Jedro

Ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom v I. točki izreka ustavilo postopek odločanja o podrednem predlogu predlagatelja z dne 27. 3. 2026 za sprejem osebe (nasprotne udeleženke) na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom. V II. točki izreka je sklenilo, da se nasprotni udeleženki podaljša zadržanje na varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda za dobo enega leta oziroma najdlje do 17. 4. 2027, pri čemer se nasprotna udeleženka iz Doma na Krasu, Enota Dutovlje, Dutovlje 128, Dutovlje, premesti v Dom Lukavci, Lukavci 9, Križevci pri Ljutomeru, pri čemer je ta posebni socialno varstveni zavod nasprotno udeleženko dolžan sprejeti ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, v III. točki izreka pa, da se nasprotno udeleženko zadrži na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda Dom Lukavci, Lukavci 9, Križevci pri Ljutomeru, oziroma najdlje do poteka roka iz II. točke izreka sklepa, pri čemer se doba zadržanja na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, všteje v dobo trajanja ukrepa iz II. točke izreka.

2.Zoper sklep se nasprotna udeleženka po odvetnici pravočasno pritožuje, izpodbija II. in III. točko izreka1 ter uvodoma uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 30/1 Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

Navaja, da se za presojo obstoja pogojev za zadržanje oziroma podaljšanje zadržanja osebe na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda (SVZ) ni dopustno sklicevati na razloge sklepov z dne 17. 4. 2024 in 14. 4. 2025, saj so bili ti izčrpani z izdajo sklepov o sprejemu in podaljšanju namestitve. Življenjsko je nedopustno, da se odločitev v aprilu 2026 opira na ugotovitve nepravdnega postopka v letu 2024 in 2025, saj na tak način oseba v nobenem primeru ne more biti rehabilitirana do te mere, da se vrne v domače okolje, z vidika ustavno varovane pravice osebe s težavami v duševnem zdravju iz 19. člena Ustave je takšno stanje neustavno. Nesporno je, da je akutno bolnišnično zdravljenje nasprotne udeleženke zaključeno in da zaradi dolgotrajnega bivanja v institucijah nima socialne mreže, podpornega okolja izven zavodov in možnosti zanjo ustreznega bivanja izven institucionalnega okolja, prav tako izpolnjuje druge pogoje za namestitev v SVZ. Pritožba se osredotoča na ostale pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za sprejem nasprotne udeleženke v varovani oddelek SVZ v skladu s 74. členom v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZDZdr. Opozarja na neustavno stanje že iz razloga, ker je te pogoje nemogoče presojati ločeno od dejstva, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kjer poteka obravnava oseb z akutno obliko težav, ki zahtevajo takojšen odziv, postopek in namestitev proti njihovi volji. Nasprotna udeleženka je tako že v osnovi prikrajšana za pošten in zakonit postopek in presojo pogojev, saj se celotna argumentacija za namestitev v varovani oddelek SVZ gradi na potrebi po bivanju v strukturiranem okolju varovanega oddelka SVZ, s katerim bi se lahko uresničili njeni pravici do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS ter do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave RS, takšno bivanje pa je nadomeščeno z neustavno obliko izvajanja ukrepa, ki je slovenski predpisi ne poznajo. Pri nasprotni udeleženki pogoj ogrožanja ni izpolnjen. Pritožba pritrjuje ugotovitvi, da se je nasprotna udeleženka prikazala ambivalentna do sprejemanja terapije ter sprejema pojasnilo lečeče psihiatrinje, da obstoječa terapija ni možna v depo obliki, ne sprejema pa, da se jezikanje, glasno in gostobesedno govorjenje, skakanje v besedo, preklinjanje, težje umirjanje in občasna verbalna grožnja kategorizirajo kot hudo ogrožajoče vedenje, ki opravičuje tako drastičen poseg v osebno svobodo, kot je namestitev v SVZ. Ob sočasni ugotovitvi, da nasprotna udeleženka nima več samomorilnih misli, o čemer je poročala njena lečeča psihiatrinja, in da je njena terapija urejena, pogoj ogrožanja njenega življenja in zdravja ni izpolnjen. Iz poročila zdravstvene nege izhaja, da je pretežno umirjena in vodljiva, sodelujoča z nihanji razpoloženja, vsebina poročila in ugotovitve sodne izvedenke in sodišča pa ne izpolnijo pravnega standarda ogrožanja njenega življenja ali življenja drugih ali hudega ogrožanja njenega ali tujega zdravja. Pri nasprotni udeleženki tudi ni izpolnjen pogoj obstoja hudo motene presoje realnosti. Nasprotna udeleženka je izpovedala zbrano, konsistentno, vsebinsko povezano in razumljivo, s poudarkom na kršitvah njenih pravic, kar vse kaže na to, da njena presoja realnosti ni prizadeta. Nerazumljivo je razlogovanje sodišča, da ima nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti, ker ima načrte, da bi si povrnila poslovna sposobnost, se zaposlila, postala mati in živela normalno življenje. Nasprotna udeleženka si je sama in samoiniciativno ustvarila načrte za prihodnost in je bila tega zmožna brez ustrezne podpore, ki bi je bila deležna v varovanem oddelku SVZ, kjer bi bilo strukturirano okolje takim načrtom podporno. Isti načrti, zaradi katerih sodišče smatra, da izhajajo iz hudo motene presoje realnosti, sočasno predstavljajo argument za psihiatrično stroko, da nasprotna udeleženka ni suicidalna in že nekaj časa nima so suicidalnih misli in se iz tega vidika ne ogroža več. V tem delu pa jim sodišče v celoti pokloni vero, kar je kontradiktorno.

