Jedro

Tožnik je že v prošnji za mednarodno zaščito oziroma na osebnem razgovoru jasno izpovedal, da je grožnje oziroma napad prijavil policiji in da se ni nič zgodilo ter da sta imela z ženo težave s policijo že pred poroko. To pomeni, da je protispisna ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navajal, da bi imel kakšne predhodne slabe izkušnje s policijo ter da ni nikoli poiskal zaščite države.

Tožnik, ki je musliman, se je leta 2015 poročil z madžarsko državljanko, ki je krščanske veroizpovedi, v kar toženka v izpodbijani odločbi ni podvomila, zato po presoji sodišča ni pravilna odločitev, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za mednarodno zaščito. Toženka bi namreč po presoji sodišča morala tožnika v zvezi z okoliščinami groženj njegove družine in napada s strani njegovega brata nanj bolj podrobno zaslišati z vidika intenzivnosti dejanj in razlogov za navedene grožnje ali napade ter na zaslišanju tudi podrobno razčistiti njegove zatrjevane prijave groženj oziroma napada policiji. S tem v zvezi bi morala pridobiti tudi relevantne informacije o izvorni državi glede odnosa do rasno mešanih zakonov v izvorni državi.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2201/2018/5 (1312-13) z dne 4. 12. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi navaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev Tunizije navedel, da je želel živeti z ženo, kar v Tuniziji ni bilo mogoče. Toženka pa je ugotovila, da se okoliščine, ki jih je navedel kot razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, navezujejo predvsem na težave z njegovo družino, ki je želela, da se poroči z osebo, ki mu jo bodo oni izbrali, prav tako so od njega zahtevali denar. Pri tem na podlagi izjav tožnika poudarja, da groženj s strani njegove družine iz leta 2015 in kasneje fizičnega napada leta 2017 ni prijavil policiji ter da ni pojasnil, zakaj teh dogodkov ni prijavil policiji ali kakšnemu drugemu organu oblasti, torej niti ni skušal zaprositi za pomoč v lastni državi. Tako zaključuje, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Poudarja tudi, da tožnik prihaja iz Tunizije, torej države, ki jo je vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016) določila kot varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. V Tuniziji namreč ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil zaradi težav, ki jih je imel s svojimi družinskimi člani, ki pa jih ni nikoli prijavil na policijo in se tako poskušal zaščititi. Ni torej izkazal relevantnih osebnih okoliščin, da Tunizija zanj ne bi bila varna država. Meni pa tudi, da v tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in kršila materialno pravo s preširoko razlago določbe o možnosti zavrnitve prošnje na podlagi očitne neutemeljenosti in navajanju nepomembnih dejstev. Zatrjuje namreč, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Pri podaji prošnje in osebnem razgovoru je tudi večkrat povedal, da je poiskal pomoč pri policiji, vendar pomoči ni bil deležen oziroma ga ni nihče resno jemal oziroma ga je policija tudi sama nadlegovala. Ker je videl, da se stanje slabša in da ne more pričakovati pomoči državnih organov, je državo zapustil. Toženka tako v izpodbijani odločbi popolnoma napačno navaja, da tožnik ni poiskal pomoči države in da ni navajal, da bi imel kakšne slabe izkušnje s policijo. Toženka pa je tudi druge njegove izjave interpretirala povsem napačno. Meni pa tudi, da bi ga morala toženka v postopku seznaniti, da bo uporabila koncept varne države. Prav tako ga ni seznanila z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS sprejela odločitev, da Tunizijo določi za varno državo. Izpostavlja, da je bila v postopku kršena procesna določba četrtega odstavka 146. člena in tretjega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 16. člen Direktive 2013/32/EU z dne 26. 6. 2013. Sodišču predlaga, da ga o razlogih za prošnjo, stiku s policijo, stanjem v državi in postopku pred upravnim organom zasliši ter da po izvedbi dokaznega postopka tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, s katero mu prizna mednarodno zaščito po ZMZ-1; podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Tunizije, da je 1. 10. 2018 na Policijski postaji Ljubljana - Center zaprosil za mednarodno zaščito ter da je izvorno državo zapustil 22. 5. 2018 z letalom na relaciji Tunis - Beograd. Prav tako ni spora o tem, da se je 8. 4. 2015 v Tuniziji poročil z madžarsko državljanko A.A., kar je izkazal s predložitvijo poročnega lista v upravnem postopku ter da njegova žena ni muslimanka, medtem ko je njegova družina muslimanske veroizpovedi. Sporno pa je, ali je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Skladno z 52. členom ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja te določbe) oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja te določbe).

