Jedro

Obdolženčev pisni zagovor, ki ga poda zagovornik, nima teže v dokaznem pogledu, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih ali pravnih vprašanjih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojeni H. Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju 2 let ter nadaljnji pogoj, da oškodovanki A. M. v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe vrne prilaščeno stilno pohištvo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanki delno prisodilo njen premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da ga oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4. Obsojenec se je o predlogu državne tožilke pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. V zahtevi obsojenec nakazuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbami, da sodišče druge stopnje vsebinsko ni obravnavalo pritožbe, da mu je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker ni bil upoštevan njegov pisni zagovor, ker je bil zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca in ker si ni mogel prosto izbrati zagovornika.

8. Navedbe, da sodišče druge stopnje vsebinsko ni obravnavalo pritožbe, ni mogoče preizkusiti, saj je vložnik zahteve ne pojasni in tudi ne navede, kako naj bi kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Da pisni zagovor ne more nadomestiti ustnega zagovora obdolženca, je poudarilo že sodišče druge stopnje. V fazi preiskovalnih dejanj je ob takratni obsojenčev zagovornik podal pisni zagovor. Glede na to, da obdolženec ni samo subjekt kazenskega postopka in je njegova izpovedba (še vedno) tudi dokazno sredstvo, je jasno, da pisni zagovor, ki ga je podal zagovornik, v dokaznem pogledu nima teže, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih ali pravnih vprašanjih (sodba I Ips 282/2007). Obsojencu je bilo omogočeno, da se ustno zagovarja, vendar je obsojenec izjavil, da zagovora ne bo podal. Tudi z navedbo, da je bil zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca starinarja, vložnik zahteve ne more uspeti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče presodi, da dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja, ga kot neutemeljenega zavrne. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili predlog za izvedbo zavrnjenega dokaza po navedenih kriterijih. Vložnik zahteve pa tudi ni utemeljil zatrjevane kršitve z obstojem pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti. Da kršitev pravic obrambe obsojenca ni podana, ker ga je na glavni obravnavi zagovarjala odvetnica N. J. kot prevzemnica pisarne odvetnika M. M., ki jo je obsojenec tudi pooblastil za zagovor, je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje).

9. Z navedbo, da drugostopenjsko sodišče nima prav, ker je zavrnilo pritožbeno navedbo, da naklep v sodbi sodišča prve stopnje ni primerno obrazložen ter s presojo, da je prvostopenjsko sodišče ustvarilo popačena in neresnična dejstva, vložnik zahteve ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati, ampak ostaja na ravni zatrjevanj, da odločilna dejstva o naklepu v sodbi sodišča prve stopnje niso pravilno ugotovljena. Enako velja za navedbo, da je oškodovanka v pravdni zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju vložila tožbo v zvezi z enim izmed predmetov, ki je bil predmet pravnomočno končanega kazenskega postopka, zoper drugo osebo. Tudi ta navedba se nanaša le na presojo dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi ter pomeni nestrinjanje z dokazno oceno.

10. Navedbe, da je sodišče druge stopnje „nepravilno ovrglo pritožbeni razlog udeležbe priče preiskovalnega sodnika J. B., ki je bil obremenilna priča o dejanskem stanu in ne kakšnem procesnem vprašanju“, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, saj ni konkretizirana tako, da bi bilo moč razbrati, katero kršitev zakona vložnik uveljavlja.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.