Jedro

Tožnik je soodgovoren za nastalo škodo zaradi opustitve dolžne skrbnosti, ker bi moral pri ravnanju z obdelovancem na rezkalnem stroju uporabiti podajalne naprave ali ga s potiskom od zgoraj nanj odstraniti z delovnega pulta.

Ker pa so strojne škarje v razmerju do njegovega uporabnika nevarna stvar, ki ob svojem delovanju niso bile ustrezno zaščitene, je toženkina objektivna odgovornost strožja, ne pa enakovredna tožnikovemu ravnanju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. točki tako, da se znesek odškodnine zviša za 1.416,10 EUR (in sedaj znaša 4.956,35 EUR), v 2. točki pa tako, da se znesek pravdnih stroškov zviša za 1.441,11 EUR (in sedaj znaša 2.116,00 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem,a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 75,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.540,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2003 dalje do plačila (1. točka izreka) in povrniti 674,89 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

Proti zavrnilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v zavrnilnem delu in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede temelja (odškodninske odgovornosti) navaja, da njegov soprispevek k nastanku škode ne more biti 50 %, saj je storil vse, da je bilo njegovo delo na starih in izrabljenih strojnih škarjah varno. Odgovorni so vedeli, da strojne škarje za rezanje železa ne ustrezajo varnostnim standardom in da preskakujejo, pa niso nič ukrenili. Škarje so nevarna stvar, ki niso imele ustrezne zaščite za varno delo in bi se dalo ponovni udarec oziroma preskakovanje preprečiti le, če bi imele škarje ustrezno zaščito, česar pa niso imele, kar potrjuje izvedenec iz varstva pri delu B. T. Delovni stroj sploh ni imel ustrezne in prilagojene zaščite, ki bi tovrstne poškodbe, kakršna je bila tožnikova, lahko preprečile. Škarje se niso ustavile takoj, ko se na njih ni več delalo. Tožnik je pri delu utrpel poškodbo zaradi neustrezno zaščitenega delovnega stroja. Ni mu mogoče očitati, da je premalo poskrbel za varno delo. Tudi mu ni mogoče očitati, da je očitno predolgo pritiskal z nogo na pedal in s tem povzročil ponoven dvig in padec rezila navzdol, to pa naj bi predstavljalo njegovo soodgovornost za nastalo škodo. Delo je opravljal tako, kot ga je vedno in je do delovne nezgode prišlo zgolj zaradi nekontroliranega preskakovanja stroja. K nastanku škode ni soprispeval, saj je bil pri delu skrben in pazljiv. Navaja, da nikoli ni dobil drugačnih navodil za delo s strojem, torej na kakšen način naj bi se odmaknil manjši obdelovanec iz delovnega pulta. Tudi usposabljanja v tej zvezi ni bilo. Nadalje opozarja na izpovedi prič R. B., D.K. in B. D. Priča B. je pojasnil, da je možno, da so škarje preskočile, saj gre za stare in dotrajane in da si je tudi sam na njih poškodoval blazinico prsta. Da so škarje preskakovale, je povedal tudi K.. D. pa je izpovedal, da so delavci o napakah na stroju posredovali naprej in so tako vodilni vedeli, da škarje niso brezhibne. V zvezi z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in telesne bolečine, tožnik meni, da je odmerjena prenizko. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da sredinec daje roki moč in je zaradi amputacije vrhnjega dela sredinca, moč roke bistveno oslabljena, zaradi česar ima težave v zasebnem življenju in pri delu. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo v celoti vseh njegovih težav in zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri izgubi nohtnega dela prsta na roki ne gre za manjšo izgubo življenjskih aktivnosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi vidno poškodovanega prsta, ki se ga ne da zakriti, trpi pri stikih z ljudmi, da pa tega ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Meni, da tudi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni upoštevalo vseh neprijetnosti, ki jih je doživljal med zdravljenjem. Dobival je injekcije, jemal je tablete proti bolečinam, hodil je na razgibavanje, prst je imel mobiliziran in še vedno čuti določene bolečine. Glede prisojene odškodnine za strah meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi večjo odškodnino, saj strah ob škodnem dogodku ni trajal le nekaj sekund. Nazadnje tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo njegov uspeh v pravdi, saj je pri uspehu glede višine odškodnine upoštevalo tudi uspeh po temelju.

Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ker meni, da ni utemeljena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo v višini 50 %. Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ko je v popoldanski službi na strojnih škarjah rezal ploščato jeklo, pri čemer je prišlo do hude poškodbe. Po njegovem mnenju je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi hibe na strojnih škarjah, ki so potem, ko je z njimi že odrezal kos ploščatega jekla, ponovno preskočile, rezilo škarij je še enkrat udarilo v trenutku, ko je hotel odstraniti z delovne mize kos ploščatega jekla, ki je stisnil sredinec desne roke na delovno mizo ter mu odtrgal del prsta. Tožnikove navedbe o hibnosti strojnih škarij, ki so nevarna stvar, saj terjajo ustrezno zaščito, ki bi preprečevala možnost nesreče, ko enkrat obratujejo, sta res potrdili priči B. in K, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na izjavi prič R. in O., ki sta zanikala, da bi strojne škarje „preskakovale“, ko enkrat obratujejo in ugotovitev izvedenca strojne stroke A. Š., ki je po ogledu spornih škarij izključil, da bi nepravilno delovale, na podlagi celovite in natančne dokazne ocene navedenih dokazov (8. člen ZPP), pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal, da so strojne škarje v času škodnega dogodka nekontrolirano „preskakovale“. Izvedenec je namreč ugotovil, da je lahko naslednji delovni gib rezila sprožen le s ponovnim udarcem ali zadržanim pritiskom na nožno pedalo, ki povzroči delovanje škarij. Da bi bilo morebiti s pedalom kaj narobe, izvedenec ni ugotovil in tudi drugi izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Glede na ugotovitve izvedenca in tožnikovo izpoved, da z nogo na nožno pedalo ni ponovno pritisnil, je pravilen zaključek, da je do ponovnega udarca rezila moralo priti zaradi tožnikovega predolgega pritiska z nogo na pedalo, s čimer je povzročil ponovni dvig in zatem padec rezila navzdol. Vendar pa je sodišče prve stopnje takšno ravnanje tožnika materialnopravno zmotno štelo kot njegovo soodgovornost pri nastanku njegove škode. Izvedenec za varstvo pri delu B. T. je namreč ugotovil, da stroj ni imel nikakršnih varoval, ki bi onemogočila ponovni (drugi) udarec rezila navzdol pri predolgem zadržanju na pedalo. Po predpisih o varstvu pri delu bi moralo biti na stroju vgrajeno takšno varovalo, ki bi izključilo drugi udarec, četudi uporabnik ne bi takoj spustil enkrat že pritisnjenega pedala. Strojne škarje pa bi morale imeti tudi takšno zaščito za varno delo, ki bi preprečila nekontroliran poseg prstov v nevarno območje delovnega stroja. Takšnih zaščit pa predmetni stroj ni imel. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo zaradi opustitve dolžne skrbnosti, ker bi moral pri ravnanju z obdelovancem na rezkalnem stroju uporabiti podajalne naprave ali ga s potiskom od zgoraj nanj odstraniti z delovnega pulta (171. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju OZ). Tožnik je obdelovanec odstranjeval s prijemom pod njim, zaradi česar je soprispeval k nastanku škode. V pritožbi tožnik navaja, da od delodajalca ni dobil drugačnih navodil za delo s strojem oziroma da ni bil usposobljen za upravljanje s strojem, tega pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, ampak ravno nasprotno, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Trdil je, da je opravil izpit iz varstva pri delu in je kot ključavničar veliko delal na tem stroju, zato je poznal njegovo delovanje. To pa kaže, da je bil za delo na stroju usposobljen. Dejstvo, da so strojne škarje nevarna stvar, zahteva od njegovega uporabnika kot strokovnjaka posebno skrbnost in pozornost pri njegovi uporabi, predvsem pri odstranjevanju obdelovanca z delovne mize. Gre za poklicno skrbnost, ki se zahteva od delavca. Njegovo odstranjevanje obdelovanca z delovne mize s prijemom pod njim ni bilo posebno skrbno, ne glede na to, da škarje niso imele zaščite, ki bi onemogočila poseg prstov v delovno območje. Nenazadnje mora tudi delavec delo opravljati tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Zato na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je ravnal s strojem tako kot vedno. Ker pa so strojne škarje v razmerju do njegovega uporabnika nevarna stvar, ki ob svojem delovanju niso bile ustrezno zaščitene, je toženkina objektivna odgovornost strožja, ne pa enakovredna tožnikovemu ravnanju. Tožniku je mogoče očitati soodgovornost za nastalo škodo le v obsegu opustitve dolžne skrbnosti, ki po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati večje soodgovornosti za nastalo škodo, kot v višini 30 %.

Pritožba izpodbija tudi dosojeno odškodnino za telesne bolečine z nevšečnostmi, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah. Tožnik meni, da je podana podlaga za zvišanje denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za te vrste oblik nepremoženjske škode ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri njeni odmeri terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, pri čemer je treba upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnine v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe prsta na roki, to je delne travmatske amputacije končnega členka desne roke. Upoštevalo je ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. M. V., da je tožnik 8 ur trpel zelo hude bolečine, nato 2 dni hude telesne bolečine, lahke telesne bolečine 21 dni in 30 dni pojemajoče lahke telesne bolečine. Prvostopno sodišče je upoštevalo tudi nevšečnosti med zdravljenjem (tožnik je bil kirurško oskrbljen, dobil je protitetanusno zaščito in antibiotik, poškodba je bila oskrbljena v lokalni anesteziji, šivali in previjali (10 krat) so mu rano, večkrat je bil na kontrolnih pregledih, prst je moral razgibavati, zaradi bolečin je jemal tudi tablete in injekcije). Glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin med zdravljenjem ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je odškodnina primerna, saj upošteva tako tožnikovo osebno občutljivost, kot na drugi strani primerljive odškodnine v drugih podobnih primerih sodne prakse. Pritožbeno sodišče sodi, da okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, in objektivna pogojenost višine odškodnine ne omogočajo višje odškodnine za telesne bolečine od prisojene v višini 3.000 EUR(1).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti glede odškodnine za strah, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za odmero drugačne odškodnine od prisojene v znesku 1.000 EUR (2). Tožnik se je močno prestrašil ob sami nesreči, nato pa ga je bilo strah zaradi izida zdravljenja do njegovega zaključka zdravljenja, ko je zvedel, da je stanje dokončno, vendar je intenzivnost strahu upadla. Danes pa zaradi pretrpljenega strahu nima psihičnih posledic. Na odločitev ne more odločilno vplivati prvič v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je primarni strah trajal več kot le nekaj sekund, ki predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP) (3).