7. Sodišče ugotavlja, da je toženka svojo odločitev, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, oprla na njegovo izpovedbo v postopku, in sicer naj bi v postopku izpovedal, da groženj s strani njegove družine iz leta 2015, ko je prejel prve grožnje in fizičnega napada, ki se je zgodil leta 2017, ni prijavil policiji. Pri tem toženka v izpodbijani odločbi poudarja, da ni pojasnil, zakaj teh dogodkov ni prijavil policiji ali kakšnemu drugemu organu oblasti in zaključuje, da ni poiskal zaščite lastne države. V izpodbijani odločbi še navaja, da tožnik niti ni navedel, da bi imel kakšne predhodne slabe izkušnje s policijo. Navedel je celo, da je takoj prijavil na policijo verbalne grožnje dveh mimoidočih salafistov, ki sta ju z ženo slučajno srečala na ulici januarja 2018, v zvezi s čimer toženka meni, da je policija takrat pravilno reagirala, upoštevala policijska navodila in naredila zapisnik ter tožniku povedala, da ta dogodek ni bil tako nevaren, saj sta se salafista z njim samo pogovarjala in se ni nič zgodilo. Tako toženka zaključuje, da se tožnik ne more uspešno sklicevati, da mu policija ni zmožna nuditi zaščite, če je to v preteklosti že storila.

8. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

9. Sodišče ugotavlja, da iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 3. 10. 2018, izhaja, da je grožnje prijavil na policijo, vendar niso naredili popolnoma ničesar1. Prav tako iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 19. 10. 2018 izhaja, da je tožnik na izrecno vprašanje, ali je grožnje in napad kdaj prijavil na policijo, izpovedal, da je prijavil, vendar se ni nič zgodilo2. Izpovedal je tudi, da so policisti večinoma muslimani, da je tudi vlada muslimanska in da sta z ženo tudi pred poroko imela težave ter da je policija večkrat pristopila do njega in ga vprašala, kdo je ona, na kar je odgovoril, da je to njegova prijateljica, pa so mu rekli, da je to prepovedano in da ne sme imeti prijateljice brez poroke3. Iz navedenega izhaja, da je tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito oziroma na osebnem razgovoru jasno izpovedal, da je grožnje oziroma napad prijavil policiji in da se ni nič zgodilo ter da sta imela z ženo težave s policijo že pred poroko. To pomeni, da je protispisna ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navajal, da bi imel kakšne predhodne slabe izkušnje s policijo ter da ni nikoli poiskal zaščite države. Iz tega sledi, da je zaključek toženke v nasprotju s tožnikovo izpovedbo v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, ki ju je toženka tudi sama povzela v izpodbijani odločbi4, kar pomeni, da je izpodbijana odločba tudi sama s sabo v nasprotju, ko zaključuje, da tožnik groženj s strani njegove družine in fizičnega napada ni prijavil policiji in tudi ni pojasnil, zakaj tega ni storil ter da nikoli ni poiskal zaščite države ter da ni navajal, da bi imel kakšne predhodne slabe izkušnje s policijo. Navedeno pa sodišču onemogoča preizkus izpodbijane odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

