Jedro

Iz besedila splošnih pogojev izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost tožnika (dajalca leasinga) za obveznosti dobavitelja. Zato vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave avtomobila, po pogodbi o finančnem leasingu nosi toženec (jemalec leasinga), ki je dobavitelja tudi sam izbral, pri čemer je moral poznati njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejeti. Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni posebnost, ampak je za finančni leasing celo tipična.

V konkretnem primeru je bil toženec seznanjen z dejstvom, da njegove vloge sodišče ne bo upoštevalo, na naroku 23. 11. 2010. Navedeno pomeni, da bi že takrat moral podati ustrezen ugovor. Poznejše sklicevanje na kršitve (npr. v pravnih sredstvih), se upoštevajo le, če jih stranka prej ni mogla navesti, česar pa toženec v konkretni zadevi ni niti zatrjeval, niti dokazoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15707/2008 z dne 10. 4. 2008 v celoti v veljavi. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 3.417,52 EUR v roku petnajstih dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da izpodbijana sodba temelji na zakonski določbi iz 9. člena Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju: OZ), kar je sicer pravilno, vendar pa bi moralo prvostopenjsko sodišče za zagotovitev tega načela uporabiti tudi temeljno načelo skrbnosti v obligacijskih razmerjih iz 6. člena istega zakona. Prvostopenjsko sodišče je nesporno ugotovilo, da osebni avtomobil BMW X5, ki je bil predmet sporne pogodbe o leasingu, tožencu sploh ni bil dobavljen. Vendar mu je kljub temu očitalo premajhno skrbnost pri sklepanju pogodbe. Pri tem je zavzelo zmotno stališče, da je dobava vozila obveznost toženca in njegov riziko. S tem, ko je odločilo, da toženec ni bil dovolj skrben, je materialno pravo napačno uporabilo. Tožnika veže skrbnost dobrega gospodarstvenika, zato je bil še toliko bolj dolžan preveriti, da ne sklene pogodbe, ki bi bila za fizično osebo (toženca) škodljiva. Prvostopenjsko sodišče tako ni zaslišalo po tožniku (pravilno po tožencu, op. sodišča) predlaganih prič, da bi se razjasnile dejanske okoliščine sklepanja pogodb med družbo AM in tožnikom. Po posebnem dogovoru med strankami je toženec dobil leasing z namenom, da ne bo pridobil posesti na predmetu leasinga. Iz izpovedi prič in predstavnikov tožnika izhaja, da je bilo z družbo AM več težav, kljub temu pa tožnik ni pokazal nobene skrbnosti. Leasingodajalec - tožnik bi moral pokazati osnovno skrbnost in preden je dal tožencu v podpis prevzemni zapisnik, sam pregledati predmet leasinga. Ker prvostopenjsko sodišče ni izvajalo predlaganih dokazov v korist toženca in ni zaslišalo po tožencu predlaganih prič, je s tem kršilo tudi temeljno načelo kontradiktornosti. Ta sicer relativna kršitev določb ZPP pa je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V predmetni zadevi gre za pogodbo o leasingu stvari, ki ne obstaja. V primeru, kadar gre za neobstoječo stvar in hkrati za neobstoječ predmet leasinga, tožnik svoje obveznosti ni izpolnil. Tako avtomobila tudi ni mogel dati naprej v finančni leasing. Tožnik ni mogel veljavno izpolniti pogodbe, ker je predmet pogodbe osebni avtomobil, ki je sposoben registracije v registru motornih vozil. Gre za bistveno okoliščino, ki je prvostopenjsko sodišče ni raziskovalo. Vprašanje, ali je vozilo moč registrirati in ali je tožnik tožencu tudi izročil vse listine, na podlagi katerih lahko razpolaga z vozilom, je bistveno. Tožniku (pravilno tožencu, op. sodišča) ni moč očitati, da je podpisal prevzemni zapisnik in je bil pri tem neskrben, ko tožnik hkrati ni bil niti toliko skrben, da bi preveril prometno dovoljenje, ki ga je dolžan izročiti v izvirniku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik je s tožencem 27. 9. 2007 sklenil pogodbo o finančnem leasingu, št. 235438/07. Toženec trdi, da mu osebno vozilo BMW X5 nikoli ni bilo dobavljeno. Ugovoru toženca prvostopenjsko sodišče ni sledilo in je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bil rizik, ki izvira iz dobave, na leasingojemalcu (tožencu), ki je tudi sam izbral dobavitelja.

