovratna sredstva iz naslova politike razvoja podeželja. Tudi se ne more utemeljevano sklicevati na to, da je kakorkoli prikrajšan zaradi znižanja referenčnih stroškov, ki jih še ni niti dobil, ampak jih bo dobival v prihodnosti. Gre za posebne ugodnosti oziroma pravice prejemnika podpore, ki pa podporo lahko prejema le v primeru izpolnjevanja vseh pogojev.

Glede na navedeno je sodišče kot neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.