Nadalje pritožba navaja, da ZDZdr ne daje podlage za namestitev ali podaljšanje namestitve nasprotne udeleženke na varovanem oddelku SVZ, ki se izvaja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice. Argumentacija, da so žal vsi zavodi zasedeni, ne more predstavljati izjeme, zaradi katere bi bile ustavno varovane pravice nasprotne udeleženke ovirane. Nasprotna udeleženka na oddelku pod posebnim nadzorom Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor ni deležna intenzivnega zdravljenja, ki bi utemeljevalo njeno zadržanje in na oddelku za psihiatrijo ni deležna posebne zaščite in varstva, ki se ju zagotavlja s posebno obliko strukturiranega okolja s prilagojenimi storitvami, da se osebo z ustreznim vodenjem usposobi za samostojno življenje izven institucij. Namestitev na varovanem oddelku SVZ brez privolitve je socialno varstveni ukrep, zaradi česar je obravnavo v varovanem oddelku treba šteti za storitev, v kateri se prepletata pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave ter pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave. Ti pravici sta nasprotni udeleženki prekršeni na račun pravic drugih, saj sodišča argumentirajo, da bi namestitev v prezasedeni SVZ povzročila poseg v ustavne pravice tako nasprotnega udeleženca kot tudi ustavne pravice oseb, ki se nahajajo v varovalnem oddelku teh zavodov in se je izoblikovala sodna praksa, po kateri je ustrezno odločiti, da je SVZ dolžan sprejeti nasprotno udeleženko takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, do takrat pa se osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Poseg v ustavne pravice nasprotne udeleženke je storjen z namestitvijo v psihiatrično bolnišnico, čeprav ključni pogoj, potreba po akutnem zdravljenju, ne obstaja in četudi izrek sklepa glasi, da se osebo namesti v varovani oddelek SVZ, ko se sprosti mesto, to ne spremeni dejstva, da je nasprotni udeleženki prekršena ustavna pravica do osebne svobode, enakega varstva pravic, do sodnega varstva, do pravnega sredstva, ki ga ne more učinkovito uveljaviti, ker je pri tem ovirana s sistemskimi primanjkljaji, pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, do zasebnosti in so osebnostnih pravic, do socialne varnosti, zdravstvenega varstva in jamstev, ki so zagotovljena invalidom. Drugi odstavek 52. člena Ustave RS pa ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami. Pritožba izpostavlja še 15. člen in 16. člen Ustave ter navaja, da je tehtanje, katero ustavno pravico je manj ali bolj škodljivo omejiti (pravico nasprotne udeleženke do bivanja v nezasedenem SVZ ali pravice oseb, ki bivajo v prezasedenem SVZ), z vidika nasprotne udeleženke, ki naj bi bila nameščena v SVZ, na sprejem pa čaka že več kot dve leti v oddelku pod na posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, nujno. Nasprotna udeleženka je mlada ženska, ki se zaradi sistemskih omejitev in neživljenjske sodne prakse ne pripravlja na samostojno življenje, temveč ob urejeni terapiji stagnira v oddelku pod posebnim nadzorom, ko bi bila lahko deležna