5.Obravnavana pogodba je pogodba o t.i. finančnem ali indirektnem leasingu, kot se je avtonomno razvila v poslovnem svetu in ki pri nas ni kodificirana. Pravdni stranki sta kot pogodbenici z omenjeno pogodbo št. 235438/07 z dne 27. 9. 2007, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu za fizične osebe (v nadaljevanju: splošni pogoji), dovolj natančno opredelili pravice in obveznosti strank. Iz besedila splošnih pogojev izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost tožnika (dajalca leasinga) za obveznosti dobavitelja. Zato vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave avtomobila, po pogodbi o finančnem leasingu nosi toženec (jemalec leasinga), ki je dobavitelja tudi sam izbral, pri čemer je moral poznati njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejeti. Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni posebnost, ampak je za finančni leasing celo tipična. Tožnik (dajalec leasinga) glede dobave avtomobila ni prevzel nobenega rizika. Njegov interes je namreč le na finančnem področju - da tožencu kot jemalcu leasinga denarno omogoči nakup avtomobila in prejme ustrezno visoko najemnino v obliki anuitet. V točki 1.3. splošnih pogojev je jasno navedeno, da se leasingojemalec v razmerju do leasingodajalca izrecno odpoveduje pravici do uveljavljanja pravic iz naslova stvarnih in pravnih napak vozila, leasingodajalec pa ga s podpisom pogodbe izrecno pooblašča, da vse pravice iz naslova stvarnih ali pravnih napak vozila uveljavlja proti dobavitelju vozila, ki je naveden v posebnem delu pogodbe. Leasingodajalec prav tako ne odgovarja za morebitno zamudo pri izročitvi vozila ter leasingojemalca pooblašča, da vse svoje pravice iz tega naslova, vključno z morebitnimi odškodninskimi zahtevki, uveljavlja proti dobavitelju vozila.

6.Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da tožnik kot dajalec leasinga ni bil dolžan izročiti oz. poskrbeti za izročitev vozila tožencu.

7.Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni zaslišalo s strani toženca predlaganih prič, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče vloge, v kateri je toženec podal svoje trditve in zanje predlagal dokaze, pravilno ni upoštevalo glede na določbo 286. člena ZPP. Sklicevanje na morebitne relativne kršitve določb ZPP v pritožbi ne more biti upoštevno. Po določbi 286. b člena ZPP mora namreč stranka kršitve določb Zakona o pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. V konkretnem primeru je bil toženec seznanjen z dejstvom, da njegove vloge sodišče ne bo upoštevalo, na naroku 23. 11. 2010. Navedeno pomeni, da bi že takrat moral podati ustrezen ugovor. Poznejše sklicevanje na kršitve (npr. v pravnih sredstvih), se upoštevajo le, če jih stranka prej ni mogla navesti, česar pa toženec v konkretni zadevi ni niti zatrjeval, niti dokazoval. Ne drži pritožbena trditev, da je prvostopenjsko sodišče kot nesporno ugotovilo, da osebni avtomobil BMW X5 sploh ni bil dobavljen tožencu. V točki 14 obrazložitve je prvostopenjsko sodišče še posebej opozorilo, da navedbe toženca o tem, da avtomobila ni prejel ter ob upoštevanju dejstva, da je podpisal prevzemni zapisnik, s katerim je potrdil prejem vozila, za sodišče niso sprejemljiva.

8.Glede na že zgoraj pojasnjeno so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v zvezi s premajhno (neustrezno) skrbnostjo tožnika. Upoštevaje določbe sklenjene pogodbe in splošne pogoje se je toženec zavezal, da sam nosi riziko dobave avtomobila, kar pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Predmetni posel ni v ničemer odstopal od preostalih, o čemer se je prvostopenjsko sodišče prepričalo iz zaslišanja prič, ki so sodelovale pri urejanju zadeve. Brez vsakršne osnove in v nasprotju z izpovedbami prič je pritožnikova navedba, da je bilo z družbo AM več težav. Priča A. H. je povedala nasprotno, in sicer, da posel ni odstopal od drugih poslov, medtem ko je priča V. Č. (list. št. 52) pojasnila, da se ob podpisu pogodbe pregledajo vse postavke po pogodbi, tako da stranka ve, kaj podpisuje. Podpisati se mora tudi prevzemni zapisnik, sicer pogodba ni veljavno sklenjena. V nasprotju s splošnimi pogoji je pritožnikova navedba, da bi moral tožnik pregledati predmet leasinga, saj je glede na določbo 2.1. splošnih pogojev to izrecna obveznost leasingojemalca.

9.Pritožnikova trditev, da je med strankami obstajal poseben dogovor o tem, da bo toženec dobil leasing z namenom, ne da bi pridobil tudi posest na predmetu leasinga, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je skladno z določbo 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati, saj toženec ni navedel utemeljenega razloga, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogel zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo.

10.Zmotna so pritožbena izvajanja, da pogodba o leasingu stvari, ki ne obstaja, ne more imeti pravnih učinkov. Pritožnik je podpisal prevzemni zapisnik in s tem potrdil prevzem vozila ter njegovo brezhibnost; plačal pa je tudi nekaj leasing obrokov. Pred prvostopenjskim sodiščem ni uspel dokazati, da vsebina prevzemnega zapisnika ni resnična. Niti ni izkazal, da je postopanje tožnika v obravnavanem primeru odstopalo od drugih primerov in da je bil tožnik seznanjen, da so v ozadju drugi interesi toženca in tretjih oseb. Veljavnost pogodbe o finančnem leasingu in s tem nastanek terjatve tožnika zoper jemalca leasinga (ki je sam izbral predmet leasinga in dobavitelja), v konkretni zadevi nista bila odvisna od dejstva, da avto ni bil dobavljen. Tožnik ni bil dobavitelj avtomobila, ampak le njegov financer (plačnik). V tej luči so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja glede vozniškega dovoljenja in homologacijskega kartončka irelevantna, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo treba opredeljevati.

11.Pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. list RS, št. 83-4287/2001