Jedro

Tožnika sicer nista predložila izvedeniškega mnenja, ki bi izkazalo, da je ukrep neizvedljiv ali da odstranitev ogroža stanovanjsko hišo, ki je povezana z nelegalno zgrajenim objektom, kakor tudi ne, da prizidka ni mogoče enostavno odrezati od preostalega objekta, saj bi lahko vplivalo na statično stabilnost zalednega terena, vendar je po presoji sodišča z navedbami tožeče stranke in fotografijami, ki se nahajajo v spisovnem gradivu možno povzeti, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala možnost nastanka težko popravljive škode, saj iz fotografij izhaja, da poteka zemljišče v hrib, in da se podporni zid stika z regionalno cesto, ki poteka mimo stanovanjske hiše, zaradi česar sta izkazala verjetnost možnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi jima lahko nastala zaradi izvršitve naloženega ukrepa odstranitve.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev 2. in 3. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, številka 06122-4105/2016/13 z dne 9. 4. 2019.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06122-4105/2018/13 z dne 9. 4. 2019, s katero jima je bilo skupaj z A.A. naloženo, da morajo takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo zidane garaže s pohodno teraso, tlorisne velikost 9,5 m x 5,70 m etažnosti klet + pohodna terasa, na zemljišču s parc. št. 277/7 k.o. ..., saj jo izvajajo brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) ter na svoje stroške do dne 1. 10. 2019 odstraniti zidano garažo s pohodno teraso in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), če pa tega ne bodo izvršili, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), kakor tudi katera dejanja so prepovedana (4. točka izreka), in da se garažo s pohodno teraso po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka).

2. Tožnika sta zoper izdano odločbo vložila pritožbo, katera pa je bila s strani drugostopenjskega organa dne 30. 6. 2020 zavrnjena.

3. Ker se tožnika ne strinjata z izdano odločbo vlagata tožbo v tem upravnem sporu in navajata, da je garažo zgradil predhodni lastnik B.B. v letu 1995, pri čemer sta sama pridobila lastninsko pravico na stanovanjski hiši šele 18. 9. 2015, zaradi česar menita, da je odločba nezakonita in nepravilna, pa tudi preuranjena, saj jih prodajalec ni seznanil, da je del objekta zgrajen brez gradbenega dovoljenja in tako do trenutka začetka inšpekcijskega postopka nista bili niti seznanjeni, da gre za nelegalno gradnjo. V tožbi pojasnjujeta, da gre pri spornem objektu za garažo in teraso, ki sta del stanovanjske hiše in tako ne gre za samostojni objekt, temveč za objekt, ki je sestavni del njunega doma. Menita tudi, da ne moreta biti inšpekcijska zavezanca, saj objekta nista sama zgradila, prav tako pa jima iz istega razloga ne more biti izrečena kazen nelegalne gradnje.

4. Tožnika posebej izpostavljata, da podajata zahtevo za izdajo začasne odredbe z namenom preprečitve nastanka težko popravljive škode, saj odločbe ni mogoče enostavno izvršiti, saj so bili objekti postavljeni zaradi drsenja zemljine in preprečitve plazu, pri čemer je bil iz istih razlogov zgrajen tudi podporni zid in zid iz škarpnikov, kar je v izjavi potrdil tudi prejšnji lastnik. Tako bi v primeru odstranitve objekta, stanovanjski hiši, ki je legalno zgrajena in predstavlja dom tožnikov grozil plaz in je tako pričakovati vpliv na statično stabilnost zalednega terena, istočasno pa bi bila prizadeta tudi javna korist, saj bi v tem primeru prišlo do ogrozitve javne ceste in s tem javne infrastukture. Na tak način bi tožnikoma nastala škoda, ki predstavlja nesorazmerno izgubo vrednosti nepremičnine in presega to, kar po sami naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.

5. Tožeči stranki si vse od kar sta izvedeli za nelegalno gradnjo aktivno prizadevata za legalizacijo objekta, za kar je potrebno predložiti soglasje vseh treh lastnikov, vendar tretja solastnica soglasja ne želi podati, zaradi česar sta tožnika dne 2. 9. 2019 pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložila predlog za ureditev medsebojnih razmerij z zahtevo, da bi sodna odločba nadomestila soglasje solastnice, v posledici česar pa še nista mogla vložiti popolne vloge za legalizacijo objekta. Zato sta zaprosila tudi za preložitev roka izvršitve, vendar odgovora nista dobila. 29. 7. 2020 sta prejela zgolj opozorilo o izreku denarne kazni zaradi nespoštovanja odločitve o rušenju, zaradi česar menita, da je odločitev inšpekcijskega organa nesorazmerna in tudi neprimerna ali vsaj preuranjena.

6. Tožnika še dodajata, da predmetni objekt ne predstavlja manj zahtevnega objekta, temveč gre za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje sploh ni potrebno.

7. Tožena stranka odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

8. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

9. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče pri odločanju, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koriti ter koristi nasprotnih strank.