ustrezne podpore, terapije in rehabilitacije v SVZ. Namestitev v varovani oddelek SVZ, četudi prezaseden, je nujna. Na nasprotno udeleženko, ki morda res potrebuje strukturira okolje, bremena dejstva, da so SZV-ji preobremenjeni in sprejemajo varovance po čakalnih listah, ni mogoče prenesti na način, da bo za nedoločeno in povsem nedoločljivo obdobje, ko ne izpolnjuje pogojev za sprejem brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, dejansko v takem oddelku. Navaja tudi 3. člen ZDZdr in 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 ter navaja, da je ob tem, ko nasprotna udeleženka ne potrebuje več akutnega bolnišničnega zdravljenja, mogoče in dopustno v skladu z ZDZdr zagotoviti institucionalno varstvo samo v SVZ, pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr glede namestitve v oddelek pod posebnim nadzorom pa niso omiljeni ali suspendirani za čas, ko oseba na odrejeno institucionalno varstvo v SVZ čaka na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Nadalje navaja, da je v konkretnem primeru prekršena tudi zakonska določba drugega odstavka 8. člena ZDZdr, saj ZDZdr ne opredeljuje prilagojenega režima obravnave za osebe, ki v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice čakajo na namestitev SVZ. Nasprotni udeleženki se krši tudi pravica iz 17. člena ZDZdr, po katerem je upravičena do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno in zdravljenja na najmanj omejevalni in vsiljiv način, ki je na razpolago, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in potreb po zagotavljanju varnosti drugih. Pritožba uveljavlja tudi, da pogoji za sprejem ali zadržanje na varovani oddelek SVZ niso izpolnjeni, ker ta ukrep ni prilagojen njenim zdravstvenim potrebam in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primeren milejši ukrep, pri čemer ni pomembno, na katerem nivoju se zanj zagotovijo možnosti ter ali je predviden z zakonom ali ne. Že iz sklepa VS RS II Ips 45/2020 izhaja, da bi bil vsak drugačen odgovor nesprejemljiv z vidika ustavne pravice nasprotne udeleženke do osebne svobode. Dodaja, da bi se bilo nedopustno zadovoljiti s cinično razlago, da mora nasprotna udeleženka ostati v varovanem oddelku samo zato, ker oblik terapije, ki bi bile zanjo najprimernejše ″pri nas‶ ni. Takšno nadziranje je mogoče preformulirati na obstoječe dejansko stanje, da obstaja druga možnost terapije, s katero bi se 27-letnemu dekletu pod nadzorom skrbnika CSD lahko omogočilo življenje v strukturiranem okolju institucije po lastni privolitvi ali izven institucije ob jemanju ustrezne terapije, ki bi predstavljala zdravstveni poseg, sorazmeren z njegovim namenom, izbran med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo preverljive učinke, ker najmanj posegajo v integriteto osebe, najmanj omejujejo njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov (jamstvo iz 8. člena ZDZdr). Nasprotna udeleženka po odvetnici predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in hkrati odloči o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