10. Poleg tega pa stališče toženke, da očitno ni podlage za mednarodno zaščito, glede na tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito, ob upoštevanju njegove izpovedbe na osebnem razgovoru ni pravilno z materialno-pravnega vidika. Tožnik je namreč povedal, da je imel zaradi poroke z žensko krščanske veroizpovedi težave z družinskimi člani, ki so muslimani, zaradi česar so mu grozili, čeprav niso živeli v istem mestu, brat s še dvema moškima ga je fizično napadel, stric po mamini strani se je z njim prepiral in mu očital, da se je poročil s kristjanko, da sta mu med sprehodom z ženo dva salafista rekla, da mora zapustiti nevernico ter se poročiti z muslimanko; izpovedal je tudi, da je grožnje in napad prijavil policiji, vendar se ni zgodilo nič ter da sta imela z ženo težave že pred poroko, da je policija večkrat pristopila k njemu in ga vprašala, kdo je ona, ko je povedal, da je prijateljica, pa mu je bilo rečeno, da ne sme imeti prijateljice brez poroke. Tožnik, ki je musliman, se je leta 2015 poročil z madžarsko državljanko, ki je krščanske veroizpovedi, v kar toženka v izpodbijani odločbi ni podvomila, zato po presoji sodišča ni pravilna odločitev, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za mednarodno zaščito. Toženka bi namreč po presoji sodišča morala tožnika v zvezi z okoliščinami groženj njegove družine in napada s strani njegovega brata nanj bolj podrobno zaslišati z vidika intenzivnosti dejanj in razlogov za navedene grožnje ali napade ter na zaslišanju tudi podrobno razčistiti njegove zatrjevane prijave groženj oziroma napada policiji. S tem v zvezi bi morala pridobiti tudi relevantne informacije o izvorni državi glede odnosa do rasno mešanih zakonov v izvorni državi in šele po tako izvedenem dokaznem postopku odločiti o njegovi prošnji. To pa pomeni, da je, v posledici zgoraj navedene zagrešene absolutne bistvene kršitve določb postopka tudi napačno uporabila materialno pravo, in sicer določbe 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 v zvezi z 20., 26., 27. in 28. členom tega zakona.

11. Ker že navedeno zadostuje za ugoditev tožbi, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) in nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka te določbe) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek te določbe).

12. Za ugotovitev navedenih kršitev procesnega prava sodišču ni bilo treba opraviti glavne obravnave. Ker mora te kršitve odpraviti organ, pristojen za odločanje o zahtevi za mednarodno zaščito, niso bili podani pogoji za opravo glavne obravnave in izvedbo v tožbi predlaganega dokaza zaslišanja tožnika v smislu prevzema upravne pristojnosti za meritorno odločanje o zahtevi tožnika (spor polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1). Takega odločanja niso narekovale niti okoliščine te zadeve, saj ni razvidno, da bi tožnik zaradi ponovljenega postopka utrpel težko popravljivo škodo.

1 Odgovor na drugo vprašanje na 7. str. prošnje za mednarodno zaščito z dne 3. 10. 2018. 2 Drugo vprašanje na 5. str. zapisnika o osebnem razgovoru s prosilcem - tožnikom z dne 19. 10. 2018. 3 Zadnji del prvega odstavka na 4. str. zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 10. 2018. 4 V tretjem odstavku na 2. str. izpodbijane odločbe je toženka sama navedla, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito izpovedal, da je grožnje prijavil policiji, vendar niso naredili ničesar.Na spodnjem delu 3. str. izpodbijane odločbe pa je toženka povzela tožnikovo izpovedbo na osebnem razgovoru in tako navaja, da je tožnik izpovedal, da sta z ženo imela težave že pred poroko, saj je policija večkrat pristopila k tožniku in ga vprašala, kdo je ona, on pa jim je odvrnil, da je to njegova prijateljica. Rekli so mu, da je to prepovedano in da ne sme imeti prijateljice brez poroke.