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.000 EUR(4). Ta oblika škode zajema oškodovančevo trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka in sicer na psihičnem in telesnem področju. Pri prisoji odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje pravilno v prvi vrsti izhajalo iz opisa posledic, ne pa zgolj iz številčne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri svoji odločitvi se je oprlo ne samo na mnenje sodnega izvedenca, temveč tudi na izpoved tožnika. Tožnik je izgubil del pomembnega dela prsta desne roke in je kot desničarju zaradi poškodbe moč roke bistveno oslabljena. Zaradi amputacije končnega dela sredinca se ne more več rekreativno ukvarjati z odbojko in košarko ter bo celo življenje omejen pri delih, kjer je potrebna groba fizična moč in natančen (fin) prijem. Nobenega dvoma ni, da tožnik trpi, ker mora opravljati posamezna dela s povečanimi napori, določena dela pa zaradi odsotnosti močnega in finega prijema ne more več opravljati. Glede na vse ugotovljene škodne posledice, upoštevajoč starost tožnika ob nezgodi (21 let), je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina iz navedenega naslova v skladu z merili iz 179. člena OZ. Denarna odškodnina je tudi primerljiva višini odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

Tožnik v pritožbi opozarja, da njegova spremenjena in vidna zunanjost vzbuja v družbi pozornost, zaradi česar trpi. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče ponavlja, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje, da tožnik odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je posebna vrsta nepremoženjske škode, ni zahteval. Zato duševne bolečine zaradi skaženosti ne opravičujejo prisojo odškodnine v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Zaradi navedene spremembe tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo (njegov soprispevek je 30 %) in upoštevajoč odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 7.080,50 EUR(5) , je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v 1. točki izreka določen znesek odškodnine (3.540,25 EUR) zvišalo za 1.416,10 EUR, tako da sedaj znaša denarna odškodnina 4.956,35 EUR (4. točka 358. člena ZPP).

Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe (2. točka izreka; 2. odst. 165. člena ZPP). V zvezi s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka pravilno opozarja, da je treba le te odmeriti po temelju in po višini, pri kateri sodišče ne sme še enkrat upoštevati uspeh po temelju, kar je storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožnikov pravdni uspeh 62,15 % (70 % s temeljem in s 54,3 % po višini), kar pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti ustrezen del njegovih pravdnih stroškov, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, 37,85 % potrebnih stroškov toženke pa je dolžan tožnik povrniti njej. Ker tožnik konkretizirano ne navaja, katere pravdne stroške mu sodišče prve stopnje ni priznalo, pa bi mu jih moralo, je pritožbeno sodišče sledilo s strani sodišča prve stopnje priznanim stroškom tožeče stranke, kot tudi tožene stranke, kot je razvidno s stroškovnikov v spisu. Vsi potrebni stroški tožnika na prvi stopnji so znašali 4.428,91 EUR, upoštevajoč njegov uspeh v pravdi 2.752,60 EUR, stroški toženke pa 1.681,53 EUR, glede na njen uspeh 636,60 EUR. Po medsebojnem pobotu tako toženka dolguje tožniku 2.116 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku z izpodbijano sodbo že prisodilo 674,89 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je višino pravdnih stroškov zvišalo za 1.441,11 EUR.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo glede temelja uspel s 40 %, po višini pa je bil neuspešen, torej je njegov uspeh s pritožbo 20 %. Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu z določili Odvetniške tarife priznalo v pritožbi priglašene stroške in sicer za sestavo pritožbe 625 točk (glede na izpodbijan znesek), poročilo stranki 50 točk, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV, kar (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % uspeh s pritožbo) znaša 75,60 EUR, ki mu jih mora toženka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Nenazadnje pa je tožnik s pritožbo deloma tudi uspel. Tožnik je zahteval odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.424,80 EUR. (prej 1.300.000 SIT).

Tožnik je zahteval odškodnino za strah v višini 1.251,88 EU (prej300.000 SIT).

Tožnik ni imel pripomb na ugotovitev izvedenca o trajanju primarnega strahu.

(4)Tožnik je iz tega naslova zahteval odškodnino v znesku 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT)

(5)Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 7.000 EUR, za materialno škodo pa 80,50 EUR.