3.V odgovoru na pritožbo socialno varstveni zavod Dom Lukavci (ponovno)2 poudarja prezasedenost in nemožnost dodatne namestitve oziroma sprejema nasprotne udeleženke v varovani oddelek.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v pritožbeno izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in pravilne uporabe materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po predlogu predlagatelja3 z dne 27. 3. 20264, na podlagi izvedenega dokaznega postopka5, nasprotni udeleženki podaljšalo zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda za dobo enega leta oziroma najdlje do 17. 4. 2027, pri čemer je sklenilo, da se jo iz Doma na Krasu, Dutovlje, premestiti v Dom Lukavci, Križevci pri Ljutomeru, ki jo je dolžan sprejeti ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih (II. točka izreka); do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku tega posebnega socialno varstvenega zavoda oziroma najdlje do poteka roka iz II. točke izreka, pa se nasprotno udeleženko zadrži na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, v dobo zadržanja na tem oddelku pa se všteje tudi doba trajanja ukrepa iz II. točke izreka (III. točka izreka.)

7.Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo za odločitev o predlaganem podaljšanju zadržanja na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda predstavlja prvi odstavek 74. člena ZDZdr (v zvezi z drugim odstavkom 77. člena ZDZdr), in presojalo kumulativno izpolnjenost zakonsko določenih pogojev, ki so: (1) - če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, (2) - če oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, (3) - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (4) - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, (5) - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi), (6) - če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

Dokazno podprto in pravilno je zaključilo, da so ti pogoji izpolnjeni, pri čemer se je utemeljeno oprlo predvsem na izvid in mnenje v postopku določene sodne izvedenke psihiatrinje, v povezavi tudi z drugimi izvedenimi dokazi6.

8.S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o drugem predlogu predlagatelja za podaljšanje sprejema oziroma zadržanja nasprotne udeleženke na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda. O sprejemu nasprotne udeleženke na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi 75. in 74/I člena ZDZdr je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 17. 4. 20247, o prvem predlogu predlagatelja za podaljšanje zadržanja pa s sklepom z dne 14. 4. 20258. Zato sklicevanje sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi na razloge v že predhodno izdanih sklepih v predmetni zadevi ni nedopustno, iz razlogov sedaj izpodbijanega sklepa pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izpolnjenost pogojev presojalo tudi in predvsem ob upoštevanju aktualnega dejanskega in zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke in tako ne drži pritožbena navedba, da se odločitev opira na ugotovitve nepravdnega postopka v letih 2024 in 2025 in da na ta način oseba v nobenem primeru ne more biti rehabilitirana do te mere, da se vrne v domače okolje.