10. Temeljni (osnovni) vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe po ZUS-1 je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva sicer restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem sama nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljiv odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe.[1](#sdfootnote1sym)

11. V podkrepitev svojih navedb sta pritožnika zahtevi priložila kupoprodajno pogodbo, iz katere izhaja datum nakupa predmetne nepremičnine, redni izpis iz zemljiške knjige, odgovor na poziv B.B. z dne 25. 2. 2019, predlog za ureditev razmerij med solastniki skupaj z odgovorom na predlog, zaprosilo za preložitev roka odrejene odstranitve objekta oziroma prekinitev postopka odstranitve do izdane pravnomočne odločitve sodišča z dne 11. 9. 2019, potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 8. 6. 2015. 12. Sodišče ugotavlja, da je iz fotografij upravnega spisa razvidno, da se tako škarpniki kot podporni zid držijo neposredno javne ceste, in da je za spornim objektom garaže zemljina, ki poteka v hrib. Tožnika sicer nista predložila izvedeniškega mnenja, ki bi izkazalo, da je tak ukrep neizvedljiv ali da odstranitev ogroža stanovanjsko hišo, ki je povezana z nelegalno zgrajenim objektom, kakor tudi ne, da prizidka ni mogoče enostavno odrezati od preostalega objekta, saj bi lahko vplivalo na statično stabilnost zalednega terena, vendar je po presoji sodišča z navedbami tožeče stranke in fotografijami, ki se nahajajo v spisovnem gradivu možno povzeti, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala možnost nastanka težko popravljive škode, saj iz fotografij izhaja, da poteka zemljišče v hrib, in da se podporni zid stika z regionalno cesto, ki poteka mimo stanovanjske hiše, zaradi česar sta izkazala verjetnost možnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi jima lahko nastala zaradi izvršitve naloženega ukrepa odstranitve.

13. Tožena stranka navedbam tožečih strank, s katerimi je bila seznanjena (saj sta ji bili tako tožba kot zahteva za izdajo začasne odredbe s prilogo vročeni v odgovor), ni ugovarjala oziroma jih ni prerekala. Zato je sodišče sledilo utemeljitvi tožnikov glede verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in začasno zadržalo izvršitev 2. in 3. točke izreka izpodbijane inšpekcijske odločbe.

14. Po presoji sodišča z navedenim zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe ne bo prizadeta javna korist, temveč bi lahko bila nasprotno prizadeta ob morebitni odstranitvi in zdrsu zemljine, niti prizadetost javne koristi ni zatrjevala tožena stranka (čeprav je to možnost imela), prav tako pa ni videti, da bi bile z zadržanjem izvršitve prizadete koristi nasprotnih strank, saj jih tudi po neprerekanih navedbah tožnikov, v tem postopku ni.

15. Sodišče še pri navedenem pripominja, da sta tožeči stranki v postopku izkazali, da si prizadevata za legalizacijo predmetnega objekta, kar izhaja iz obrazca „Zahteva za legalizacijo objekta daljšega obstoja“ v spisovnem gradivu, česar pa očitno zaradi nepodanega soglasja s strani tretje solastnice še nista mogla izpeljati, zaradi česar sta vložila tudi predlog za ureditev razmerij med solastniki pri Okrajnem sodišču v Mariboru, o katerem pa še ni bilo odločeno in je tudi po mnenju sodišča s strani tožečih strank izkazano, da si vse od trenutka, ko sta izvedela za nelegalno gradnjo prizadevata za legalizacijo predmetnega objekta.

16. Ker je osnovni namen začasne odredbe zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva (32. člen Ustave RS), je na podlagi zgoraj navedenih dejstev verjetnost nastanka težko popravljive škode v obravnavanem primeru izkazana. S tem pa je zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve izpodbijane odločbe izpolnjen. Po oceni sodišča odlog izvršitve izpodbijane odločbe tudi ne nasprotuje javni koristi, saj ni zaslediti nobenih dejstev in razlogov nasprotovanja. V primeru izvršitve izpodbijane odločbe pa bi bila teža posledic za tožečo stranko, plazenje terena ali celo poškodba legalno zgrajene stanovanjske hiše, neproporcionalna s koristmi, ki jih zasleduje država. Sodišče je pri presoji sorazmernosti posega, to je rušenja celotnega objekta, ki se drži legalno zgrajene stanovanjske stavbe, ocenilo, da bi navedena izvršitev izpodbijane odločbe lahko posegla v varnost predmetne stanovanjske stavbe in ogrozilo dom tožnikov v celoti (kolikor bi prišlo do zasutja zemeljskega plazu ali drsenja zemljine), zaradi česar je tudi s tega vidika izkazan pogoj nastanka težko popravljive škode in je po mnenju sodišča škoda, ki bi lahko nastala z odstranitvijo objekta in morebitnim zdrsom zemljine večja od začasnega zadržanja 2. in 3. točke izpodbijane odločbe.

17. Glede na navedeno je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in zadržalo izvršitev 2. in 3. točke izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu (80. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1 in 32. členom ZUS-1, saj glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika izkazala pogoje za izdajo začasne odredbe.

[1](#sdfootnote1anc)Enako Vrhovno sodišče VSRS sklep I Up 222/2019 z dne 22. 1. 2020