9.Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je akutno bolnišnično zdravljenje nasprotne udeleženke zaključeno, da ta zaradi dolgotrajnega bivanja v institucijah nima socialne mreže, podpornega okolja izven zavodov in možnosti zanjo ustreznega bivanja izven institucionalnega okolja, kot tudi, da izpolnjuje druge pogoje za namestitev SVZ9.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pogoj ogrožanja (pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr) ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje je izpolnjenost tega pogoja prepričljivo in dokazno podprto obrazložilo v 15. točki obrazložitve. Iz razlogov izhaja, da se je pri tem predvsem oprlo na strokovno mnenje in obrazloženo strokovno prognozo v postopku določene sodne izvedenke psihiatrinje, ki upošteva tako ambivalentnost nasprotne udeleženke do sprejemanja terapije (čemur pritožba ne nasprotuje), kot tudi, da nasprotna udeleženka nima več samomorilnih misli (kar tudi izpostavlja pritožba), ko je pojasnila, da za nasprotno udeleženko brez stalnega nadzora in bivanja v strukturiranem okolju obstaja velika nevarnost, da bi opustila zdravljenje in da bi se ponovili vedenjski vzorci, s katerimi je v preteklosti hudo ogrožala svoje in tudi tuje zdravje in življenje. Kot izhaja iz razlogov sklepa, je pri tem izvedenka upoštevala tudi poročilo zdravstvene nege in se je do vedenjskih vzorcev nasprotne udeleženke tudi ustrezno in z vidika svoje stroke opredelila. Zato pritožba z lastno dokazno oceno pravilnosti in utemeljenosti zaključka o izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr ne more izpodbiti.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neizpolnjenosti pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr (če je navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja). Pritožbeno ni sporno, da sta pri nasprotni udeleženki po ugotovitvi izvedenke podani trajni duševni motnji (blaga duševna manjrazvitost in mejna osebnostna motnja, v sklopu navedenih diagnoz je prisotna izrazito šibka kontrola impulzov, znižana frustracijska toleranca ter izrazite motnje regulacije čustev, ki vplivajo na njeno vedenje in splošno funkcionalnost)10. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa v 16. točki obrazložitve, se je sodišče prve stopnje tudi glede izpolnjenosti navedenega pogoja utemeljeno v celoti oprlo na strokovno mnenje sodne izvedenke, saj gre za vprašanje, ki sodi v domeno medicinske (psihiatrične) stroke, izvedenka pa je ob podaji izvida in mnenja upoštevala tudi izpoved nasprotne udeleženke. Tako tudi zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti tega pogoja pritožba ne more izpodbiti z lastno presojo izpovedi nasprotne udeleženke in lastno oceno, da njena presoja realnosti ni prizadeta.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pogoji za sprejem ali zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda niso izpolnjeni, ker ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, pri čemer ni pomembno, na katerem nivoju se zagotovijo možnosti ter ali je predviden z zakonom ali ne. Pri tem pritožba očitno meri na neizpolnjenost pogoja po peti alineji prvega odstavka 74. člena ZDZdr. Vendar pritožba ob le delnem in parcialnem povzemanju obrazložitve sklepa VS RS II Ips 45/2020, ob navedeni "preformulaciji na obstoječe dejansko stanje " ne pove določno, na katero drugo možnost terapije pri tem meri, pri čemer tudi ni spregledati, da se pritožba v svojih navedbah strinja s pojasnilom lečeče zdravnice nasprotne udeleženke, da obstoječa terapija v depo obliki ni možna. Sodišče prve stopnje pa je tudi izpolnjenost tega pogoja sicer prepričljivo obrazložilo z razlogi v 17. točki obrazložitve.

13.Pritožba nadalje tudi ne uspe izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbijanega sklepa.

14.Ob povzetih pritožbenih navedbah je najprej pojasniti, da je zadržanje nasprotne udeleženke na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, oziroma najdlje do poteka roka za namestitev v socialno varstvenem zavodu. Torej ne gre za nedoločeno in povsem nedoločljivo obdobje, kot neutemeljeno navaja pritožba. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa11, so vsi varovani oddelki posebnih socialno varstvenih zavodov prezasedeni, kar je sodišče prve stopnje moralo upoštevati. S to problematiko sta se že ukvarjali tako Ustavno sodišče12, kot tudi Vrhovno sodišče v več odločbah13, in poudarili, da je prostorsko stisko socialno varstvenih zavodov treba reševati ne le na zakonit, temveč tudi ustavno skladen način. Poudarjen je pomen spoštovanja človekovih pravic, ki so resno ogrožene in kršene, če se osebe, ki potrebujejo institucionalno varstvo v varovanih oddelkih socialno varstvenih zavodov, nameščajo v prezasedene oddelke, pa tudi vidik posega v človekove pravice ostalih varovancev, ki so že nameščeni v prezasedeni socialno varstveni zavod. Nadalje je poudarjeno tudi, da se z namestitvijo osebe z duševno motnjo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ki pomeni hud poseg v osebno svobodo in ustavno pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zasledujeta dva cilja, prvi je varstveni cilj, t. j. preprečiti ugotovljeno ogroženost življenja in zdravja drugih in obravnavane osebe, drugi pa je terapevtski cilj, t. j., da se odpravi vzroke, ki so narekovali izrek takšnega ukrepa, ki pa je povezan z oskrbo, varstvom in zdravljenjem sprejete osebe, ki naj poteka v terapevtskem okolju, ki je primerno in spodbudno naravnano in ki osebam s težavami v duševnem razvoju nudi izvajanje njim prilagojenih terapij, varstveni in terapevtski cilj pa tvorita neločljivo celoto in le oba skupaj lahko utemeljujeta dopustnost posega v osebno svobodo zadržane osebe z duševno motnjo. Vrhovno sodišče je v odločbah II Ips 51/201914 in tudi II Ips 71/201915 kot alternativo nameščanju oseb s težavami v duševnem zdravju, ki sicer izpolnjujejo pogoje za neprostovoljno namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru), v prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov, ponudilo kot možnost namestitev osebe v psihiatrično bolnišnico, čeprav izven akutne faze bolezni oziroma motnje (kar sicer kot napačno izpostavlja pritožba) ali drugače, tudi v primeru, ko je zdravljenje duševne motnje že zaključeno, čemur je sledila tudi sodna praksa nižjih sodišč16. Že Vrhovno sodišče je v izpostavljenih sklepih začasno namestitev v psihiatrično bolnišnico, oddelek pod posebnim nadzorom ponudilo kot ustavno vzdržno, čeprav takšna procesna rešitev v ZDZdr izrecno ni predvidena, kar tudi izpostavlja pritožba. Ob pritožbenih navedbah velja dodati, da je Vrhovno sodišče v že obravnavanih primerih II Ips 51/2019 in II Ips 71/2019 upoštevalo, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, potem ko se njihovo zdravljenje zaključi, prav tako pa je v sklepu II Dor 84/2023, ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-477/18-19 (Up-93/18-37) z dne 23. 5. 2019 pojasnilo tudi, da gre pri tej problematiki (s katero se sooča sodišče tudi v obravnavanem primeru), v izhodišču za prostorsko organizacijski in ne pravni problem.

Zgoraj navedenim stališčem in usmeritvam je obrazloženo sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu17. Ob obrazloženem tako ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.

15.Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo na podlagi 51. člena ZDZdr odločilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1I. točka izreka ni pritožbeno izpodbijana.

2Primerjaj točko 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

3Upravičen predlagatelj v postopkih podaljšanja zadržanja v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda je lahko po splošni določbi 40. člena ZDZdr tudi CSD, saj ob logični in namenski razlagi zakona določbe drugega odstavka 77. člena ZDZdr ni mogoče razlagati tako ozko, da je upravičen predlagatelj le direktor socialno varstvenega zavoda (o tem tako tudi sklep VS RS II Ips 36/2017).

4Vsebinsko povzetega v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

5Glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6Glej točke 10 do 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

17Glej točke 30 in 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7Glej sklep Pr 12/2024 z dne 17. 4. 2024 , v zvezi s sklepom VSC II Cp 146/2024 z dne 8. 5. 2024 v spisu.

8Glej sklep Pr 12/2024 z dne 14. 4. 2025, v zvezi s sklepom VSC II Cp 163/2025 z dne 28. 4. 2025 v spisu.

9Šesta alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr, tudi 18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10Glej 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11Primerjaj točke 22 do 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

12Odločba številka U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019.

13Glej na primer sklepe VSRS II Ips 51/2019, II Ips 71/2019, II Ips 11/2020.

14Kjer je problematiko nameščanja v prezasedene SVZ presojalo z vidika posega v človekove pravice ostalih varovancev, ki so že nameščeni v polno zasedene ali prezasedene zavode.

15Kjer je to problematiko presojalo tudi z vidika posega v ustavne pravice osebe (nasprotne udeleženke), ki se namešča v prezasedeni SVZ.

16Primerjaj npr. tudi sklepi VSC II Cp 222/2020, VSL sklepi I Cp 1432/2019 in še drugi.